Votlina pod Rzenikom

Kirurgi so me prikrajšali za lepi zadnji konec tedna v avgustu, enega najlepših to poletje, in tako je Jani sam izpeljal načrt, za katerega jaz nisem bila posebno navdušena. Ko sva se potikala okrog Ladje nad dolino Kamniške Bele, mu je že rojila po glavi votlina pod Rzenikom, a sva se je lotila po napačni »poti« in še mene je bilo preveč strah na tisti gruščnati strmini, zato nisva iskala dalje. Kako uspešen pa je bil tokrat?

Rzenik (1833 m) se mi je usedel v srce že prvič, ko sem bral o njem. In kakorkoli čudno se sliši: več ko sem vedel o njem, bolj skrivnosten se mi je zdel. Njegove votline, preduhi, leve, okna, razpoke mi že od vsega začetka burijo domišljijo. Zato nisem nikoli razumel, zakaj med običajnimi planinci skoraj ne najde obiskovalcev, medtem ko jih sosednjemu, sicer nižjemu, Konju nikoli ne manjka. Verjetno je glavni razlog, da nanj ne vodi nobena markirana pot, obe neoznačeni pa sta (pre)pogosto zaraščeni. A kjer je volja, se najde tudi pot.

Je pa Rzenik toliko bolj poznan plezalcem. Njegovo 400 m visoko severozahodno-severno ostenje je spričo svoje izjemne krušljivosti še sredi 30. let prejšnjega stoletja veljalo za »zadnji problem« Kamniških Alp. No, v resnici sta ga 27. junija 1933 po tihem prva preplezala Ljubljančana Vinko Modec in Boris Režek, 31. oktobra 1937 pa v drugi smeri na glas še Kamničani Pavle Kemperle, Janez Presl in Bine Benkovič. To je zakurilo pravo ljubljansko-kamniško »vojno« in steno z leti povzdignilo v »ponos Kamničanov«. Danes je v steni že 26 smeri, rekorder po številu vzponov v njej pa je Kamničan Bojan Pollak, ki je zmogel enajst vzponov pozimi (takrat je varneje) in pet poleti. A v steno se tudi danes podajajo le najboljši in najdrznejši, velikokrat kot priprava na Himalajo. Zgodovino plezalskega spopadanja  z rzeniško steno na spletu podrobno popisuje Jane Volkar.

Meni se o plezanju niti ne sanja, sem si pa močno želel vsaj otipati to zloglasno navpičnico in si ogledati zijalko ob njenem vznožju (okrog 1400 m), v kateri plezalci navadno prenočujejo in shranjujejo za vzpon potrebno opremo.

V soboto, 27. avgusta, sem malo pred osmo parkiral ob izteku doline Kamniške Bele. Prostora v Predbeli res ni veliko, a običajno se tudi obiskovalcev tam ravno ne tare. To jutro jih je bilo spričo imenitne vremenske napovedi kar precej. Ker sem pričakoval naporno, a ne predolgo turo, sem sklenil, da ne bom hitel. V umirjenem tempu sem krenil po široki markirani poti proti Presedljaju.  Bela je že po nekaj minutah izginila pod prodniki. Prva gora, ki se je naravnost pred menoj pokazala v jutranji svetlobi, je bil prav Rzenik. Za odcepa k partizanski bolnici in k slapu Orličje se nisem menil. Za slednjim se svet vzpne nekoliko strmeje, pot pa prekriža več lovskih stezic in nepotrebnih bližnjic. V dobri uri sem dosegel kamnito grapo, ki se spušča izpod Rzenika. Tu se je »akcija« začela.

Edini opis poti do mojega cilja sem našel v knjižici Bojana Pollaka Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju. Po njegovih navodilih sem vedel, da se moram tu posloviti od knafelčkov in zagristi v brezpotje po grapi navzgor. Čez prve skale, ki zasipajo grapo, se je bilo nekoliko sitno skobacati, potem pa se je široko razprla in z napredovanjem ni bilo težav. Na žalost sta grapo kmalu zaprla prepadni skalni čok in rušje. Pollak jedrnato zapiše: »Tu desno po širši grapi, melišču in desno na grebenček, najprej po njem, nato pa po melišču do votline«. Sliši se sila enostavno, a meni ni šlo najbolje od nog. Na koncu grape sem se po sipkem desnem bregu počasi prebijal proti njenemu zaraščenemu robu. A še preden sem ga dosegel, sem spoznal,  da tam skozi goščo ne bom prišel. Zato sem se vrnil na dno grape in poskusil nekaj deset metrov niže, kjer se mi je zdelo, da je že nekdo hodil. In res, brez večjih težav sem se povzpel na rob.

 

Na robu se je med rušjem pokazala zasilna stezica. Nametano suho vejevje na nekem mestu me je utrdilo v prepričanju, da sem na pravi poti. Še dobro, da sem zaradi te ovire dobro gledal pod noge. Korak mi je ustavilo počasno zvijanje pod vejami. Hudiča, gad, ki pa je bil v jutranji svežini še zelo počasen. Počakal sem, da se je zavlekel v bližnjo luknjo, potem pa sem se prebil na plano, kjer sem zagledal Rzenikovo steno v vsej njeni veličini.

In kje je zdaj desna grapa? Mogoče bi moral po Pollaku zaviti v grapo, ki se je nadaljevala za skalnim čokom, a meni se je melišče zdelo tako lepo pregledno, da sem zagrizel kar po njem navzgor. Sprva sem napredoval razmeroma hitro in kmalu ob vznožju pečin, na stičišču severozahodne in severne stene, razbral vhod v votlino, ki sem jo iskal. Pogumno sem se pognal naravnost proti njej. Čeprav je postajalo pobočje vedno bolj strmo, sem bil z napredovanjem, dokler sem lahko izrabljal jezike revne trave in posamezne grme rušja na melišču, zadovoljen. Kakih 100 m pred steno pa se je ustavilo. Treba se je bilo spopasti z obupno spodmikajočimi se odkruški iz stene, tako da si je bilo treba sleherni korak navzgor dobesedno priboriti. No, po okrogli uri spopadanja z meliščem, sem vendarle stal pred vhodom v votlino. Juhej!

Vhod vanjo ima približno kvadratno obliko z merami 10 m x 10 m. Za njim se votlina še razširi. Ker je ta vhodni del najbolj suh, ga plezalci radi uporabijo za bivakiranje. Dno je močno nagnjeno, zato so naredili posebno polico, ki jim služi za kolikor toliko udobno ležišče. Ko sem stopil pod obok, sem na levi zagledal kratek rov, ki se za ozkim prehodom razširi v nekakšno sobico. V njej je bilo tako vlažno, da sem kljub svetilki zaradi sopare, ki je puhtela iz sten, videl komaj kaj. V ta prostor je Pavle Kemperle med vojno skril arhiv kamniškega planinskega društva. Drug rov se iz vhodnega dela dviguje poševno v desno. Hitro zavije nazaj nad izhod in se konča s skoraj okroglim oknom s premerom približno 2 m. V votlini sem razočaran odkril prazne plastenke, živilske konzerve, konce vrvi in zavržen plezalni čevelj. Sem mislil, da so plezalci bolj naravovarstveno osveščeni planinci.

 

Ko sem se naužil pogledov na Planjavo, Vežico in Brežiče z lovsko kočo ter pomalical, sem krenil nazaj proti dolini. Ker mi spusti po meliščih ne dišijo, me je kar precej skrbelo, kako bom sestopil čez ta del. No, vsaj glede smeri sem bil miren, saj mi je skalni čok, ki zapira grapo na dnu melišča, služil za odličen orientir. Šlo je počasi, kolena so trpela, a resnejših težav nisem imel. Sem pa za sestop porabil skoraj toliko časa kot za vzpon. V goščavi na robu grape sem na skoraj istem mestu kot gor grede naletel na verjetno istega gada. Zdaj je bil že mnogo bolj živahen, a sva se kljub temu težko sporazumela, kdo se bo komu kam umaknil.

Ko sva z Mojco pred meseci v dolini Bele iskala Ladjo, sem se spraševal, kam vodijo vsa druga križanja markirane poti z lovskimi. Zato so mi tokrat noge na četrtem križišču, šteto seveda od spodaj navzgor, kar same zakoračile v levo. In glej ga zlomka, po samo nekaj deset metrih sem se znašel pred »gomilo«, okrog katere zavije desni krak k Ladji. Naredil sem še tistih nekaj korakov do nje. V soncu je bil pogled nanjo še bolj slikovit kot takrat tik pred dežjem.

Dobre pol ure kasneje sem že odklepal najinega zelenčka v dolini. Za pot do votline sem potreboval približno dve uri in pol, za vrnitev pa, vključno s skokom do Ladje, dobri dve.