Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Janče

 

Januarja sva se z vnukinjama odpravila na »streho« Mestne občine Ljubljana; Vesna je namreč izbrala Janče. Tam sva z Ajdo že bila, a tokrat sva se odločila za drugo izhodišče: Jevnico. Parkirali smo pri tamkajšnji železniški postaji. Ob progi je stal partizanski spomenik z napisom 1941 PARTIZANSKI PREHOD 1945. Podali smo se na pot, ki je del Zasavske planinske in Ljubljanske mladinske poti, Evropske pešpoti 6 ter Zlatorogove transverzale ponosa (ZTP).

Od železniške postaje smo se odpravili mimo kažipotov naprej Janče 2h ZPP in nazaj Miklavž 2h ZPP BKP do križišča s še enim partizanskim spomenikom ter še več smerokazi in kažipoti, med njimi naravnost naprej Janče – pešpot. Sledili smo mu pod senčen travnat hrib. Pri hiši Jevnica 52 je bilo konec asfalta in začelo se je blato. Razveselil nas je pogled na cerkvico sv. Miklavža, zaščitnika čolnarjev, Save pa nismo videli, ker se je obdala z meglo. Tik pod vrhom travnika smo prišli še do dveh novih hiš in gospodarskega poslopja ter vstopili v gozd. Najprej smo se vzpenjali po stezi, ko pa je z leve od spodaj pritekel kolovoz, smo nadaljevali po njem. Vodile so nas planinske in evropske markacije. Po četrt ure smo pri hiši Zgornja Jevnica 16 zavili iz gozda desno na makadamsko cesto in jo že nasproti stanovanjske prikolice s hišno številko 19 zapustili. Povzpeli smo se na travnik z lopo in vodnim zajetjem. Na velikem ograjenem pašniku na levi, ob katerem je stalo znamenje, se je pasel en sam konjiček, poni. Gotovo mu je bilo dolgčas, saj nas je kar pritekel pogledat.

Ko smo se vzpenjali dalje, so se na desni za silo videli Julijci, med njimi Triglav. Dekletoma sva razložila, da se po mnenju nekaterih imenuje po hudobnem božanstvu, ki je (ljudem) trlo glave, drugi menijo, da po staroslovanskem bogu Triglavu ali po triglavem zmaju. Da bi imela gora tri vrhove (tri glave), v resnici ni videti, najsi jo pogledaš od katerekoli strani. »Ali si bil ti že kdaj na Triglavu?« sta vprašali dedija. Moral je priznati, da je bil, ko sploh še ni hodil v hribe, prvič s študentsko družbo v supergah, drugič z mano in najinima bodočima pričama kljub nevihti. Nora leta pač in nevednost. Tako se ne hodi v hribe! Ravno pred našim izletom na Janče sva brala knjigo Janija Beleta o nesrečah v gorah (Nevarno proti vrhovom. Priročnik o nevarnostih v gorah. Didakta, 2017). Nesreče se zgodijo celo izurjenim, izkušenim in previdnim planincem, alpinistom. Kdo pa so alpinisti? Kakšne nesreče? Zakaj? Vprašanja so kar deževala. Jani jima je povedal o Tonetu Škarji in njegovem psu, ki ni maral biti »alpinist«. In o možaku, ki je imel dereze v nahrbtniku namesto na nogah in se je v sneženi krogli prikotalil po grapi. Pa o gospe Ledinekovi, ki jo je na Triglavu zadela strela. »Povej še katero!« ni bilo konca. Poslušali sta zavzeto, a bojim se, da se bosta še naprej obnašali, kakor da se njima ne more nič zgoditi.

Kmalu smo bili spet na cesti, tokrat asfaltni. Po 10 minutah smo pod Valentinovim toplarjem zavili desno, znova na makadam. Posebnost Valentinove (po zemljevidih in vodniku Posavsko hribovje Bulantinove) domačije (Zgornja Jevnica 17) na pobočju Valentinovega (Bulantinovega) vrha je iz tesanih brun zgrajena hiša, v kateri sta še črna kuhinja in glavna soba, imenovana hiša, iz leta 1794. Kapelo Žalostne Matere Božje so postavili v spomin na drugo svetovno vojno. Pes čuvaj nas je nekam utrujeno motril; videti je bilo, da je že v letih. Nad domačijo smo zavili levo ob gozdu in po blatnem traktorskem kolovozu vanj. Markacije so izginile. V 10 minutah smo prispeli do Manožnika (Zgornja Jevnica 15) in še ene kapelice. »Izposodili« smo si klopco pred hišo in si privoščili čaj. Gospodar nas je prišel pogledat in čeprav je bila na gospodarskem poslopju puščica naprej, nas usmeril dalje navzgor. Omenil je, da je pot slabo označena.

Nad domačijo smo se ustavili pri partizanskem spomeniku. Na betonskem podstavku je stalo pet traverz, ki jih je zgoraj povezovala peterokraka zvezda s kratico OF v sredini. Na treh litoželeznih ploščah so bili napisi v spomin na partizansko civilno taborišče v okoliških gozdovih od 28. januarja do septembra 1943. Pot je zavila v gozd, a ni bila označena; naslednja markacija je bila šele precej daleč naprej. Na križišču smo sledili oznakam naravnost. Hodili smo po blatnem kolovozu, zasutem z listjem. V senci je postalo hladno in pojavil se je prvi sneg, zato smo se morali obleči. Za znakom ZTP smo zavili levo. Naleteli smo na močerada s strto glavico. Ker je na tablici ZTP pisalo o kačah, sva morala pripovedovati o svojih srečanjih z njimi.

Kakih 20 minut nad Manožnikom smo dosegli gozdno cesto in nadaljevali navzgor po njej. Nasproti neometane hiše nas je pripeljala na asfalt. Zavili smo desno po njem in mimo znamenja. Tam se je končala Zgornja Jevnica in začela Mestna občina Ljubljana. Izza lesenih ograj so nas gledali koze in konj, na cesti se nam je pridružil kuža. Asfalt se je prelevil v makadam. Zložno smo se vzpenjali, nato smo se začeli spuščati. Ko smo se ozrli, so se nam pokazale Kamniške Alpe. Po četrt ure je cesta napravila levi ovinek, kjer smo mimo električnega droga z napisom E6, evropsko markacijo in belo puščico zavili desno v gozd. Že nekaj korakov za odcepom nas je kažipot Janče 35 min usmeril levo navzgor. Po gozdni bližnjici smo čez 10 minut spet prišli na cesto. Levo spodaj smo videli Topolovčarjevo kmetijo. Cesta se je začela vzpenjati natanko proti soncu. Tam je ležalo še kar nekaj snega in po položnem bregu se je sankal fantič. Hodili smo zelo počasi; če se dekleti nista slačili ali oblačili, sta bili pa žejni.

 

Še enkrat smo zavili levo s ceste, a se kmalu vrnili nanjo in se po četrt ure znašli na križišču pred Jančami. Mimo cerkve sv. Nikolaja (v prejšnjih zapisih sem napisala sv. Miklavž, ampak v cerkvenem prospektu, ki sva ga dobila tokrat, piše Nikolaj) smo prispeli do naslednjega križišča (pred tablo za konec naselja), zavili desno in se po 10 minutah ustavili pred planinskim domom. Kar precej časa smo čakali na kosilo in še potem nismo dobili vsega hkrati. Na stranišču je pisalo, da je zaklenjeno, ko pa sem prišla k šanku po ključ, so me poslali nazaj, češ da je odprto in napis velja samo poleti. Kaj pa berem, namesto da bi pokljukala! A ker te stvari niso bistvene za hribolazenje, se niti jaz nisem preveč vznemirjala. Odkar vodiva v hribe dekleta, pa so precej pomembna igrala, ki so že kar pogost del »planinske« ponudbe; na Jančah, znanih po jagodah, posnemajo obliko teh sadežev. Pa na žig seveda nismo pozabili.

Razgled ni bil najboljši; še najlepše so se videle Karavanke in seveda bližji hribi, na primer Šmarna gora.

Preden smo zapustili Janče, smo pokukali še v cerkev. V dolino smo se vrnili po isti poti. Od Valentina smo imeli tokrat lep razgled na okoliške hribe in dolino, tudi Savo smo videli. Poni, ki je zjutraj pritekel k nam, je bil zdaj popoldanske volje, je ugotovila Ajda, saj se sprva sploh ni zmenil za nas, potem pa je le prišel pozdravit. Običajno nam vrnitev vzame opazno manj časa kot vzpon, tokrat pa smo v obe smeri hodili enako: po uro in 50 minut. Še bolj nenavadno pa je bilo, da smo kljub nenehnim »zastojem« za vzpon porabili manj časa, kot je »predpisano« (dve uri).