Avgustovski pohod z vnukinjama se je zgodil 20.,
lep poletni dan pa so temeljito izkoristili tudi naši cestarji, zato smo zaradi
cestnih zapor prevozili »pol Slovenije«, preden smo prispeli na Pokljuko.
Parkirali smo pri vlečnici v izteku smučišča Viševnik na Rudnem polju kakor
midva že večkrat.
Še preden smo začeli dobro hoditi, sta se dekleti
že oskrbeli vsaka s svojim »krepelom«. Volnatoglavi osati so bujno cveteli in
tokrat sem si navdušenje nad njimi delila s sladkosnednimi čebelami. Po
prečkanju gozdne ceste smo se, kakor je že v navadi, s palicami povezali v vlak
z Ajdo (ostrookim zajcem, imenovanim Ostrozajec, ki opreza za markacijami) in
Vesno (prvim vagonom) na čelu, sledila pa sva dedi Jani (zavora) in jaz (zadnja
luč). Čez pol ure sta se dekleti pri zgornji postaji žičnice zamenjali in vlak
je dobrih 20 minut pozneje prisopihal na malo planino pod vrhom Plesišča. Za
nami je bilo približno pol poti.
Z višino se je redčilo in nižalo
rastje, zato so bili tudi razgledi čedalje lepši. Nad gozdno mejo je bil vrh
videti že čisto blizu, a to je navadno varljiv občutek. Sprva dokaj položno
pobočje Ajdi ni preveč dišalo, ko pa se je postavilo bolj pokonci, je kar
oživela. Tako jo je gnalo naprej, da jo je dedi komaj dohajal; hotela je prva
doseči vrh. Z Vesno sva umirjeno napredovali za njima. Nato je prišlo tisto,
kar Ajdo najbolj veseli: strmina in skale. Zaradi varnosti je bilo treba odložiti
nerodni palici; navdušena Ajda jo je brez ugovarjanja izročila dediju, Vesna pa
se je od svoje kar nerada ločila. Med plezanjem si je nekoliko potolkla koleno,
a to smo ugotovili šele pozneje, saj zaradi posebno lepih rožic ob poti
»nesreče« ni niti opazila. Ajda je zmagovito prva dobesedno pritekla na vrh.
Cilj smo dosegli slabo uro nad planino.
Privoščili smo si počitek ter se skupaj z drugimi planinci veselili čudovitih razgledov
na Tosc, Veliki in Mali Draški vrh, Triglav ... in zabavne družbe planinskih
kavk. Ni bilo videti, da bi dekleti pogrešali igrala, ampak sta se zabavali po
svoje; Ajda je na primer suho travo spletala v kitke. Tokrat na cilju prvič ni
bilo planinske koče in kakor se že vedno čudiva in jeziva, da ne jesta, kolikor
bi človek pričakoval po precejšnji porabi energije, je bilo tokrat še slabše:
sendviče sta mleli prav po polževo, pa čeprav sta si sami izbrali, kakšne bosta
imeli. Samo sladkarije jima rojijo po glavi in nenehno sta žejni.
Vračali smo se po isti poti. Previdno
sem se pozanimala, kako je z Vesninim kolenom. »Nič me ne boli, sem se
popraskala s storžkom,« je bila odločna. Ne vem, ali je ta nenavadna »terapija«
res zalegla, ampak važno je verjeti. Ker je šlo navzdol spet malo prehitro, smo
se ustavili na planini, da bi se nekoliko umirili. V senci smo pogrnili odejo
in prebrali nekaj poglavij iz Male
čarovnice. Potem pa sta odkrili zanimiva igrala, pravzaprav plezála:
odžagana debla in ostanke preže. Tako se je odmor precej zavlekel. Zadnji del
poti, po smučišču, smo tako rekoč predirjali, saj se je Ajda odločila biti prva
tudi pri avtu.
Ko sva ju seznanila, da je bil Viševnik
(2050 m) njun prvi dvatisočak, je Ajda brž ugovarjala, češ da sta bili med
počitnicami še više, na Etni. Ampak ne peš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar