Srečno 2018!

Najino zadnje letošnje hribolazenje se je zgodilo že na dan pred božičem, kajti vsi drugi dnevi do konca leta so bili že tako ali drugače »oddani«. Za to priložnost sva izbrala Lipanco in Mrežce. Cesta od Mrzlega studenca do parkirišča nad planino Zajavornik je bila splužena, odmikališč pa ni bilo. K sreči nisva nikogar srečala. Na parkirišču nas je bilo le malo, a medtem ko sva se preobuvala in si natikala gamaše, se je zvrstila prava procesija; preden sva odšla na pot, je bilo parkirišče polno. Čeprav sva prišla med prvimi, sva odšla med zadnjimi; drugi se niso mudili z gamašami ali si pilili zlomljenih nohtov kot jaz, ampak saj sva vajena, da naju večina prehiti in sva praviloma zadnja.

Po poti, ki sva si jo izbrala, sva šla že na Prešernov dan 2015 z Ajdo. Hoja po steptanem snegu je bila prijetna, za kar so bili zaslužni predvsem smučarji. Kljub belini na tleh so bile smreke čisto brez snežnih ogrinjal. Ko sva prišla do prve poseke, sva že zagledala Mrežce in Lipanski vrh. Hoja in sonce sta naju že tako ogrela, da sva odložila eno plast oblačil. Čez dobre pol ure sva se začela strmeje vzpenjati. Poti od spomenika Pri rupah in od Medvedove konte sta bili zgaženi. Po 20 minutah sva prišla iz gozda in čez 10 minut stopila na planino Lipanco. Tam je bilo že kar nekaj planincev, ki so se namenili dalje na Mrežce ali Debelo peč

Potem ko sva se nekoliko razgledala po okoliških vrhovih in megličasti  dolini, sva se tudi midva odpravila proti Mrežcam. Na uravnavi čez slabih 10 minut sva se ustavila, ker nisva vedela, kako naprej. Bilo je veliko smučin in gazi, a nobene oznake. Zagrizla sva v breg, kakor sta Janiju velevala občutek in spomin, pomagala pa sva si tudi z gazmi predhodnikov. Ko sva prišla iz gozda med redke macesne, sva zgoraj zagledala rob in se napotila naravnost proti njemu. Srečala sva smučarja, ki sta vijugala navzdol. Kako lepo in čisto lahko je videti, ko to delajo drugi, ki znajo. Pol ure nad uravnavo sva dosegla greben. Pogled na Viševnik, Selišnik, Veliki in Mali Draški vrh pa seveda Triglav naju je tako navdušil, da sva se kar ustavila ter si poleg razgledov in sonca privoščila novoletno zdravico s penino, kakor imava navado že nekaj let.

 

 

Do vrha sva gazila še kakih 10 minut. Delila sva si ga s skupino smučarjev in skupino planincev. Kako je bilo mogoče, da so bili tam razgledi še lepši? Ozračje je bilo tako jasno, da sva čisto razločno videla Kredarico in Planiko. Tudi Kamniške planine in Karavanke so bile prelepe. Od navdušenja sva se pozabila fotografirati, domov pa sva prinesla veliko (preveč!) fotografij razgledov. Le ena želja se mi ni izpolnila: še enkrat sem hotela videti drevesce v napol sončni, napol senčni kotanji, ki se mi je usedlo v srce pred skoraj osmimi leti, pa ga nisem našla ali pa le ne prepoznala, ker svetloba ni bila enaka kot takrat. K sreči imam ta spomin ohranjen na fotografiji, ki jo imenujem Jin in jang.

Vrnila sva se k na novo "preoblečeni" Blejski koči in pri odličnem ričetu smo se pogovarjali, da bi bilo dobro, če bi bila gozdna cesta, po kateri smo se pripeljali nad Zajavornik, pozimi enosmerna; tudi druge je skrbelo morebitno srečanje na preozki cesti brez odmikališč. V dolino sva se vrnila po isti poti. Po njej se je vzpenjalo še veliko planincev, saj je sonce obetalo še nekaj lepih uric. Tako ni čudno, da sva med vožnjo k Mrzlemu studencu doživela srečanje, kakršnega sva se bala. Šlo je za las, a avtomobila sta se vendarle razšla brez praske.

 

V novem letu vam želiva veliko prijetnih srečanj in nobenih »prask«. Zdravo in čim bolj hribovsko 2018!