»Mojstrska« Hanzova

Še ni tako dolgo, kar sva bila na Mali Mojstrovki, a sredi julija sva se spet odpravila tja, poskusit srečo (in svoje plezalsko znanje) na zavarovano Hanzovo pot. Povabila sva tudi Marjano in z veseljem se nama je pridružila. Ker sva brala, da je na Mojstrovki lahko še julija sneg, sem poklicala tja, kjer naj bi po najinem mnenju najbolje vedeli ‒ v tri planinske koče na Vršiču. Na vprašanje, ali je na poti do vstopa v Hanzovo smer ali v smeri sami še kaj snega, pa nisem dobila zanesljivega odgovora: »Mislim, da ne.« – »Ne vem, vem pa, da so na Prisank že šli ...« – »Ne da bi vedel.« Planinske organizacije svetujejo, naj se pred turo natančno pozanimamo o težavnosti, dolžini, dostopu in sestopu, vremenu in razmerah na poti. Kje pa?

Marjano sva pobrala v Martuljku in skupaj smo se odpeljali na Vršič. Kakor prejšnjikrat se je na prelazu zgodil zabaven mimohod ovc, ki so se obregnile ob vsak avto. Eni pa je bila posebno všeč Marjana. Sledili smo kažipotu Mala Mojstrovka 2h 30min s klicajem v trikotniku (zelo zahtevno). Tokrat je ob stezi cvetelo veliko dlakavega sleča. Po slabe četrt ure smo dosegli preval Vratica (1799 m) med Prednjim Robičjem in Nad Šitom glavo, zavili levo in v 20 minutah prispeli na začetek Hanzove poti pod mogočno navpično steno. Nadeli smo si plezalno opremo in se začeli vzpenjati.

Najbolj me je skrbel vzpon po lestvi, saj sem v 111 izletih po slovenskih gorah Andreja Stritarja (Sidarta, 1993, str. 74) prebrala: »V steno vstopimo po zračni lestvi ob izraziti grapi.« Pozneje sem odkrila, da je že Tine Mihelič (Julijske Alpe. Severni pristopi, Sidarta, 1998, str. 127) napisal, da so lestev odstranili. Novi vodnik Julijske Alpe. Skupini Mangarta in Jalovca (PZS, 2015, str. 160) je ne omenja več, najnovejši vodniček Dolina Soče – Bovško (PZS, 2017, str. 62) pa ‒ presenetljivo ‒ kar dve: »Ob jeklenih vrveh ali po dveh navpičnih lestvah splezamo do poševne gredine.« To besedilo je skoraj enako kot v Planinskem vestniku 6/10 (Z nami na pot, str. 35 in 36), oceni zahtevnosti pa se razlikujeta; po reviji je Hanzova pot zmerno zahtevna, po vodničku pa zelo zahtevna zavarovana plezalna pot. No, lahko sem si oddahnila: nobene lestve ni bilo.

Kmalu smo zaplezali v strmo in naporno poševno grapo (slika je Marjanina, ker jaz med plezanjem ne fotografiram in Jani tudi komaj kaj) . Ker smo bili sami, sem si vzela dovolj časa in je kar šlo. Sledil je kos poti brez varoval. Po vzponu ob steni, črni od vode, smo se spet lahko oprijeli jeklenice. Posebno všeč mi je bilo dolgo razgledno poševno prečenje slikovito plastnate stene po polici, dovolj široki celo zame. Začeli so nas dohajati plezalci, hitrejši od nas, nekateri tudi zato, ker niso imeli plezalne opreme in se niso mudili s prepenjanjem; spuščali smo jih naprej. Sledili so zračen greben, spet vzpenjanje po steni in še eno prečenje v desno. Potem ko smo prelezli nekaj plošč, se nam je odprl čudovit pogled na Nad Šitom glavo in Robičje. Na nekaterih mestih je bilo nekoliko teže najti smer, ker markacije niso bile posebej goste.

Po uri in 50 minutah je od Nad Šitom glave pritekla pot, po kateri sva se povzpela na Malo Mojstrovko prejšnjič. Pot od tu do vrha sva torej že prehodila, Marjana pa še ne; presenetila so jo težavna mesta, podobna nekaterim niže doli, a nezavarovana. Ko je bilo konec plezanja, sem se spet lahko posvetila rožam, tokrat triglavskim. Čez pol ure smo dosegli razgledno uravnavo, kjer smo dobili družbo – kavke. 

Do vrha Male Mojstrovke (2332 m) je bilo še slabih 20 minut. Potem ko se je poleglo navdušenje, da smo zmogli Hanzovo pot, smo si skupaj z vedno lačnimi kavkami privoščili malico in se razgledovali. V istih razgledih sva uživala pred kratkim, a takih se človek ne more naveličati. Nekaj fotografij sem objavila že zadnjič; dodajam Špik in Škrlatico s sosedi in Kepo v ozadju ter Planico, Rateče in zadaj Dobrač.

Namenili smo se še na Veliko Mojstrovko. Spustili smo se po nemarkirani poti na drugo stran Male in pod vrhom našli vpisno skrinjico. Po gruščnatem pobočju nam je precej drčalo. Krog in krog samo kamenje in velike skalne plošče. Nekaj malega je bilo treba tudi poplezati. Marjana je navdušeno pobirala ali vsaj fotografirala kamne in kamenčke v obliki srca in take z luknjo, skozi katero je mogoče napeljati vrvico – za obesek. Pod grebenom in tudi pod sedlom med Mojstrovkama so nas tu in tam usmerjali možici, največji pa je bil naš naslednji cilj sam, ki nam je zanesljivo kazal smer. Mala Mojstrovka za našim hrbtom je postajala čedalje »nižja«. Že v pobočju njene velike sestre smo zavili ostro desno in se pognali v zadnji vzpon.

Veliko Mojstrovko (2366 m) smo dosegli v približno pol ure. Iz kupa kamenja, ki označuje vrh, so štrleli kosi polivinila in drugih odpadkov; nikoli ne bom razumela takih ljudi: če pridejo na goro, jim je menda vendar mar narava, lepota ‒ pa naredijo nekaj takega! Daleč spodaj (tako se je vsaj zdelo, čeprav se višini Mojstrovk razlikujeta le za 34 m) smo na vrhu »male« sosede videli gručo planincev. Razgled, že s prejšnjega razglednika čudovit, je obogatil pogled na Jalovec, ki ga je prej deloma pokrivala Velika Mojstrovka. In čeprav smo se Ponc že dodobra nagledali, sem jih »morala« fotografirati še enkrat.

Vrh smo zapustili po gruščnatem pobočju proti Grebencu. Nenadoma so se pojavile markacije; znašli smo se na markirani poti z Male Mojstrovke. Srečevali smo same tujce. Obilje triglavskih rož smo nekoliko zamudili, saj so že odcvetale. Po eni uri kamenja in peska pa tudi imenitnih razgledov smo pristali na Vratcih (1983 m), od koder smo se »oddričali« proti Vršiču. Sploh prvi del spusta je bil zelo siten, »olajševalne okoliščine« pa so bile rože, ki me v tako skopem življenjskem prostoru, kot so skale in pesek, venomer presenečajo (Marjani so bile posebno všeč alpske madronščice), ter lepi pogledi na oba Vršiča (prelaz in hrib), okoliške gore in Ajdovsko deklico v mogočni Prisankovi steni.

Čez 45 minut smo sledili kažipotu desno Vršič 5min, čeprav se nam je zdela bolj prava smer naravnost navzdol, kamor ni kazalo nobeno znamenje. Res smo se znašli nasproti Tičarjevega doma, tako da smo morali še nekaj minut levo po cesti do table, ki označuje prelaz, kjer smo parkirali. Končalo se je tako, kot se je začelo: z ovcami. Tiščale so se v senci in čakale Marjano, vsaj tako je bilo videti. Ne vem, ali zaradi ovc ali zaradi tega, ker je bolj vešča plezalka in se ji naš podvig ni zdel tolikšen dosežek kot nama, se mi je zdelo, da je takrat kar pozabila na plezarijo. Midva pa ne. Ampak eno je gotovo: zadovoljni smo bili vsi trije.