Na Blegoš za spremembo poleti

 

Po kratkih počitnicah v slovaških Visokih Tatrah in švicarskih Alpah je spet napočil čas za hribolazenje z vnukinjama. Na Blegoš (1562 m) že več let hodiva pozimi, za dekleti pa se nama je zdel primernejši v kopnem, zato sva ju peljala gor zadnjo julijsko soboto. Izbrala sva najkrajšo pot s Črnega kala (1103 m). Tamkajšnje parkirišče je bilo zelo zasedeno, zato smo parkirali precej visoko. Zapustili smo ga po gozdni cesti, označeni s kažiptom Blegoš 3 Km, ki je prepovedana za ves promet, a le od 1. aprila do 30. junija, zato je bila zapornica odmaknjena.

Že takoj za prvim ovinkom se je s ceste odcepila strma stezica. Jani je pripomnil, da bo zdaj treba nekoliko poplezati. »Še sreča,« je odvrnila Ajda sumljivo mlačno. Kmalu se je izkazalo, da to ni bil ravno njen dan. Vesna je hitela naprej, da bi dosegla »svetovni rekord«, Ajda pa se je kujala zadaj, postavala in trpela zaradi hude žeje. »Pot je postrani,« se je pritoževala. Česa vsega se ne domisli, kadar se ji ne ljubi hoditi! Šele ko je izvedela, da bomo pili pri prvem bunkerju, ki žal ni take vrste, da bi nam prišel naproti, je za nekaj časa pospešila korak. Srečali smo planinca s kužkom; nelagodje in celo strah, ki ga še vedno povzročajo taka srečanja, je nekoliko omilil podatek, da je psička stara šele štiri mesece: »Je še otroček!« je z olajšanjem ugotovila Vesna.

Po celi uri, katere precejšen del je minil v čakanju na Ajdo, smo vendarle prispeli do bunkerja. Obe sta z velikim navdušenjem splezali nanj, seveda pod dedijevim nadzorom. Noter je prva neustrašno vkorakala Vesna s svetilko, drugi pa previdno za njo. Ni bilo kaj dosti videti, a dekletoma se je očitno zdelo zanimivo.

 

Na neoznačenem razcepu nedaleč nad bunkerjem smo se povzpeli po strmejšem levem kraku in kmalu naleteli na nenavaden spomenik: lepo obdelano kamnito kocko, na katere zgornji ploskvi so poleg križa in napisa K.J. Anno domini MMVI ležali trije kamni, eden z napisom Loški planinci. Pri napisu gorske straže tudi jutri naj bo gora čista se je pot položila in nadaljevali smo vzporedno s pobočjem. Nekaj pozornosti smo namenili turški liliji in hroščku z bleščečimi se spreminjastimi krilci, ki se je pasel na grintavcu.

 

Pol ure nad spomenikom smo stopili iz gozda in zagledali Blegoševo zaobljeno travnato plešo, posejano s smrečicami in bunkerji. V 10 minutah smo stali na vrhu, s katerega je ravno odhajala skupina planincev. Dekleti se ne zanimata posebno za razglede, a v daljavi smo vendarle poiskali domači Lubnik. Krave, ki so se pasle na vršnem travniku, se niso dosti menile za nas, le kak radoveden pogled nam je namenila katera, zato sva bila še toliko bolj presenečena, ko sta se vnukinji bali iti skozi dovolj široko vrzel v čredi, čeprav sva ju držala za roki in čeprav sta videli, da prejšnji skupini, ki je zapustila vrh po isti poti, živali niso storile nič žalega.

 

Vajenima gaziti po snegu nama je bil spust z vrha po zelenem, cvetočem pobočju posebno doživetje, s poskočnima malima planinkama pa sploh. V slabe pol ure smo bili pri Koči na Blegošu. Zdaj imajo že mnoge planinske postojanke igrala, tudi ta. K sreči je imela plezalna sten(ic)a dva kraka, da sta se lahko zagnali vanjo obe, nekaj več težav pa sta imeli z »uvrstitvijo« na gugalnici, kjer je bilo kandidatov več. Kljub temu smo utegnili tudi pokositi in si nekoliko odpočiti, preden smo se vrnili v dolino.

 

Odpravili smo se skozi ograjo za kočo pri kažipotu Kal 1h. Dol je šlo kot blisk, da sva ju komaj lovila in krotila; nekajkrat sta pristali na zadnji plati ali kolenih, a ni bilo ne joka ne stoka, sam smeh. Ko smo pristali na gozdni cesti, sva si nekoliko oddahnila. Nekaj časa sta nosili nahrbtnika na palici, potem sta s palicama »žagali« drevesa, nazadnje pa smo se celo nekoliko umirili, ko je Vesna opozorila na zanimivo spodnjo stran praproti, posuto s čednimi bunčicami ‒ trosovniki. Našli smo tudi »gozdni fižol« ‒ rastline s stroki, ki jih brez cvetov žal nisem prepoznala. Take stvari so za dekleti zanimivejše kot lepo cvetje, ki navdušuje mene.

Kakor navadno je Ajda med vračanjem popolnoma pozabila na vse, kar jo je »oviralo« gor grede, tako da smo bili v uri in četrt vsi prav dobre volje že pri avtu.