31 maj, 2017

Iznad Vitovelj čez Sekulak na Čaven


Čaven ni le greben nad Vipavsko dolino, ampak je tudi eden njegovih vrhov, visok 1185 m. Na letošnji Prešernov dan sva si ga izbrala za cilj. Tokrat sva z vipavske hitre ceste zavila pri odcepu za Selo. Po ozkih ovinkih sva se peljala skozi Vitovlje in v zgornjem delu vasi pred hišo 23, kjer je tablica za Vitovsko krožno pot, zavila levo. Asfalt se je kmalu končal in ustavila sva se med četrto in peto postajo križevega pota, ki povezuje Vitovlje in Marijino cerkev nad vasjo. Na Križišču, kakor se imenuje ta kraj, so na obvestilnem stebričku zemljevid okoliških poti in zanimivosti, besedilo o krajinskem parku Južni obronki Trnovskega gozda, naravovarstvena opozorila in smerna tablica.


S parkirišča sva se odpravila po gozdni cesti in pri sedmi postaji križevega pota zavila desno (levo kažipot Trpinovšče, Spominska plošča in Vodice). Po gozdu so ležale slikovite konglomeratne skale in v vdolbini ene izmed njih je našel prostor Marijin »oltarček«. Pot naju je vodila mimo starodavne kapelice pri osmi postaji, na drevo pritrjene lesene hiške – znamenja – z Marijino podobo, devete postaje in kapelice pri deseti. Ker sva hotela priti k vitovski cerkvi, sva za enajsto postajo zavila na neoznačen odcep desno, ki se mu je kmalu priključila markirana pot iz Vitovelj.


Po kratkem vzponu sva dobrih 20 minut od izhodišča prišla do cerkve na skalnati vzpetini  (605 m). Nekdaj verjetno romanska kapela Marijinega oznanjenja je zdaj posvečena Materi božji oziroma Sv. Duhu, sva prebrala na eni tamkajšnjih tabel, druga pa govori o cerkvi Marijinega vnebovzetja. Prvič je bila omenjena že leta 1361. Iz časa turških vpadov se je ohranilo taborsko obzidje. V protireformacijskem obdobju je zaradi množičnih romanj postala premajhna, zato so jo v 17. stoletju povečali, nato spet v 18. stoletju. Leta 1944 so jo Nemci razstrelili, v letih 1966‒1976 pa so jo domačini s pomočjo Zavoda za spomeniško varstvo obnovili (notranjost šele leta 2002). Nekatere dele stare cerkve hrani Goriški muzej. Posebno všeč mi je bil kapitel stebra ob stopnišču; čeprav je že precej zdelan, se mi je zdel tako poetičen. 



Markirana pot iz Vitovelj se je spustila mimo vodnjaka iz leta 1890 in 14. postaje skozi »vrata« v ostankih taborskega obzidja, a midva sva se vrnila na gozdno cesto in nadaljevala po njej. Takoj sva prišla do križišča z 12. postajo, ki se od drugih razlikuje po razpelu, in s kažipoti, med njimi desno k Vitovski cerkvi. Očitno je mišljeno, naj bi na cesti vztrajali do tega križišča, ne zavili z nje že takoj za 11. postajo, kakor sva midva. In če bi bila cerkev zapustila skozi »vrata« v obzidju, bi bila tudi prišla tja.
Od križišča sva se vzpenjala po nekdanji Napoleonovi cesti, ki je bila v času Ilirskih provinc, nastalih leta 1809, najbrž čisto spodobna cesta, zdaj pa je bolj kolovoz. Mimo še ene skupine kažipotov sva četrt ure od cerkve prišla na kraj, ki se imenuje Za taborom. Skozi drevje pred nama se je svetila velika rana v steni in po gozdu so bile razmetane skale. Med številnimi tamkajšnjimi kažipoti, tablicami (na eni je bil opis zdravilnega gaja pri Sveti Luciji) in napisi na skalah sva sledila tistim, ki so kazali desno proti Visokemu zidu, Krnici, Čavnu.









 

 
Pot se je nadaljevala ob skalnati steni ‒ Visokem zidu, pod katerim so Napoleonovi vojaki tako rekoč izklesali cesto, ki se ji lahko čudimo še danes. Med drugo vojno so jo uporabljali partizani. Ponekod so v kamnu še opazne kolesnice. Šele od tam sva zares videla, na kako slikovitem kraju stoji vitovska cerkev. V dolini pod nama je zarohnel motor. Na naslednjem križišču je pot proti Krnici in Kopitniku krenila levo, najina pa se je rahlo spustila naravnost na travnik in na drugi strani zamenjala iglasti gozd za listnatega, v katerem so bile številne skale porasle z živo zelenim mahom. Na naslednji jasi, ograjeni s suhozidom, je stala krmilnica.
Za daljšo skalnato strmino sva dosegla še en odcep levo proti Kopitniku, midva pa sva zavila desno in v petih minutah (50 minut od vitovske cerkve) dosegla Sekulak (888 m) z razgledom na Vipavsko dolino. Poleg številnih napisov na skalah stoji obvestilni stebriček z že znanim zemljevidom, opisom Sekulaka in razgleda z njega, besedilom o ljudskem pripovedništvu ter smerno tablico. Visoko nad seboj sva opazila majceno brunarico, pod nama pa je ležala Vipavska dolina. Zaradi mrčastega ozračja nisva videla posebno daleč, zato sva se kar hitro odpravila naprej, sledeč napisu Gozdna pot na skali. Povzpela sva se levo po grebenu, kjer je bila pot precej nerazločna, a k sreči dovolj dobro markirana. Med ostrimi škrapljastimi skalami sva se dvignila nad Sekulak. Rohnenje motorja se je približevalo. Slišala sva tudi glasove planincev in ugibala, ali gredo na Kopitnik.



V kake četrt ure sva dosegla uravnavo s kažipoti; najina smer je bila Veliki rob. Pod listjem na sicer skalnatem pobočju se je še skrival sneg, zato so naju še toliko bolj presenetili mali zvončki, katerih popki so sramežljivo kukali iz skalne špranje. Planinci za nama so bili tako hrupni, da sva kar bežala pred njimi, da je »razgrajala« tudi velika jata gosi, pa naju ni prav nič motilo. Slabe četrt ure nad uravnavo je z leve pritekla razločna, celo nekoliko utrjena steza; kdor bi se vračal po isti poti, bi moral tu paziti, da se ne bi preselil nanjo. Ujezila me je »lepo zelena« kantica pod nekim drevesom. Le kako komu pride na misel, da v gozdu odvrže kaj takega?! Po pol ure se je na levi pojavil suhozid in nato sva naletela na prvega možica; zanje je tam obilo gradiva. Izkazalo se je, da sva že predaleč; že pred možici se je treba obrniti levo, najbolje kar ob suhozidu. Tisti kos poti ni označen, vrh čez pet minut pa je. Po slikah s spleta sva prepoznala, da sva prispela na Čaven.

 









Vrh ni razgleden, saj je sredi gozda, je pa na zemljevidu pod njim narisana razgledna točka (na Hribi.net je slika skale z napisom R. točka, ampak midva je nisva videla). Na tamkajšnjih skalah so rdeče oznake W I872, I 92, 9.R in 90.* Medtem ko sva bila tam, so mimo prirogovilili planinci, pred katerimi sva bežala, in tako sva se rešila (pre)glasnih »zasledovalcev«. V miru sva si odpočila in pomalicala, še vedno ne čisto gotova, ali sva res na vrhu vzpetine z imenom Čaven.

Po počitku sva odšla proti Velikemu robu. Na naslednjem vršiču sva našla znake + I872 in KK/I88, potem pa so naju markacije vodile še čez enega, višjega. Ta ni bil označen, a Jani se je začel nagibati k misli, da je to Čaven, sploh ker so izpod njega lepi razgledi, kadar so – tisti dan je bilo ozračje preveč mrčasto. V četrt ure sva prišla do skale z napisom Kopitnik, ki sva jo že poznala s pohoda na Veliki rob, prav tako kažipote na križišču nekoliko pod njo. Pred nama se je prikazal mogočni Veliki rob. Po poti k njemu sva šla le do odcepa s kažipotom Krnica in tam zavila levo navzdol.









Na severnem pobočju je bila zemlja zmrznjena in tudi nekaj snega je še bilo. Pri napisu Mojca (nisem se »podpisala« jaz!) sva prečkala gozdno cesto, ki je pritekla z desne in se tam na levi končala. Na naslednjem križišču sva sledila markacijam levo. Na drevesih je bilo še več »podpisov«. Poleg markacij so naju vodili možici. Sestopila sva na zaraščen kolovoz in levo po njem na drugega. Pri kažipotu nazaj V. rob sva zavila desno na nekaj med gozdno cesto in kolovozom, kar naju je pripeljalo na lepo gozdno cesto. Spustila sva se levo po njej in kmalu stopila na razpokan asfalt. Ob tej cesti sva opazila tudi vezistično markacijo. Na cestnem ovinku, ki je oklepal velik travnik s skladiščem Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, se je levo odcepil kolovoz proti Sekulaku, naprej po cesti pa je kazal kažipot Krnica.


Kmalu zatem (40 minut od odcepa pod Velikim robom) sva prispela do prve stalno naseljene krniške hiše (Pr' Palirju), kjer so nama povedali, da je pri njih poleti zaradi množice kolesarjev in pohodnikov vse prej kot takole mirno. Za Palirjem sva zavila levo mimo velikega lovskega doma LD Trnovski gozd (Vitovlje 17), v katerem je tudi enota Gozdarstva Ajdovščina. Poleg je točka 124 Slovenske geološke poti. Kakega izrecnega znamenja za Kopitnik, ki sva se mu po zemljevidu sodeč že zelo približala, ni bilo, le na skali ob cesti sva opazila rdečo peterokrako in na drugi napis OF. V četrt ure sva prispela do križišča, ob katerem stoji partizanski spomenik. Do zmajarskega vzletišča na Kopitniku (929 m), ki je menda najvišja točka Vitovske krožne poti, je bilo le še nekaj korakov. Na zidani in s skodlami pokriti lopi je tablica z odlomkom iz častnega kodeksa slovenskih planincev, poleg nje pa nekaj preperelih klopc in vpisna skrinjica.

 









Pot sva nadaljevala v smeri Skozno in Za taborom. Pri tabli, na kateri je nekoč pisalo Lovska koča LD Lijak Vstop prepovedan, sva se ustavila in le na hitro pogledala kočo, vstopila pa seveda nisva. Na odcepu k Vitovskemu jezeru sva zavila levo in kmalu zatem je na skali pisalo Vitovlje. Kjer se je steza obrnila proti jugovzhodu, je ležala skala z nekaj napisi; tam se je pot proti Skoznu ločila od najine, kažipotov za jezero pa nisva več zasledila. Gozd je bil zaradi skalnatega sveta ponekod prav slikovit. Oznake so naju 40 minut pod Kopitnikom pripeljale nazaj na križišče Za taborom. Šele po prihodu iz te smeri (od lovske koče) sva pod skalo opazila zvonček in klopce, ki jih je popisal in porisal ljubitelj konj. Že znano pot do Križišča sva premerila v 20 minutah.

Bil je prijeten dan. Precej sva prehodila, kar nekaj »neporabljenih« kažipotov pa nama je še ostalo: za Vitovsko jezero, Sveto Lucijo, Skozno. Še se bova vrnila.

* Iz PD Ajdovščina sem dobila tole pojasnilo: »Te oznake na kamnih so oznake za mejni gozd in posestva. Izhajajo še iz Avstro-Ogrske, iz časa Marije Terezije, ko je bil vzpostavljen kataster, verjetno pa še od prej. 1872 je letnica, KK pa Kaiser König.« Najlepša hvala. Torej W utegne pomeniti Wilhelm (Kaiser König von Preussen).

3 komentarji:

mojchka pravi ...

Res se morata vrniti, vse tri "neporabljene" se splača obiskat! Jaz tu spodaj zivim ze 17 let, pa se mi zdi, da še vedno nisem raziskala vseh potk, ki se vijejo po teh naših obronkih Trnovskega gozda,,,

Mojca Luštrek pravi ...

Kaj pa vi pravite - sva bila na vrhu z imenom Čaven? In kaj pomenijo tisti "čudni" znaki na skalah?

Lep pozdrav!

Mojca

mojchka pravi ...

Hm, to se tudi sama sprašujem, kaj pomenijo...
Sem bila včeraj gor s prijateljico, gorsko reševalko, je imela s sabo navigacijsko napravo z zelo natančnimi kartami in kazala je, da sva na vrhu Čaven :) (vseeno mi je najbolj pomagal vaš opis, da se tja pride ob suhozidu ;)
Ko sem doma pregledala "track" poti, pa se je zagotovo potrdilo, da sem stopila na Čaven :)
Tu je slikca: https://goo.gl/photos/mbrRxdh1xSW51rxK7