Tavanje po markirani poti na Krnes

V Smrekovškem pogorju nama je od bolj znanih vrhov »manjkal« še Krnes (1613 m), zato sva se 14. aprila odpravila nanj. Prejšnji dan v Domu na Smrekovcu niso vedeli niti tega, koliko snega je na njihovem vrhu, kaj šele na Krnesu, zato si nisva čisto predstavljala, kaj naju čaka. Čez Črnivec in skozi Gornji Grad sva se odpeljala na Ljubno ob Savinji, kjer sva nasproti hotela Planinka zavila na Cesto v Rastke. Ob Ljubnici sva se po slabi cesti pripeljala skozi Ter v Ljubenske Rastke, nato pa sva se vozila ob Krumpahu, desnem potoku, ki se v Rastkah z levim, Žepom, združi v Ljubnico. Na koncu naselja sva parkirala ob Krumpahu pod spomenikom na Razpoki (782 m), delom arhitekta Dušana Samca; posvečen je dvanajstim borcem, ki so padli v letih 1943‒45 in so tam pokopani. Kažipoti so kazali levo proti Kumpreju in Kozlu ter desno proti Goltem. Planinskih oznak ni bilo videti. Na Krnes sva nameravala skozi Mačkin kot, kakor se imenuje zgornji del Krumpahove doline.

Cestni ovinek sva presekala z vzponom po travniku, posejanem z vijolicami. Ko sva spet dosegla cesto, sva nadaljevala navzgor po njej mimo napisa Vodnik, Vodnikove domačije pa nisva videla. Ob cesti je cvetel navadni volčin. Šla sva mimo makadamskega odcepa ostro levo k Lojenu in Retku ter male hidroelektrarne Naraločnik in transformatorske postaje Naroločnik (gotovo gre za isto ime). Na ograji ob mostu čez Krumpah sva opazila bledo rdečo puščico naprej, prvo znamenje dotlej. Takoj za ovinkom z ostanki gospodarskih poslopij (Vrnivšek?), 20 minut od izhodišča, naju je pričakal precej poraščen odcep levo na širok kolovoz; drevo z markacijo in kažipotom Smrekovec 1^30h je bilo podrto.

Kolovoz, tako kamnit, celo skalnat, da ni bil videti prevozen, se je vztrajno vzpenjal med Krumpahovim pritokom na levi in jarkom na desni. Slednjega je čez čas »nadomestila« velika cev, že zelo obraščena z mahom, ponekod vkopana v zemljo. Domnevala sva, da po njej teče voda v malo hidroelektrarno. Pod potjo, ki se sploh ni več pretvarjala, da je kolovoz, je tekel še en pritoček in poslej se je voda razlivala kar počez ‒ nekoliko zoprno za hojo, a kot nalašč za kronice. Po 10 minutah se je cev končala pri vodni pregradi. Razločne markacije, ki so se nadaljevale na drugi strani struge, nama niso nič pomagale, saj si nisva upala čez deročo vodo.

Vrnila sva se na cesto in po njej navzgor čez slabe četrt ure prišla nad Atelškovo domačijo. Na obcestni smreki sta bili poleg poštnega nabiralnika markacija in puščica, ki je kazala čez cesto po travnati rebri v gozd. Tam sva našla naslednjo markacijo. Strma vlaka (morda traktorski kolovoz), ob kateri so cveteli lapuhi, se je takoj razcepila in puščica naju je usmerila desno. Pot, ki se je strmo vzpenjala po zračnem mešanem gozdu med visokimi ravnimi drevesi, je bila dobro označena. Prečkala sva grapo, po kateri so ležale skale in je žuborel potoček. Na koncu vlake 15 minut nad Atelškom naju je puščica navzgor usmerila na uravnavo z gozdarskim deloviščem. Kljub več možnostim (levo po ravnem, naravnost strmo navzgor ali pa desno navzgor ali po ravnem) sva se brez uspeha ozirala za planinskimi oznakami. V takih primerih se (zaman) skušam vživeti v markacistovo razmišljanje: zakaj me je pripeljal do sem, potem pa »utihnil«? Po krajšem raziskovanju sva se odpravila levo, na edino cesto, ki je na najinih zemljevidih ni. Cesta, na kateri so ležali kamni in celo skale, se je začela rahlo spuščati in po 5 minutah sva za desnim ovinkom levo pod njo zagledala debel listavec z dvema markacijama ter puščicama gor in dol. To je najverjetneje pot iz Mačkinega kota, sva se razveselila. Desno se je odcepila s ceste široka markirana steza, bolj vlaka, torej pot iz Mačkinega kota prečka »najino« cesto, sva sklepala.

Tako sva se povzpela desno po strmi vlaki. Na levi sva skozi drevje videla več domačij in ugibala: tista spodaj je Rigelnikova, više Kugovnikova, levo od nje Ramšakova. Pojavile so se prve zaplate snega. Markacij skoraj ni bilo, tudi na razcepu ne. Izbrala sva spodnji krak. Snega je bilo čedalje več in čisto moker je bil. Za trenutek sva se ustavila, da sva se naužila razgledov. Na levi sva videla Dleskovec, nato Veliki vrh in Veliko Zelenico, Ojstrico, desno pod njo Križevnik in Poljske device, zatem Raduho ter Komen in Krnes.

Ko se nama je zazdelo, da že predolgo hodiva v desno, sva se končno obrnila v pričakovano nasprotno smer. Prestopila sva dva potočka in onkraj drugega je steza izginila. Kljub temu sva šla naprej skozi temen smrekov gozd z mnogimi žalostno posušenimi drevesi in spet ujela stezico. Visela je in bila tako neznatna, da sva bila v skrbeh, ali jo bova nazaj grede našla. Prečkala sva še en potoček in na drugi strani v podrti grapici zaman iskala pot, potem pa sva se obrnila bolj levo in staknila ozko stezico, ki je nekoliko niže prečkala omenjeno grapico. Stezice je bilo komaj za stopalo, pokrita je bila z listjem in čeznjo je visela trava. Ko se je nekoliko povzpela, se je tudi za spoznanje razširila. Za nazaj sva si označila prehod na ožji del s puščico iz storžev, napačno smer pa sva zagradila z vejami. Nato se je pred naju postavila razločna prečna steza in zavila sva desno nanjo. Kmalu sva zagledala desno nad seboj cesto in skušala sva jo doseči čim bolj naravnost navzgor. Ob poti je ležala kantica, ki naj bi nama nazaj grede pokazala »pot«.

Kakih 45 minut nad križiščem gozdne ceste in poti iz Mačkinega kota sva dosegla makadamsko cesto. Kje jo bova nazaj grede zapustila, sva si označila s tam najdenimi smetmi. Nadaljevala sva levo po njej in upala, da jo to tista, ki vodi mimo Kugovnika. Tako rekoč na vsakem ovinku je pod njo tekel kak potok. To območje se po Geopedii imenuje Penturjevo, po Planinskem vodniku po Smrekovškem pogorju pa Pinturjevo. Po 10 minutah sva na debeli smreki pod hiško v desnem bregu zagledala kažipot Smrekovec koča. Tudi zgoraj pri hiški je bil kažipot, a ga nisva videla prebrati. Ker nisva bila namenjena na Smrekovec, sva ostala na cesti. Čez dobre četrt ure sva prikorakala do čedne lesene koče Pr' Aniki. Sosednje stavbe in uta so bile krite s skodlami. Okolica je bila lepo urejena in okrašena z rezbarijami. Zidano ognjišče, čebelnjak, zvonček so pričali, da je domačija vse prej kot zapuščena, čeprav ni stalno naseljena. Prispela sva h Kugovniku (Planina 32).

 

Nasproti Anike sta se s ceste odcepili dve stezi, nasproti Kugovnika pa kolovoz. Odločila sva se za slednjega in se po njem povzpela v gozd. Sledovi v snegu so nama povedali, da je tam že nekdo hodil, čeprav ne pred kratkim. Prvo pot, ki je prekrižala najino, sva prečkala, na drugo pa zavila desno kot predhodnik. Zložno sva se vzpenjala po plitkem zasneženem jarku. Med dvema »šopkoma« smrek naju je pripeljal iz gozda na travnik. Stopinj je zmanjkalo. Pot naravnost navzgor je bila kar strma, sploh ker je bilo treba gaziti. Še malo skozi gozd in 35 minut nad Kugovnikom sva zagazila na popolnoma zameteno cesto. Ob njej sva v sneg zasadila vrsto palic, da bi nazaj grede vedela, kje sva jo prečkala.

Po strmem pobočju, nastlanem z odlomljenimi vejami in debelci, sva hitro dosegla greben, kjer so se pojavile markacije ob poti s Smrekovca. Zavila sva levo nanjo. Deležna sva bila lepih razgledov, med drugim na Uršljo goro, Lepenatko, Rogatec. Na grebenski poti sva naletela na sledi motornih sani in sveže gazi nekoga, ki je delal zelo dolge korake in ga je spremljal pes. Pot se je vzpenjala in spuščala. Globoko pod poseko na levi sva videla Ramšakovo planino, kjer je stal avto; torej se je tja mogoče pripeljati celo v snegu. Približno 20 minut nad cesto so stali kažipoti: nazaj Dom na Smrekovcu 1h, levo Koča na Loki 4h 30min, naravnost navzgor ob ograji Vrh Krnesa 10min. Nadaljevala sva ob robu gozd, nato pa vanj. Srečala sva dolgonogega planinca in njegovega psa, ki sta se že vračala z vrha. Midva sva ga dosegla slabih 20 minut nad kažipoti. Na tem delu poti nisva videla nobene markacije; morda se predhodnik, čigar sledi so naju vodile, ni držal oznak.

Vrh ni bil označen, če ne štejem ogorkov in pomarančnih olupkov (morda so se »uradne« oznake skrivale pod snegom). Posedela sva na topli skali s pogledom na soseda v Smrekovškem pogorju Komen in Smrekovec, v daljavi pa na Peco in Uršljo goro.  

Vrnila sva se po isti poti. Pri kažipotih pod vrhom sva srečala planinca v kratkih hlačah, ki se mu je zdelo (!), da gre na Komen. Kmalu zatem sva na nekem drevesu opazila markacijo in puščico naprej, ki ju gor grede nisva videla, morda zato, ker sta bili na »napačni« strani drevesa. Kazali sta pot na Smrekovec, midva pa sva zavila desno navzdol in sestopila na zameteno zgornjo cesto, kjer so naju k sreči čakale najine prekle. Gazi je namreč presenetljivo hitro pobiralo, zato jih ponekod nisva več našla. Ob spodnji cesti, že naprej od Kugovnika, sva tudi šele zdaj opazila kažipot desno Ljubno, kažoč na stezo ob potoku. To je bilo približno nasproti hiške Ter 3 s kažipotoma. Radovednost me je gnala v zasneženi breg pogledat, kaj piše na zgornjem: Ljubno 2,30 ^h (navzdol). Na makadamska cesti, kjer sva si napravila »kažipot« iz smeti, je plastenka že izginila, kantica pod cesto pa naju je še čakala. Tako sva po dveh urah brez večjih težav pristala pri Atelšku.

Težave pa so se začele, ko sva se odločila nadaljevati mimo domačije, ne po cesti. Ob dolgem gospodarskem poslopju sva prikorakala na dvorišče. Stara hiša je bila videti zapuščena, iz nove pa je prišla mlajša gospa pogledat, zakaj čuvaj tako laja. Zdela se je vse prej kot navdušena nad nama. Usmerila naju je po drugi strani gospodarskega poslopja na kolovoz čez travnik. Šele izpod domačije sva zagledala markacijo, ki je prej nisva opazila: že pred gospodarskim poslopjem bi bila morala zaviti desno navzdol in se tako ogniti dvorišču. Spodaj na travniku spet ni bilo oznak in začel se je boj z ograjami, s katerimi sva se spopadala že davnega leta 2004 na poti iz Ljubenskih Rastk na Smrekovec. Kmet ima vso pravico do svojega sveta in do svojega miru, a če je pot že označena, bi moralo pristojno planinsko društvo poskrbeti, da planinci ne bi imeli takih težav (menda nisva samo midva tako nerodna?). Po brezupnem beganju od ograje do ograje sva se že skoraj vrnila na cesto, a sva se le odločila še za zadnji poskus pod kapelico. Na dnu travnika sva prestopila potoček in spet naletela na ograjo. Onstran nje je tekla steza. Kmalu sta se obe končali, zato sva se spustila po strmem travniku kar za nosom, ta pa je znova zadel ob Atelškovo ograjo. Ni bilo druge – nazadnje jo je bilo treba preplezati.

Rešena ograj(e)nega labirinta sva stopila na travnat kolovoz, kjer sta se nama takoj ponudili dve možnosti: levo ali desno. Ker ni bilo nobenega namiga, kaj je prav, sva se morala odločiti sama. Nadaljevala sva levo in vztrajnost je bila poplačana z nekaj sreče: končno markacija! Tudi na tem kolovozu so bile ovire; nekatera podrta drevesa je bilo kar težko preplezati. Ob velikem potoku sva se spustila desno in se znašla na makadamu pod počitniškimi hišicami. Pri transformatorski postaji MHE Podlesnik-Cajner sva po mostu prestopila potok. Mimo nove brunarice sva se kake pol ure pod Atelškom povzpela na asfaltno cesto (kažipot nazaj Atelšek, 30^min. in Dom na Smrekovcu, 1,^35h) in zagledala – svoj avto!

Čeprav sva šla samo na Krnes, je bilo to kar naporno in orientacijsko zahtevno hribolazenje. Če si izbereva neoznačeno pot, sva za orientacijske težave seveda kriva sama, če pa se podava na markirano, je zanje »zaslužen« (tudi) markacist. Vedno pričakujem, da bodo prvi markaciji sledile še druge, vsekakor vsaj na razcepih in križiščih, a tokrat je bilo moje pričakovanje očitno preoptimstično, celo napačno. Ampak nisva se izgubila in bilo je lepo. Ali ni (skoraj) vedno tako?

Pripis

Prav danes me je poštar razveselil s »smrekovško pošiljko«. Ko sem iskala podatke o Smrekovškem pogorju, sem imela srečo, da sem naletela na gospoda Jožeta Melanška, predsednika Naravovarstvene zveze Smrekovec. Poslal mi je Planinski vodnik po Smrekovškem pogorju (ta je sicer dostopen tudi na spletu), zbornik NZS Naših 10 let, zgibanko Ohranimo Smrekovec in tri nagrajene razglednice, ki so jih narisali osnovnošolci v akciji Zavzemi se za Smrekovec. Najlepša hvala!