04 april, 2017

Visoki Mavrinc in Kumlehova glava za konec leta 2016

Po dogodivščini z Glažarjevo glavo so nama tamkajšnji hribi še kar naprej rojili po glavi in tako sva si jih privoščila za zadnji lanski pohod dan po božiču, ko sva se trdno odločila zlesti na Visoki Mavrinc (1562 m; tudi Špica v sedelcih pa še nekaj imen in nadmorskih višin bi se našlo, kar velja tudi za njegove sosede) in Kumlehovo glavo (1788 m). Parkirala sva pri drugi vršiški serpentini in do možica na mestu, kjer sta obakraj kolovoza večji skali (našla sva ga med vračanjem z Glažarjeve glave), sva pot že poznala.




Vmes sva še nekoliko raziskovala. Med drugim se nama je kmalu po tistem, ko sva prečkala široko suho strugo, na ostrem levem ovinku na koncu večjega vzpona zazdelo, da visoko v pobočju vidiva pot. Ker sva na Hribi.net prebrala, naj bi se povzpela po prodišču hudournika (omenjene suhe struge), sva šla pogledat, ali v resnici kaj priteče od tam. Res sva našla stezico, na kateri so bila očitna znamenja nadelave in vzdrževanja. Ko sva se po njej podala desno, proti prodišču, je nekaj časa vztrajno zavijala proč od njega, po četrt ure pa sva se mu čisto približala pri lovski preži. Naletela sva na prve zaplate snega. Stopila sva prav do prodišča in odkrila, kje se z njega zavije k preži, a odcep je bil tako neopazen, da ga med morebitnim vzpenjanjem po suhi strugi najverjetneje ne bi bila našla. Zdelo se nama je, da se onkraj nje stezica nadaljuje proti sedlu med Malim Kumlehom in Škrbinjkom. Od preže sva se vrnila na ovinek, na katerem sva zapustila kolovoz.




Če odštejem raziskovalne stranpoti, sva do »pravega« možica potrebovala približno pol ure. Pri njem sva zavila desno s kolovoza. Odcepa pravzaprav ni, ampak se steza začne nekoliko proč od kolovoza, vzporedno z njim, in šele nato zavije desno (Miheličeve besede »lovci imajo navado, da začetek poti kar se da skrijejo« brez dvoma držijo). Med prisluškovanjem detlovemu trkanju, ki naju je spremljalo že vso pot, sva se vzpenjala v ključih, prečkala grapico in po slabih 20 minutah prispela do velike skale, kjer sva prejšnjikrat zavila desno in končala na Glažarjevi glavi. Tokrat je bila pot tja zastavljena z rogovilami, kakor da je zaprta, a najina smer je bila tako in tako leva.




Poslej je bila pot za naju nova. Tu in tam naju je pozdravil kak možic. Steza in nekatere skale so bile poprhane s snegom. Ob poti je ležala precejšnja skala, ki se je – po svetli barvi odloma in po neporaščenosti z lišaji sodeč – privalila sem pred kratkim, vsaj v primerjavi z drugimi. Nehote sva se ozrla navzgor, od koder naj bi se bila utrgala. Potem ko sva prečkala sitno grapo, sva mimo podrtega možica stopila v razdejan gozd. Naslednja grapa je bila precej globlja, širša in po njej je tekla voda. V tretji grapi je ležalo deblo. Gozd je bil čedalje bolj opustošen. Pot se je vzpenjala v ključih in nisva bila vedno čisto gotova, kod teče. Na najmehkejših delih so bili vidni odtisi čevljev; zdi se, da tam niti ni tako malo hodcev, saj so na krajih najhujšega razdejanja nastale že pravcate obvoznice.


  








Kakih 50 minut nad veliko skalo, pri kateri sva zavila levo, sva dosegla sedelce med Visokim Mavrincem in Kumlehovo glavo. Naravnost navzdol je vijugala stezica proti vršiški cesti, pred nama pa se je dvigala konica Vavovja, za njim dvoglavo Zadnje Robičje in še bolj zadaj zasnežena Mojstrovka. Videla sva tudi Vršič z »odrezanim« vrhom.




S sedelca sva zavila levo mimo možica in po koreninastem grebenu najprej naravnost in nato navzgor. Že davno padlo deblo, ležeče čez pot, je bilo zasekano. Z vršiške strani sva slišala prihajati gor precej glasno družbo, zato sva pohitela in v slabih 10 minutah dosegla vrh Visokega Mavrinca. Okrog lesenega križa, na katerega je pritrjena vpisna skrinjica, se je nastavljalo soncu že veliko planincev. Čeprav je Mihelič menil, da je Visoki Mavrinc »kaj skromna vzpetina«, je tamkajšnji razgled vzel sapo tudi njemu, Jani pa se je nalezel navdušenja za to turico v Prletovih Grebenih. Pogled na Špik, Škrlatico, Prisank in druge gore nad Krnico je bil res prelep, prav tako proti Mojstrovki. Zadržala sva se debelo uro in nazdravila novemu letu. Ko so naju videli s »pravima« kozarcema, si je najina novoletna navada prislužila kar nekaj radovednosti (»Ali kaj praznujeta?«) in odobravanja.





















Po vrnitvi na sedelce sva se odpravila še na nasprotno stran, na Kumlehovo glavo. Vzpenjala sva se skozi gost iglasti gozd. Tudi na tej deloma grebenski poti so ležala podrta debla. Strmina se je stopnjevala. Mimo razdrtega možica sva prišla do precejšnje skale in zavila levo na izpostavljeno poličko. Tik pod nekakšnim robom sva se znašla na razcepu: leva stezica je tekla čisto blizu roba, ob desni pa je stal možic, zato sva izbrala slednjo. Pol ure nad sedelcem sva dosegla izpostavljen odsek – skok, pod katerim je zijala divja grapa. Nekaj časa je bila steza peščena drsalnica, da se nama je v vročini kar kadilo pod nogami. Čez 25 minut sva dosegla vršni greben in nadaljevala desno po njem. Ko sva po nekaj minutah skozi ruševje dosegla vrh, sva si lahko ogledala Veliki Mavrinc iz ptičje perspektive. Razgled je bil še lepši kot s prejšnjega vrha. Vpisna knjiga na vrhu Kumlehove glave pa je bila vlažna, plesniva, pomečkana in neurejena.



Dol grede je Jani po pol ure, ko sva že skoraj pristala na sedelcu, ugotovil, da je na vrhu pozabil očala. Kaj sva hotela – obrnila sva. Očalom ni bilo hudega, midva pa sva pridobila 40 minut dodatne hitre hoje navkreber in 30 navzdol. Nato sva se s sedelca po ozki, a dovolj udobni stezi v ključih spuščala proti vršiški cesti. Steza se je kmalu precej položila; zaradi obilice suhega listja in korenin ni bila posebej razločna. Prečkala sva hudourniško grapo. Po gozdu so ležale številne velike skale in na mnogih so stali možici. Na eni je bila oznaka PP z rdečo piko. Čez čas sva naletela še na eno markacijo legendarne poti Planica‒Pokljuka. Ker se je že mračilo, sva slabo videla, k sreči pa na stezi ni bilo več toliko listja in skale so bile svetle.




Dobre pol ure pod sedelcem se je povprek postavil kolovoz: desno se je vzpenjal proti Erjavčevi koči (prvič ta dan sva stopila na označeno pot; markacijam sta delala družbo znak poti Alpe-Adria in smerni stebriček za pohodniško pot 7), levo pa se je po kakih 20 m spustil na asfaltno cesto nad 9. serpentino. Ob njej so bili kažipoti za Erjavčevo kočo (40 minut) in Tonkino kočo (oba desno), Kočo na Gozdu (5 minut, čez cesto) ter Vršič in Kranjsko Goro po pohodniški poti 7 (po asfaltu v obe smeri).




Spustila sva se po vršiški cesti in pri rumenem kažipotu 7 sekala serpentino po markirani bližnjici. Ta je bila skoraj popolnoma poledenela, kar je bilo v mraku sploh nadležno. Sestopila sva k Ruski kapelici in se pod njo vrnila na cesto pri 8. serpentini. Zdaj je bilo treba prepešačiti še asfaltni dolgčas do 2. serpentine, a Jani me je presenetil z odločitvijo, da bo štopal. Kdo nama bo pa ustavil?! Presenetljivo hitro sta naju pobrala prijazna fanta iz Most pri Komendi (kakšno naključje!) in naju odložila prav pri avtu. Čeprav je to proti mojim načelom, priznam, da se mi je prileglo.




Bil je imeniten dan: dosegla sva začrtana cilja (enega celo dvakrat!), štiri ure in četrt potrebne hoje, obogatene z več stranpotmi in eno »ponovitvijo«, pa raztegnila na skoraj devet večinoma sončnih ur.

Ni komentarjev: