Še enkrat Dovška vrata brez Stenarja

Dovška vrata med Stenarjem in Bovškim Gamsovcem, po Atlasu Slovenije Dovška vratca, po Miheličevih Julijskih Alpah in Tumovem Imenoslovju Julijskih Alp pa samo Vrata, imajo ne le tri imena, temveč so poleg doslej običajnih 2180 m dobila v Sidartinem zemljevidu Julijcev iz leta 2008 še novo višino: 2176 m. Na tem prevalu sva bila prvič leta 2005 med potjo na Stenar (takrat tegale dnevnika še ni bilo, je pa še delovala spletna stran zaplana.net, kjer sem pot opisala zelo podrobno) in drugič leta 2009, ko sva bila za Stenar »prekratka«. Tudi tretjič, 24. junija, sva zastavila pri Aljaževem domu v Vratih oziroma na velikem parkirišču kakih pet minut pred njim. Tam so poleg Slovencev parkirali številni tujci: Čehi, Slovaki, Hrvatje, Nemci, Italijani.

 

Od Aljaževega doma (1015 m) sva jo mahnila mimo spomenika padlim partizanom gornikom – velikega plezalnega klina z vponko na balvanu, ki stoji v zatrepu Vrat pod Severno steno Triglava – in mimo odcepa Tominškove poti na Triglav naprej po poti v Luknjo in čez Prag na Triglav. Kmalu se je desno v breg odcepila steza k Pogačnikovemu domu. Skozi Bukovlje z značilno krivimi bukvami in čez zaraščeno poseko sva se povzpela na 1200 m, kjer sva opazila prvi napis, kakršni so naju poslej obveščali, kako visoko sva že. Na 1300 m sva videla škorpijona; vedno znova sem presenečena, kako majcen je ta zloglasni pajkovec. Zapustila sva gozd; med grmovjem in redkimi nizkimi drevesi so cveteli trilistne vetrnice, salomonovi pečati, številne kobulnice, tu in tam kak planinski srobot.

 

Precej na začetku koritaste Sovatne je odcep levo proti Luknji, zatem sva se kar dolgo vzpenjala proti čokatemu stebru, nato pa med njim ter Spodnjim Stenarjem in Turnom pod Stenarjem na desni. Ko sva se po gruščnati potki med šopasto travo dvignila dovolj visoko, sva daleč spodaj zagledala Bivak pod Luknjo. Strma kamnita steza naju je pripeljala med ruševje. Nad 1700 m je v skalah tičalo nekaj klinov. Pogled na Triglav je bil čedalje lepši. Rož ni bilo veliko, nekaj pa le, med njimi meni ljube mračice. Po skalnih stopnicah, poličkah in kratkem žlebu sva priplezala do Skoka, čez katerega sva si pomagala z jeklenico. Prisopihala sva do roba kotanje in zagazila po snegu naravnost proti skali z možicem na vrhu; pod markacijo na njej sva za silo razbrala napis 2000 m. Na vrhu kotanje se ni videlo, ali se pot nadaljuje levo ali naravnost navzgor. Nadaljevala sva levo ob steni in čez čas nama je markacija potrdila odločitev.

 

Končno sva zagledala prve kozoroge – komaj sem jih čakala. Kar nekaj časa sva se zamudila z opazovanjem in fotografiranjem. Eden naju je gledal zvedavo, drugi pozorno, enega je srbela brada, spet drugi se je brezskrbno sončil, posebno ljubka pa sta bila dva, ki sta se prisrčno crkljala.

Od naslednje kotanje in tamkajšnjih ostankov kamnitega objekta je bil lep pogled na Spodnji Stenar. Ko sva dosegla široko polico, sva vedela, da sva že blizu Dovških vrat. Še mimo skalnih plošč z napisi Vrata, Aljažev dom in Trenta in že sva stala pri kažipotih na prevalu, daleč spodaj pa je sameval Pogačnikov dom na robu Kriških podov. Udobno sva se namestila in se lotila malice. Razgledi so bili nekoliko »pomanjkljivi«, ampak Planjo, Razor in še kaj sva videla čisto spodobno, no, pogrešala sem kavke, drugače pa sva se imela prav prijetno. Od doma so prigazili štirje planinci; Madžara sta se menda odločala, ali bi se podala proti Dovškemu Gamsovcu, Slovenca pa sta skupaj z nama glasno razmišljala, da je na poti na Stenar še preveč snega, in smo se odpravili v dolino. Seveda sva kmalu zaostala.

 

Že blizu dna Sovatne sva zavila desno proti Bivaku pod Luknjo. Precej daleč od poti sva videla dva gamsa, vsakega na svoji skali, mogoče mamo in mladiča. Ozka zaraščena stezica se je vila med velikimi skalami; dejansko ni markirana, na zemljevidih pa je. Čez čas se je začela vzpenjati in prišla na plano v nekakšni suhi strugi. Četrt ure od odcepa sva bila pri bivaku (1480 m; na tablici pod imenom piše 1947 – 1998 / AO Mojstrana / PD. Dovje Mojstrana). Stoji na lepem kraju pod Steno. Bil je zaseden, a gostov ni bilo tam, samo njihova (njuna?) prtljaga. Po stopnicah sva zlezla pod streho, kjer sta na dveh od pol ducata ležišč ležali spalni vreči.

 

Od bivaka sva se odpravila na drugo stran, mimo skal z napisi Vrata in Luknja, sprva s puščicama v isto smer, a kmalu sta se smeri seveda ločili. Ta pot ni označena (na zemljevidih je), ko pa je z desne pritekla markirana iz Luknje, sva prestopila nanjo. Z vsemi tistimi skalami, kamni in gruščem je bila zelo naporna, da so se že utrujene noge pogosto spotikale in zvračale. Tam sva srečala mlad par v gumijastih natikačih. Poslušala sva šum Bistrice, precej pod bivakom pa sva jo tudi zagledala, tedaj še globoko spodaj. Ko sva se ji približala, sva prišla do kažipotov k Luknji in na Triglav čez Prag, za naju navzdol pa ni bilo nobenega. V Bistrici sva se z veseljem nekoliko osvežila in si natočila vode. Kmalu po pristanku na gozdni cesti sva zagledala kažipote na razcepu, kjer sva zjutraj zavila proti Pogačnikovemu domu in Kriškim podom. V 20 minutah sva si že lahko privezala duši v Aljaževem domu, ki so ga »zavzeli« Slovaki.

Tokrat se mi je zdelo, da sva »svetovna prvaka v polžji hoji«, in ko sem doma preverila čase, se je izkazalo, da sva se temu »idealu« res precej približala: štiri ure gor in skoraj toliko dol. Vsega skupaj pa skoraj deset prav lepih uric.