Še enkrat na Debelo peč s planine Klek

Na Debeli peči (2014 m) sem bila že dvakrat, pred desetimi leti iz Medvedove konte in pred tremi iz Krme, prvi julijski ponedeljek pa me je Jani peljal še s planine Klek, od koder je šel pred petimi leti sam (podrobnosti, ki jih je zapisal že on, ne bom ponavljala). Tokrat je seveda dodal nekaj sprememb.

 

Gozdna cesta do Strmeca (1520 m), kjer sva parkirala, je bila grozna. Sprehodila sva se čez Klek, najviše ležečo pokljuško planino (1556 m), kjer je skozi vrata ene izmed bajt kukala krava s krivim rogom, njene tovarišice pa so se že razkropile po pašnikih. Osel z velikim zvoncem okrog vratu je bil kar malo smešen in ob kalu sta se pasla konja. Visoko nad planino je tičala lovska koča, videla pa sva tudi Debelo peč.

 

Klek sva zapustila pri macesnu z veliko markacijo in kažipotom Lipanca-D.peč. V gozdu nad planino sva srečala dobrodušnega pastirja z mogočnimi sivimi brki in njegovo nadvse sposobno in poslušno pomočnico prikupno štiriletno psičko Ebi (Abby?). Na planini bosta do malega šmarna. Jezil se je na črne krave, ki da se ne znajo pasti, ampak se kar sprehajajo sem in tja. Čredo z Blejske Dobrave smo skupaj gnali do skale, imenovane Dva dedca (kakor sprta gledata vsak na svojo stran), ki nama jo je možak hotel pokazati, potem pa sva pospešila korak.

 

Markacije so naju vodile gor in dol po gozdu; na vlažnih skalah in travah je drselo. Na jasi s kažipoti in z Debelo pečjo v ozadju, menda imenovani Préval (1688 m), sva zavila desno. Med čedalje strmejšim vzpenjanjem je mojo pozornost pritegnil ušivec, kakršnega še nisem videla. Alenka me je poučila, da je to sicer vretenčasti, ampak (skoraj) albin. Z razcepa, kjer je najina markirana pot (na zemljevidih ni markirana) zavila ostro levo, navzgor pa se je nadaljevala neoznačena steza, sva šla najprej pogledat, kam vodi slednja. Po skalnato-travnati strmini sva se povzpela na ruševnato Sedlo (najvišja točka na desni se imenuje Vrh Sedla, 1861 m), od koder sva spet zagledala svoj cilj. Rob se je prevešal v prepad, spodaj je ležala Stresena dolina, daleč na drugi strani pa sva prepoznala Kepo z glavo v oblaku in Dovško Babo.

Z razcepa pod Sedlom sva nato sledila markacijam. Vodile so naju skozi ruševje in tik preden se je pot strmo spustila pravokotno levo, je zmanjkalo oznak. Vrnila sva se kos poti in našla več zbrisanih rdečih črt (pot so očitno preusmerili), nato pa tudi mesto, kjer sva prezrla puščico desno. Povzpela sva se tja, čez čas pa se je steza res obrnila navzdol in naju pripeljala na najnižjo točko med Klečico in Debelo pečjo tik pred steno. Od tam se je skozi vrzel v obliki črke V v vrtoglavi globini pokazala Krma. 

Čakal naju je še zadnji vzpon do vrha z vpisno skrinjico in žigom. Na njem je označena trigonometrična točka. Ko je bil na Debeli peči Jani sam, se je tam kar trlo planincev, tokrat pa nas je bilo le nekaj. O kakih imenitnih razgledih žal ne morem poročati, le dolina se je kopala v soncu. Do cilja sva hodila dobri dve uri.

 

Dol sva se odpravila po poti na Lipanco. Med Okrogležem na levi in Brdi na desni ter z Lipanskim vrhom in Mrežcami pred seboj (tudi Viševnik in Draška vrhova »v drugi vrsti« sva še videla) sva prikorakala do prvega odcepa levo na Klek. Jani je prejšnjikrat izbral naslednjega, a da ne bi bilo vse enako kot takrat, sva kar zavila levo, čeprav poti ni bilo videti in je bila prva markacija komaj še vredna tega imena. Na naslednjem križišču z napisi in puščicami na skalah je z desne pritekla pot, po kateri je šel Jani zadnjič, in se združila s strmo grampasto stezico, po kateri sva se spustila levo proti Kleku. Prečkala sva kratko melišče, stezica se je poslabšala, tako da sva jo včasih kar izgubila, a naju je vendarle pripeljala na že znano jaso s kažipoti (Preval).

Ko sva se bližala Kleku, sva začela oprezati za odcepom k lovski koči nad planino, ki ga je zjutraj omenil pastir. Dobrih 20 minut od Prevala sva nasproti velikega macesna z markacijo na desni zavila na slabo opazno stezico levo. Kočo sva našla prej kot v 10 minutah, a ne bi znala opisati, kako sva prišla do nje, ker je stezica večkrat popolnoma izginila, ko sva jo spet našla, pa nisva vedela, ali je še ista. Ves čas sva hodila približno v isto smer. Zaradi visokih kopriv pred vrati »prizidka« (lope ali stranišča) in zarjavele ključavnice se je zdelo, da jih že dolgo ni nihče odprl. Toda svoj čas so se s kočo očitno precej potrudili: ima zbiralnik za deževnico, dve sončni celici in strelovod, pogled skozi okno pa razkrije urejeno notranjost. Na zemljevidu piše, da je severovzhodno od tod planina Pekel, zato sva zlezla nad kočo, a nisva nič opravila; razgleda ni bilo, luknjasti teren pa precej »pripraven« za kak zvin ali zlom noge. Razgled na jug, na planino Klek, pa seveda je, saj sva od tam zjutraj videla kočo.

Priti nazaj na markirano pot je bilo še večja umetnost kot priti do koče, toda kar dobro se nama je posrečilo. Ko sva sestopila na planino Klek, sva pastirja in psičko videla visoko v bregu; precej vzdržljiva morata biti, da cele dneve pohajata naokoli. Zdaj je bilo tu sončno, Debela peč pa se je skrivala v oblaku. Na planini so nama povedali, da koča nad njo pripada ne lovcem, ampak TNP. Za vrnitev z Debele peči sva potrebovala dobri dve uri in še slabe pol ure za stranpot h koči.