Ful dobra plezarija na Žusem

Konec aprila sva bila pri Stolpu ljubezni na Žusmu (natančen opis poti najdete tam) in tedaj se nama je porodila misel, da bi bila strma pot k njemu gotovo všeč najinima vnukinjama, ki radi plezata. Zdaj se urita tudi na umetni steni in posebno Ajdi plezanje veliko pomeni. Malo naju je sicer skrbelo, a sva ju na zadnjo septembrsko nedeljo le odpeljala na Ječovo. Parkirišče pri Žureju je bilo čisto polno, k sreči pa sta se ravno takrat odpeljala dva avtomobila.

Preden smo se odpravili, smo se pomudili pri konjih, ki sta nas prišla pogledat čisto od blizu; težko bi rekla, na kateri strani ograje je bila radovednost večja. Potem ko smo si pošteno zavezali čevlje in prišli čez potok v gozd, smo se začeli igrati »Kaj vidim na črko ...?« in videli marsikaj. Čeprav Ajdo take igre odvrnejo od premišljevanja, kako utrujena je že, na vrhu Kurčevega hriba, ko se je pot prevesila navzdol, ni mogla iz svoje kože: »Jaz imam najrajši hrib navzdol!« Čez čas je Vesna prosila, ali se lahko igramo »Kaj se začne s črko ...?« Vsakič je eden od nas določil črko, s katero naj bi se začele besede, in dekleti sta naju pogosto presenetili, posebno Vesna, od katere res nisem pričakovala, da pozna denimo besedo ebola, včasih pa si je katero kar izmislila, na primer ločenje. A je znala pojasniti: »To je, da ločiš odpadke od plastike.«

Med igro smo hitro prišli do ceste, kjer sta dekleti začeli nabirati žir, zato je trajalo še kar nekaj časa, da smo se ustavili pri kažipotih na Grofovem štantu. Pojasnila sva jima, da se tu ločita strma (na kažipotu piše zelo zahtevna) in položna (panoramska) pot. Čeprav smo se nad razpotjem začeli kar precej vzpenjati, je Ajda postala nestrpna, kdaj bomo začeli zares plezati. Ko smo dosegli prve skale in kmalu zatem prve jeklenice, je bila kar malo razočarana. »A to je plezarija?!« je omalovažujoče vzkliknila. Niti silhueta srnjaka na koncu prvega zavarovanega dela poti je ni kaj prida pritegnila. Ko pa smo prispeli do naslednjih jeklenic, je bila končno zadovoljna: »Ful dobr!« Vesna ni nič komentirala, ves čas pa je pridno hodila in plezala, ne da bi bila s svojimi kratkimi nožicami kakorkoli upočasnjevala naše napredovanje.

Po slabih dveh urah smo priplezali do razglednega stolpa in se brž podali na vrh. Vesno, ki je navadno silno pogumna, je iz neznanega vzroka postalo strah in je hotela takoj dol, Ajda pa se je z dedijem povzpela še enkrat, misleč, da je zgoraj pozabila klobuk. Tega smo potem našli ob vznožju stolpa na trati, ki so jo krasili jesenski podleski. Pomalicali smo in pojedli tudi nekaj žirov, ki sta jih imeli do cilja že polne žepe. Mala hiška pod stolpom je bila tokrat odprta; prodajali so pijače. Med potikanjem po okolici smo odkrili še eno pot, ki je midva prejšnjikrat nisva: Gamsovo; po njej je pol ure do gradu in eno uro do Ječovega. Ker je nisva poznala (in po takih navadno ne vodiva deklet), sva se držala prvotnega načrta ‒ vrnili smo se po položni poti. Sploh Ajda bi seveda raje plezala tudi dol, a to se nama je zdelo prenevarno.

Od prvega obiska nama je ostalo nekaj vprašanj, na katera mi je prijazno odgovoril predsednik PD Žusem Simon Mansutti. Žusem ima dva vrhova, Veliki špiček, visok 669 m, in še enega, visokega 664 m, na katerem stoji Stolp ljubezni. Betonska ploščad stolpa je na 660 m. Nenavadni napis Pilot na kažipotu na sedelcu med njima je domače ime bližnje domačije. Prav sva sklepala, da je vrh levo na njegovi drugi strani (če imamo stolp za hrbtom) Veliki špiček.

Čez omenjeno sedelce smo se spustili k razvalinam Lipovškove kmetije. Ajda je navzdol živahno poskakovala in prepevala Kekčevo pesem. Ko se ji je začelo kolcati, naju je poučila, da proti kolcanju pomaga, če poješ kaj sladkega. Ujela je kobilico, ki zaradi tega ni bila videti nič vznemirjena, gotovo pa je bila vesela ponovne prostosti. Ko smo sestopili na makadamsko cesto (tamkajšnja kažipota so od zadnjič obnovili), sta našli gosenico, ki ni bila tako družabna kot prej kobilica, in sta se lep čas zvirali po hlodih, med katere jima je ušla. Od tam smo še zadnjič videli žusemski cerkvi. Mimo stare kozjanske hiše, Lončarja in preže, na katero je bilo nujno splezati, smo prikorakali do Užmahovega pušnšanka. Na igrala si nismo upali, ker nismo bili povabljeni, saj je nepovabljenim grozila (narisana) ročna bomba. Vesna je ugibala, ali zato, ker so jim že kdaj kaj ukradli.

Sestopili smo k Užmahovi domačiji in po asfaltni cesti prispeli nazaj na Grofov štant. Ajda je križišče takoj prepoznala in tudi vedela, kje smo prišli gor in kje smo nadaljevali po strmi poti. Do Žureja, kjer smo začeli pred štirimi urami in pol, ni bilo več daleč. Konja sta nas spet prišla pogledat, parkirišče pa se je že precej izpraznilo.