Dolenjska pustolovščina ali kaj je (še) normalno

Prvi teden februarja je zapadlo veliko snega, vreme je bilo slabo, za nedeljo pa so napovedali izboljšanje, zato sva se ‒ sicer opremljena z gamašami, vendar ne sluteč, koliko snega imajo na Dolenjskem ‒ namenila na dokaj nizka Kamni vrh (783 m) in Grmado (887 m).

Na Škofljici sva zavila proti Pijavi Gorici in se odpeljala čez Turjak. Čedalje bolj nama je bilo jasno, da na Dolenjskem ni dosti manj snega kot v gorenjskih gorah. Na Rašici sva zavila levo proti Ponikvam, kjer sva nameravala parkirati pri cerkvi sv. Florijana. Pri hiši nasproti nje sva vprašala, ali smeva, pa naju je gospodar, ki je pravkar skidal svoje dvorišče, povabil, naj parkirava pri njem, saj bodo verniki, ki se bodo pripeljali k maši, potrebovali prostor na cerkvenem dvorišču. Čudil se je, da greva na pot v tolikšnem snegu, gospe pa je prostodušno ušlo, da nisva normalna. Nič nisva bila užaljena, saj je bilo očitno, da jo skrbi za naju.

Odpravila sva se naprej po cesti, po kateri sva se pripeljala. Splužena je bila do zadnje hiše, nato pa sva zagazila v kakih 60 cm ali celo več snega. Sledi so kazale, da je pred nama hodil nekdo s palicami. Prigazila sva do kažipotov naprej za Kamen vrh in Slovensko pisateljsko pot, desno pa naj bi bilo le pet minut do ponikalnice Raš(i)ce. Morda nazaj grede, sva bila še optimistična. Kmalu se je na toplarju z letnico 1938 ponovil pisateljski kažipot; še vedno je kazal naprej in sva mu kar sledila. Daleč na desni sta gledala iz snega znamenje in preža, bliže pa nekakšna hiška. Naletela sva še na druge gazi, a ker v tiste smeri ni bilo nobenih znamenj, jih nisva imela za mar.

Sledovi palic so izginili neznano kam, gazi pa ne. Kjer je pot začela zavijati desno, se je prvič pojavila Knafelčeva markacija, poleg nje pa K. V. (brez dvoma Kamen vrh*). Sneg je segal pošteno čez gamaše in brez predhodnikovih sledi najverjetneje ne bi bila našla poti pa tudi gaženje bi bilo dosti težje. Vsenaokrog se je belila idilična zimska pokrajina. Po dobre pol ure sva z belih travnikov stopila v gozd ter kmalu spet zagledala znani kažipot in markacijo. Gazi so izginile, vendar je bilo pod drevjem k sreči nekoliko manj snega. Naravnost navzgor je bil opazen širši presledek, zato sva domnevala, da tam teče pot, in res se je kmalu pokazalo belo-rdeče »oko«. Zavila sva desno. Gospod, pri katerem sva parkirala, je omenjal modre oznake, a tam je nazadnje hodil pred 15 leti in ne, modrih oznak ni bilo. Nekajkrat se nama niti sanjalo ni, ali sva še na poti ali ne. Ponekod so se veje pod težo snega popolnoma povesile, prav mogoče da čez stezo, tako da sva imela še manj možnosti uganiti, kod teče, znamenj pa tudi ni bilo nobenih.

 

Pri obgrizenem drevesu kmalu po vstopu v gozd sva se začela vzpenjati. Hodila sva po sledi živali s krempeljci. Na razcepu naju je markacija usmerila levo, sledil ji je še kažipot. Pri naslednji markaciji se je pot zravnala, celo rahlo spustila. Ker je Jani delal predolge korake, sem tudi jaz večinoma gazila celec. Po kakih 20 minutah sva z olajšanjem ugotovila, da se še nisva izgubila, kajti s te širše poti, ki je bila najbrž kolovoz, so naju kažipot in dve rdeči puščici usmerili levo. Tam je celo Jani gazil čez kolena. Zatem sva prispela do železniške proge, ki sva jo po zemljevidu tudi pričakovala. Prečkala sva jo proti desni, kamor je kazal kažipot, na njej pa je bilo toliko snega, da sva jo bolj preplavala kot pregazila.

V gozdu onstran proge se je začel sneg usipati z dreves, da sva bila vsa bela in mokra. Nekako nama je uspevalo napredovati od oznake do oznake – markacij, kažipotov, puščic, spet komaj opaznega K. V. Dosegla sva prečni (domnevno) kolovoz in rdeča lomljena puščica je kazala, da morava zaviti desno nanj. Tam je bila pravcata množica znakov: puščica v smer, iz katere sva prihajala, z napisom PO (morda Ponikve), na levi pisateljski kažipot, nato pa še markacija. Kolovoz se je za levim ovinkom začel rahlo vzpenjati. Ko naju je lomljena puščica spet usmerila desno, nisva mogla ugotoviti, na kaj: na nekaj pred puščico ali za njo ali pa je najina pot napravila desni ovinek. Najverjetnejša se nama je zdela tretja možnost. Pojavila so se še nova znamenja: bele puščice, risbe rogovja in napis III. B.C. Večinoma sva imela srečo z ugibanjem, kaj pomenijo, saj so se čez čas praviloma pokazali novi znaki. Sva se pa tudi izgubila; tedaj sva se morala vrniti k zadnjemu znamenju in ugibati znova. Večkrat se nama je zazdelo, da je konec poti, pa je Jani otresel veje, da so se razbremenjene snega dvignile, in sva lahko nadaljevala. Če ne bi bilo orientacijskih težav, bi lahko poročala o popolni zimski idili.

Ravno sva se izkobacala iz snega do riti, ko naju je za nekim deblom z markacijo presenetil nenavaden prizor: v naslednje deblo zasekana sekira. Za njo sva po približno uri hoda od železnice stopila na majhno jaso, kjer najverjetneje napravljajo drva (nekaj jih je ležalo pod kupom snega). Z jase sta se zdeli možni dve »poti«: desno navzdol ali levo navzgor. Izbrala sva levo. Bila je kar široka, a neoznačena. Po kakih 10 minutah neobetavnega gaženja sva se vrnila na jaso. Poskus desno navzdol skozi zmešnjavo vej se je končal še hitreje, zato sva sklenila ponovno temeljiteje preveriti prejšnjo »pot«. Tokrat sva šla dlje in na levi na dveh vzporednih drevesih zagledala črti; zanimalo naju je, ali se med njima kam pride. Znašla sva se na trasi, ob kateri so bila razmeroma pogosta drevesa s širokimi rdečimi črtami precej nizko nad tlemi. Ko jih je zmanjkalo, sva dokončno obrnila.

Vrnila sva se po isti poti, vsaj tak je bil namen, vendar sva se v zmešnjavi lastnih sledi vmes spet izgubila. Jani mi je šele zdaj povedal, da je gospa v Ponikvah omenila medvede. Dobro, da je nisem slišala, sicer bi se bila poleg vsega še vso pot bala, da bova srečala kakega kosmatinca. Kar stoje sva pomalicala in se pri tem nenehno prestopala, da naju ni preveč zeblo v noge. Ko sva prišla nazaj do proge, naju je čakalo presenečenje: bila je zvožena. Res sva slišala vlak, a sva komaj verjela, da je peljal po tako globokem snegu. Čez tire zdaj ni bilo več tako težko priti, toliko teže pa se je bilo prebiti do njih, saj so za vlakom ostali visoki »okopi«. Ko sva stopila iz gozda na travnike pred Ponikvami, je bilo na nebu že precej modrine in sončni žarki so si utirali pot skozi oblake. Po poldrugi uri (od jase) sva že poročala svojima gostiteljema, kako je bilo, seveda ne posebno podrobno, da si ne bi pri gospe prislužila še kake strožje ocene.

Ko sem skušala Janija prepričati, da morava tja še enkrat v kopnem, si ogledati ponikalnico in še kaj, na kar opozarjajo kažipoti v vasi, najti pot naprej od jase in priti na oba vrhova, ni hotel ničesar obljubiti, ampak me je odpravil, češ naj najprej raziščem, kaj je Slovenska pisateljska pot. Z veseljem sem pobrskala po spletu in odkrila, da je leta 2013 pri Didakti izšel vodnik po njej. V hipnem navdušenju sem jo naročila, čeprav sicer ne kupujem knjig, ne da bi jih prej videla. Izkazalo se je, da bi se bila morala tega načela držati tudi tokrat. Knjiga namreč sploh ni vodnik po poti, ampak le predstavlja posamezne točke na njej. Raziskujem dalje, saj če so kažipoti, mora biti tudi pot.

* V Atlasu Slovenije, na zemljevidih in v Krajevnem leksikonu Slovenije piše Kamni vrh (v slednjem tudi Podpeški hrib, ker je pri Podpeči), na spletu (na spletnih straneh PZS, Hribi.net – razen na zemljevidu – in lokalnih) in na kažipotih pa Kamen vrh.