Slavni na Slavniku

Na zadnji tisočak na Slovenski planinski poti od Maribora do Jadrana in najvišji vrh Slovenske Istre (1028 m) sva se povzpela že večkrat, tokrat pa sva nanj povedla še vnukinji. Primorsko avtocesto smo zapustili pri Črnem Kalu in se odpeljali v Podgorje, od koder je pot na Slavnik najkrajša. Tik pred vasjo smo prečkali železnico, kakih 100 m zatem pa nas je kažipot usmeril desno na veliko parkirišče, dosti večje, kot se ga spominjam izpred petnajstih let. Pri parkirišču je tudi zemljevid. Na Slavnik vodita položna (lahka) in strma pot. Za vzpon se nama je zdela primernejša strma.

S parkirišča smo se vrnili na glavno cesto in odšli desno mimo igrišča do kapelice. Pri njej smo zavili levo v vas, pri kažipotih pred vodnjakom pa spet levo (desno bi bili prišli na položno pot). Na drogu pri Podgorju 14 smo opazili tudi markacijo evropske pešpoti 6. Pri hišni številki 15 se je asfalt končal. Ajda se je držala dedija kot klop. Ampak ker je deklica, vendar ne more biti klop. Kaj pa potem – klopca? Seveda ne! Misel jo je zabavala in smo se z njo še nekaj časa igrali. S srno in srnjakom, kozo in kozlom, zajcem in zajkljo ni bilo težav, ampak z gorilo – Ajda je predlagala za samca ime gorilec. To je bilo smeha! Planinci, ki se ne kratkočasijo z igricami in klepetom, pa lahko ob poti prebirajo pesmi na lesenih tablicah; opazila sem Kosovelovo Temni bori, črni bori in Murnovo Gozd. Na voljo je tudi nasvet Zlatorogove transverzale ponosa, kaj storiti, če zaidemo z označene poti.

 

Na razcepu, kjer so vsi zavili levo (so že vedeli, zakaj), smo le mi nadaljevali po desni, označeni stezi, čeprav je bila presneto ledena. Čez čas smo prečkali gozdno cesto ali kolovoz. Potem ko se je začel gozd redčiti, smo se še nekaj časa vzpenjali med redkimi drevesi ter brinovimi in drugimi grmi, nato pa po golem travnatem pobočju. Kmalu za obvestilno tablo zavarovanega območja Naravni spomenik Slavnik se je pokazal oddajnik na vrhu. Kadar že od daleč vidim cilj, se mi večinoma zdi, da pot mine hitreje, včasih pa se mi prav zato še bolj vleče, kakor da bi se mi vrh izmikal. Kaže, da na dekleti pogled na cilj deluje vzpodbudno, saj sta z zadnjim vzponom opravili razmeroma hitro.

Najprej smo zavili v kočo. V predprostoru smo se ustavili pri obvestilni tabli, ki se začne z besedilom Slavni na Slavniku. Ker Ajda bere že tudi male tiskane črke, je vzkliknila: »Zdaj smo pa tudi mi slavni!« Tam sta omenjena le odvetnik, politik, pisatelj in alpinist dr. Henrik Tuma (1852‒1935), po katerem se imenuje koča, in botanik Tommasini (1794‒1879; tudi pri njem bi bili lahko navedli vse, kar je bil: vitez Muzio de Tommasini, botanik in upravni uradnik), zato je bilo res dobro, da smo se jima pridružili in tako upravičili množino.

Privoščili smo si kosilo. Poročala sem že, da se je kuhinja na Slavniku močno popravila, tokrat pa smo spoznali še novo jed: bobiče ‒ mineštro, ki je dobila ime po mladi koruzi. Po kosilu smo zlezli na bližnji vrh, od koder sicer ni bilo »predpisanega« razgleda, nato pa sta se dekleti raje gugali, kakor da bi bili šli še na bližnjo Grmado.
 

V dolino smo se vrnili po položni poti. Po pobočju pod kočo smo se spustili na gozdno cesto. Po njej je šlo tako rekoč bliskovito. Pri veliki skali smo zavili desno s ceste. Zamrznjene luže so bile odlične drsalnice. Številne skale ob poti so markacisti s pridom izkoristili za svoje znake, narava pa za raznovrstne umetnije. Tudi kmetom to naravno gradivo odlično služi za ograje in ko sem vnukinjama hotela povedati, da se taki ograji reče suhi zid (suhozid, ki smo ga menda dobili iz hrvaščine, se šteje za »polstrokovni« izraz ali publicizem), me je Vesna prehitela: »Kitajski zid!«

 

Mimo vodohrana smo prikorakali na asfaltno cesto in do prvih hiš. Tisto, obraslo z bršljanom, smo opazili že zjutraj (blizu vodnjaka); položna in strma pot sta se tam staknili. Čeprav je položna daljša (za odrasle hodce približno poldrugo uro) kot strma (uro), sta dekleti z njo opravili hitreje (v uri in tričetrt) kot z vzponom (v skoraj dveh). Večkrat se nasmejem Ajdini izjavi, da ima najraje hrib navzdol.