Na najvišjem vrhu Kriške gore ‒ Zaloški gori

Šele pred kratkim sem »odkrila« (prej sem očitno površno brala vodnik), da ima najvišji vrh Kriške gore, ki sem ga dotlej poznala le kot Tolsti vrh (1715 m), tudi ime Zaloška gora, po Zalogu. Zadnjo majsko soboto sva se podala nanj z manj običajnega izhodišča, iz Grahovš. Parkirišče na koncu vasi, pri kamnolomu, nama je bilo že znano od pohoda na Belo peč. Vrnila sva se kakih 100 m po asfaltu do mostu čez Lomščico. Onstran njega sva se povzpela po ožji asfaltni cesti med hišami (temu delu Grahovš se reče Hrib). Pred številko 16 sva zavila levo na kolovoz in kmalu po tistem, ko se je ta začel oddaljevati od hiše, sva prišla do velike markacije na skali. Pogled na Vrata in Veliki Turn je bil čedalje lepši, če pa sva se ozrla, sta se nama pokazali Dobrča z Lešansko planino in Begunjščica.

Kolovoz naju je vodil nad nekdanjim smučiščem v gozd. Na drugi strani sva stopila na travnik z leseno lopo in prežo. Obhodila sva ga po desnem robu, razritem od traktorjev; ta »traktorski kolovoz« se je na vrhu travnika nadaljeval levo, midva pa sva zavila desno na slabo opazno stezico. Videla sva nekaj rdečih kolobarjev, ki bi bili lahko markacije. Dalje sva se vzpenjala po okljukih, označenih z belimi lomljenimi črtami. Ko sva prečkala grapico, so se pojavili knafelčki in rdeče črte. Križ na skali je mogoče napovedoval »križišče« ‒ kmalu zatem je namreč z leve pritekla stezica, označena z belimi pikami, ki so se nadaljevale tudi po združitvi z najino potjo. Prispela sva na senožet s hiško za shranjevanje sena in prežo. Travnik je bil posejan s pogačicami. Čezenj naju je stezica pripeljala na kolovoz in po njem sva nadaljevala proti desni. Približno 40 m nad levim ovinkom sva našla komaj opazno stezico v desno, brez vsakega znamenja. Zavila je levo in postala razločnejša; na skali, obraščeni z mahom, sva zagledala še en rdeč kolobar. Ključi so bili spet označeni z belimi lomljenimi črtami in puščicami, vmes pa so bile še bele črte in pike, vse že precej bledo. Steza je bila večkrat zelo nerazločna. Ko so ostale samo še bele pike, sva se začela spraševati, ali sva še na pravi poti; obračala se je kar preveč v levo. Ponekod je bila zelo strma, nekje tudi spolzka, »zavarovana« s trakcem z rdečo zastavico. Na razcepu, kjer se je razločnejša leva stezica nekoliko spuščala, bolj zaraščena desna pa rahlo vzpenjala, je bilo manj drevja in več grmovja, zato sva domnevala, da sva na »manjši poseki«, omenjeni v nekem opisu na spletu, na kateri je treba zaviti desno, in to sva tudi storila.

 

Kako uro nad Grahovšami sva se približala skalni steni. Zdaj so naju spet vodile planinske markacije. Steza, vzporedna s strmim pobočjem, je bila na več krajih podprta. Pripeljala naju je na sedelce, s katerega sva najprej zavila desno na Mali turn, nato pa pot nadaljevala levo. Skozi veje sva videla Veliki turn in za njim Dobrčo, dolino, po kateri sva se pripeljala, najino parkirišče, Ženiklovec, Belo peč, Košuto. Na sedelcu je ležal tetrapak, dokaz, da tudi po takih odmaknjenih poteh ne hodijo samo resnični ljubitelji narave. Cvetja ni bilo prav veliko, še največ zajčjih deteljic, trilistnih vetrnic in trilistnih penuš. Mimogrede sva pomagala oprašiti lesko. Nekaj metrov ohlapne tenke jeklenice naju je pospremilo na koreninast greben in nato se je v desno odcepila stezica na pomol nad Velikim turnom; razgled je žal precej zakrivalo drevje. Ko sva zapustila greben, se je pot obrnila v levo. Zakoračila sva med ruševje. Odprl se je pogled na dolino in na Košuto. Ruševju so delali družbo macesni, deveterolistne konopnice, podlesne vetrnice, planinski srobot, alpske mastnice, dlakavi sleč, resje. Z naslednjega razgledišča sva videla Storžič in plaz pod Vrati. Čezenj je stekel gams. Pot je bila kar strma.

Kmalu za razglediščem sva dosegla rob in za njim lovsko kočo. Od nje sva se povzpela po strmi travnati dolinici, po kateri so cveteli blagodišeči telohi in dvocvetne vijolice. Približno sredi nje sva zavila desno v gozd in po njem na greben. Na razcepu se je desna stezica spustila v Lom, midva pa sva se povzpela po levi proti Kriški gori. Pod grebenom sva nadaljevala po razmočeni in ponekod podrti stezi. Ko sva ga znova dosegla, sva se spustila na drugo stran, na markirano pot med Kočo na Kriški gori na Tolstim vrhom.

 

Najprej sva zavila desno in po slabih dveh urah od izhodišča prispela h Koči na Kriški gori. Tam je bilo zaradi prvega gorenjskega rotarijskega srečanja, ki ga je pripravil Rotary klub Tržič Naklo v sodelovanju s PD Križe, nadvse živahno. Klub je organiziral zbiranje donacij za defibrilator in ga ta dan izročil v uporabo. Hvalevredno dejanje. Prispela sva ravno takrat, ko so razlagali uporabo te koristne naprave. Vstopila sva v kočo. Možaka, ki se je za točilnim pultom ukvarjal z večjim naročilom, sva vprašala, ali bi lahko za naju naročil štruklje. Zavrnil naju je, da bo najprej opravil začeto delo do konca. Red seveda mora biti, a če bi bil zaklical v kuhinjo, pred katero je stal, ali kvečjemu napravil kak korak nazaj, naročilo, s katerim je bil zaposlen, ne bi bilo nič trpelo, najini štruklji pa bi se bili tačas lahko že kuhali. Neomajno se je lotil preštevanja steklenic piva, treba je bilo skuhati še štiri kave in sestaviti račun, planinki, ki sta vse to naročili, pa sta ga prosili, naj jima steklenice znosi ven. Vajena prijaznosti in ustrežljivosti v planinskih kočah sem bila neprijetno presenečena, za Janijev temperament pa je bilo to sploh preveč, zato sva se kar na hitro poslovila.

 

Od koče sva se vrnila v smer, iz katere sva prišla, in nadaljevala po markirani poti na Tolsti vrh. Po travnikih so se pasle ovce. Stopala sva po stezi vzporedno s pobočjem in ugibala, ali je vrh pred nama že najin cilj ali pa se ta skriva zadaj. Nato sva se pomaknila prav na kamniti greben na levi. Skozi Vrata sva pokukala v dolino. Šele ko sva stopila na drugi vrh, sva zagledala tretjega, glavnega. Spet se je bilo treba spustiti, se znova povzpeti in dobro uro nad kočo sva dosegla cilj s klopcami in »hiško« za vpisno knjigo. Posebno pogled na Storžič je bil zelo lep. Ko sva počivala, se nama je pridružil planinec (če to ni prepohleven izraz zanj), ki se je pripravljal na Maraton štirih občin. Od las, nosu in celo uhljev mu je kapljalo, čemur se nisva več čudila, ko je povedal, da je pritekel iz doline Kokre, mimo Doma Čemšenik, čez Cjanovco, Srednji vrh, Mali Grintovec, Bašeljski vrh in Storžič, čez Psico na Malo Poljano in z nje na Tolsti vrh, če sem si vse prav zapomnila. Ura je bila šele ena. Bil je videti prav zadovoljen in ne posebno utrujen. Medtem ko nama je poročal, se je nekoliko okrepčal in se na hitro poslovil, češ da ga čaka še kar nekaj teka in se mu mudi, saj mora popoldne še postriči živo mejo. Kaj takega!

 

Po strmem skalnato-travnatem grebenu sva se spustila na drugo stran. Na razcepu čez četrt ure sva zavila levo proti Domu pod Storžičem (po desnem kraku sva nekoč prišla sem gor iz Gozda). Čez 25 minut sva prestopila električnega pastirja, stopila iz gozda in prispela na Malo Poljano. V tamkajšnji pastirski koči sva se okrepčala. Da bi šla v Grahovše po nemarkirani poti, so nama odsvetovali, ker so bili prepričani, da bi se izgubila, zato sva jo mahnila za markacijami proti Domu pod Storžičem, najprej po slabi gozdni cesti, nato levo z nje na stezo.

Na razpotju 20 minut pod Malo Poljano steza levo navzdol ni bila označena. Ravno takrat sta naju dohitela planinca in zavila tja; povedala sta, da na cesto, ob kateri imata avto in po kateri se pride k Domu pod Storžičem, da pa je steza naravnost naprej, ki tudi pripelje k domu, prijetnejša. Tako sva nadaljevala po njej. Čez poseko in gozdno cesto, mimo peskokopa in čez grapo, v kateri je še ležal sneg, sva po 20 minutah stopila na planino Jesenje.

Pod planino sva sestopila na lepo gozdno cesto in nadaljevala navzdol po njej. Preden sva prišla do planinskega doma, sva skrenila s poti, sledeč oznakam za bližnji partizanski spomenik. Stoji na jasi, na kateri je bil 4. avgusta 1941 iz Tržiške in Kranjske čete ustanovljen prvi bataljon na Slovenskem, Storžiški. Nato sva po »glavni« gozdni cesti kar kmalu prišla do parkirišča, kozolčka z jedilnikom in smernih tablic pri Domu pod Storžičem. Tam nisva našla nadaljevanja označene poti, zato sva se še naprej držala ceste in čez pet minut se je na desnem ovinku nanjo iztekla markirana pot, ki sva jo pri domu zgrešila. Po njej sva židane volje stopala čez sončne Senožeti z Belo pečjo pred seboj in z verigo vrhov v Kamniško-Savinjskih Alpah za svojim hrbtom.

S Senožeti sva zavila levo v gozd. Pot je bila kar strma. Ob njej so cvetele šmarnice in pogačice. Po kamnih sva prestopila potoček, najbrž pritok Lomščice. Kolovoz na drugi strani potočka naju je pripeljal do ceste, kjer je ob Lomščici prostora za nekaj avtomobilov. Ko sva hodila ob njej, so se vanjo pod cesto izlivali številni pritoki. Ob enem sva se osvežila in odžejala. Nekoga sva videla celo sedeti v Lomščici, obilica vode pa je očitno prijala tudi žabam. Mimo odcepa proti Beli peči sva stopila na asfalt in uro pod planinskim domom sva bila spet na parkirišču.

 

Bil je lep krog, ker je bil lep dan. In ker je bil lep krog, je bil dan še lepši.