Na Veliko planino čez Kuklarje

Zadnjega septembra sva sklenila vremensko klavrn dan »porabiti« za nekaj, iz česar morebiti ne bo nič, ker ne bova našla poti, utegne pa biti zanimivo. V Stritarjevih Grintovcih ‒ južnih pristopih sva našla nekoliko obskurno pot na Veliko planino: čez Kuklarje. Parkirala sva pri spodnji postaji žičnice na Veliko planino (547 m) ter sledila kažipotom za Kraljev hrib, planino Dol in Veliko planino (do nje naj bi bilo 3 h 15 min.).

Napotila sva se po gozdni cesti mimo še enega kažipota za Kraljev hrib in Veliko planino in ko sva dosegla asfaltno, sva zavila levo po njej. Pripeljala naju je do Kraljevega hriba; hvalijo se z dobrotami iz domačega gostišča in atraktivno ponudbo športnega turizma. Napisi so tudi v angleščini (med njimi »obvezni« Welcome bikers). Pred hišo naju je kažipot usmeril desno proti gozdu. Na majhnem lesenem objektu sva na smerni »tablici« (listu papirja) na modri puščici pod napisom Velika planina prebrala podatek 2,5 h (od parkirišča do sem seveda nisva hodila 45 minut, kvečjemu 15). Takih »kažipotov« je bilo potem še nekaj.

Kratek čas s kamni posuta, nato pa precej blatna steza se je rahlo vzpenjala in spuščala med ležečimi z mahom obraslimi debelci in čez manjše grape tekla po mostičkih. Nad nečim lesenim, kar ni bilo videti ne preža ne kaj drugega meni znanega, se je končno osušila. Ko je z leve od spodaj pritekla še ena, se je pojavila prva markacija (dotlej so naju vodili le kažipoti), zato sva sklenila nazaj grede preveriti, ali je spodnja pot markirana. Takoj zatem sva stopila na gozdno cesto in zavila levo nanjo, a že za ovinkom naju je smerna tablica napotila desno na kolovoz (ob tamkajšnjem podatku Velika planina 2h 45min sem se vprašala, ali je bilo s prejšnjim 2,5 h mišljeno ne dve uri in pol, temveč dve uri in 50 minut).

Kolovoz, ob katerem je ležala žica – ostanek ograje, se je najprej zložno, potem strmeje vzpenjal in zavil levo. Prečkal je drugega, slabšega; križišče ni bilo označeno, a na nadaljevanje najinega kolovoza je na drugi strani opozarjal možic, nato pa so se spet pojavile sicer redke in večinoma slabe markacije. Kolovoz se je zožil v kamnito stezo. Iz grape na levi sva slišala šum Dolskega grabna. Na nekem mestu je nastala kratka »obvoznica«, ker niso odstranili padlega drevesa. Čez čas se je pot razcepila na troje; nisva se menila za nepotrebni bližnjici in sva nadaljevala po označenem desnem kraku. Po njem sva se v ključih čisto približala steni na desni in pred njo zavila levo.

 









Po dobri uri sva se ustavila pri treh večjih skalah desno ob stezi, po Stritarju ključnega orientacijskega mesta (po nekaterih virih je to Prag). Tu sva zapustila markirano pot in nadaljevala desno. Zadaj na najvišji skali sva našla modro »markacijo«. Steza se je v ključih vzpenjala sprva proti desni, nato čedalje bolj proti levi in se je vedno slabše videla; k sreči so nama pomagali redki možici. Na strmem pobočju je bilo stezice še komaj kaj in je sitno visela. Čez kakih 15‒20 minut sva se znašla pod skalno gmoto, desno od nje pa se je vlekel kamnit plaz. Kakega možica ali drugega namiga ni bilo. Onkraj plazu sva zagledala veliko skalo, »podprto« s palicami; gotovo jih je prislonil kak hribolazec. Prva uganka se je zazdela nekoliko lažja, ko sva pri skali našla možica in je bilo naprej videti nekaj, kar bi bilo lahko stezica. V travi ob stezici se je skrival še en možic, nato pa med debli še eden. Pri možicu na skali čez četrt ure sva zavila desno, a sva kmalu obtičala nad prepadom

Ker se druge uganke očitno nisva lotila prav, sva se vrnila k zadnjemu možicu (na skali). Pri njem oziroma pri že posivelem odžaganem ali odlomljenem deblu (možica čez čas morda ne bo več) sva zavila ostro levo. Vzpenjala sva se proti stenam (levo so se dvigala Vrta, desno Kuklarji) in dosegla rob. Ko sva se ozrla, sva videla vhod v Jamo v Vrtih. Onkraj robu sva zagledala z vrvjo zavarovano nadaljevanje poti (jeklenice, o kateri piše Stritar, ni bilo), pod seboj pa dolino Kamniške Bistrice. Nad odsekom z vrvjo naju je pričakal skalni rogelj. Dalje sva se prebijala skozi ruševje in prišla do odtrgane jeklenice. Spet sva dosegla rob in se strmo spustila na drugo stran, kjer sva naletela na osamljen klin in jeklenico, oba brez prave potrebe. Po macesnovem gozdu sva v ključih napredovala skozi gosto podrast in se spustila pod visoko steno ter po 45 minutah dosegla travnat rob; s pomola na desni zaradi zaraščenosti ni bilo razgleda, najina smer pa je bila levo. Možicev ni bilo več. Treba je bilo rešiti še tretjo uganko. Po občutku sva se gnala proti vrhu in se držala bolj levo. Oviralo naju je čedalje več podrtega drevja in pot se je nekajkrat popolnoma izgubila.

 

Čez slabe pol ure sva stopila iz gozda na travnik (poseko) z ograjo iz zloženih vej ter onstran nje zagledala stezo in napajališče. Po zemljevidu sva sklepala, da sva v Kobilni dolini (1479 m). Zlezla sva čez ograjo in se napotila desno po stezi (desno naj bi bila smer Velika planina, levo pa Konjščica). Vejnata ograja se je nekoliko pred koncem poseke končala in tam sva zagledala široko, a neprevozno pot levo navzgor. Povzpela sva se po njej in desno mimo kala. Pot se je prekucnila na drugo stran in nedolgo zatem sva zagledala prvo bajto zaselka Pod Purmanom; prispela sva na planino. Šla sva mimo še ene bajte in drugega kala ter se napotila ob vlečnici Purman, ki ne deluje več, navzgor do ceste. Dosegla sva jo pol ure nad Kobilno dolino. Zavila sva desno po njej mimo več značilnih (novih) velikoplaninskih bajt. Pri ograji sva srečala dva planinca in ju vprašala po Gradišču, pa sta »odgovorila« angleško. Ker sva bila že lačna, sva se pri kažipotih na Traticah odločila za najbližji Zeleni rob, do katerega sva prišla četrt ure po tistem, ko sva dosegla cesto. Okrog okrepčevalnice je bilo zelo živahno; kljub slabemu vremenu se je peš in z žičnico povzpelo gor veliko ljudi, tudi tujih turistov, ki so se fotografirali z možakom v popolni pastirski opravi; bil je znani Andrej Prešeren, ki menda tako pozira že 16 let. Žganci so bili obupni, kislo zelje pa vrhunsko.

 

Od Zelenega roba sva odšla navzdol po cesti v smer, nasprotno smeri prihoda, mimo odlagališča smeti in na razcepu izbrala levi krak. Cesta se je prelevila v travnat kolovoz. Ko je pred ograjo zavil levo, se je desno odcepila slaba pot k turističnemu naselju Na Jamah. Med njegovimi hišami sva prišla na drug kolovoz, se po njem spustila levo in za električnim pastirjem stopila v gozd. Iz njega sva prišla na travnik z veliko kotanjo, na drugi strani pa so naju pričakali kažipoti Pri Veliki jami. Zdaj sva bila na markirani z jerebikami ozaljšani poti proti Konjščici. Prestopila sva leso in pol ure od Zelenega roba prispela na to planino (1505 m). Nad njo so se vlekle megle in kar težko si je bilo predstavljati, kako sijoča je na kak sončen poletni dan. 

S kažipotov pred leso na drugem koncu planine nama ni bilo čisto jasno, katera pot vodi proti Kamniški Bistrici: ali desna navzgor v gozd ali leva navzdol proti lesi. Pri slednji sva odkrila slabotno markacijo, torej sva se odpravila tja. Med strmim spustom sva srečala nekoga, ki nama je potrdil, da se bližava Dolu. Po vlažnih spolzkih skalah je zelo drčalo. Čez četrt ure naju je »zmotila« (še dobro, da ne spotaknila) neoznačena žica in nato sva skozi vrtljiva »vrata« prispela k veliki s pločevinasto streho pokriti leseni stavbi, na kateri je pisalo Planšarija Dol 1308 m. Čez planino in skozi leso sva po 15 minutah prikorakala do klopce in kažipotov, zavila levo in pri zadnji koči spet levo v gozd. Tam sva skoraj prezrla, da je treba takoj spet levo, če hočeva priti k spodnji postaji velikoplaninske žičnice.

Po vijugasti stezi sva se v pol ure spustila v Dolski graben in čez 20 minut pri treh skalah zašpilila klobaso. Proti koncu sva preverila še gor grede opaženo domnevno markirano pot. Res  so naju vodili knafelčki in naju pripeljali na cesto, po kateri sva začela zjutraj. Šele zdaj sva pod kažipotom za Kraljev hrib in Veliko planino zagledala kažipot Dol, ki je kazal v smer, iz katere sva pravkar prišla; ležal je v podrasti, zato ga gor grede nisva opazila. Od treh skal do parkirišča sva hodila 50 minut. Skupaj gor tri ure in pol, dol dve in pol.

Kljub klavrnemu vremenu sva preživela zanimiv dan in niti izgubila se nisva, čeprav sva kar precej tavala. Morda pa nama bo »uspelo« takrat, ko bova skušala priti na Veliko planino čez Rigelj.