Deset vrhov v okolici Ljubljane – klavrn konec

V petek, 20. aprila, mi je avto kratko malo »izdihnil«. Popoldne, ko sem se z nadomestnim peljala na 49. obletnico valete, so me že klicali, da je vse v redu, »samo« akumulator je bil prazen. Jani je posumil, da sploh niso ugotavljali, zakaj se je izpraznil, čeprav je bilo vse skupaj zelo čudno, saj je najin juke še skoraj nov. Naslednje jutro sva vnukinji in nahrbtnike naložila v nadomestni avto in šla v servis iskat svojega. Preložili smo kramo in se odpeljali proti Strahomerju, izbranemu izhodišču za Krim. Že na Brezovici se je izkazalo, da je bil Janijev sum utemeljen: juke je odpovedal enako kot prejšnji dan in spet so ga naložili na vlačilec. V četvero je bila logistika zahtevnejša, bilo je nekaj čakanja s pogledom na naš cilj, a razmeroma hitro smo spet sedeli v nadomestnem avtu in znova brzeli proti Strahomerju. Pred neko hišo v Vnanjih Goricah smo prepoznali vlačilec, ki je našega juka spravil k mehanikom. Na koncu naselja Jezero nas je doletela še popolna zapora ceste, tako da se nam namera začeti v Strahomerju ni posrečila. Začeli smo pri Podpeškem jezeru, in to šele ob 11.40.

Mimo odcepa desno proti Sveti Ani smo se odpravili po precej obljudeni gozdni cesti. Čez čas so markacije postale zelo redke. Hodili smo po prijetni gozdni senci. Če smo se ozrli, smo lepo videli Podpeč in gore za njo. Cvetelo je obilo spomladanskih torilnic, podlesnih vetrnic, vijolic. Šele čez slabe četrt ure se je cesta začela nekoliko vzpenjati in prišli smo do razpotja s kažipotoma desno Planinica, levo Krim. Zavili smo levo, stopili iz gozda, zagledali hiše in zakoračili po asfaltni cesti. Pri kažipotu smo asfalt zapustili in se pred Špelinom (Jezero 69) povzpeli proti gozdu, ki so ga krasili pljučniki, vijolice, tevje in smrdljivke.

 

Čez 20 minut smo dosegli kolovoz, ob katerem sta nas pričakala kažipota desno Planinca 30 min in Krim 1^h45 min ter levo Jezero 15 min. Naša smer je bila seveda desna, po levi poti pa se bomo morda vrnili, sva načrtovala. Tudi na naslednjem razcepu smo zavili desno in vzpon se je nekoliko unesel. Odcepov je bilo več, a glavni kolovoz je bil dovolj dobro označen. Vesna se je čedalje pogosteje ustavljala, se vrtela na mestu in se spakovala, tako da smo napredovali le po polžje. In to ona, ki je še nedavno s svojimi malimi nožicami korakala neumorno, dosti bolj pridno in navdušeno kot Ajda. Zaradi Vesninih trmarij smo se čisto ustavili, nazadnje pa je hotela domov. Najprej sva Ajda, ki je navijala predvsem za slaščičarno kot nagrado za osvojenih deset vrhov, in jaz, ki sem navijala predvsem za hojo in Krim, še dosegli, da smo nadaljevali pot, a kmalu ne Ajdine prošnje ne najina »diplomacija« niso več zalegle: obrnili smo. Na parkirišču smo bili deležni bolj slabe tolažbe, da tudi drugim ne gre vse po načrtu ali da je pač tak dan: tri planinke (ali sprehajalke) so pri obračanju s (pre)velikim kombijem podrle drog s kažipoti.

Včasih se kaj, kar se slabo začne, presenetljivo dobro konča. Potem ko smo dobili vozen avto in našli nadomestno izhodišče, sem bila prepričana, da bo tudi z nami tako ‒ da bo naslov tokratnega zapisa Krim ali konec dober, vse dobro ali pa morda Krim ‒ nagrajena vztrajnost. Bolj za šalo kot zares sva z Ajdo ugibali, kaj bi še lahko šlo narobe, a kaj takega nobeni ni prišlo na misel. Tako klavrnega konca kljub vsem težavam res nisem pričakovala. Med potjo domov sem otožno premišljevala o prejšnjem večeru, ko sem na obletnici valete poslušala bolj ali manj navdušena poročila (super)babic o dosežkih in »dosežkih« njihovih vnukov.