Gorenjska balkona Dobrča in Šentanski vrh

Na gorenjski avtocesti je bilo 24. marca za soboto nenavadno veliko prometa. Cilj večine je bila kraljica Planica, midva pa sva zavila proti Tržiču, saj sva bila namenjena na Dobrčo (1634 m). Dotlej sva jo obiskala že štirikrat, dvakrat že pred nastankom tega spletnega dnevnika. Ime najjužnejše vzpetine v Stolovi skupini ne izvira iz »dobro«, ampak iz »dobr« (= dob, vrsta hrasta), torej je bil nekdanji nemški prevod Gutenberg napačen. Čokata gora z vzdevkom balkon nad Gorenjsko ali celo gorenjski Rigi (po razgledni švicarski gori), ki se ne more čisto odločiti, ali spada h Karavankam ali Kamniško-Savinjskim Alpam, je dostopna vse leto, tudi v snegu, če ga le ni preveč. Na to sva se zanašala. Med vožnjo sva občudovala s soncem obsijane zasnežene Kamniške Alpe, Karavanke in Julijce, le okrog najvišjih vrhov so se motali oblački. Ustavila sva se za fotografiranje svoje izvoljenke. Iz doline ni bilo videti posebno veliko snega, vendar so mi prejšnji dan po telefonu povedali, da ga je precej, a so poti uhojene.

Skozi Bistrico in Brezje pri Tržiču ter Visoče sva se pripeljala v Hudi Graben. Ne vem, od kod tako hudo ime, saj sva bila deležna prijaznega sprejema: na koncu vasi naju je prijetno presenetilo parkirišče z razgledno klopco. Žal na njej očitno posedajo tudi nič kaj prijazni kadilci, kajti vse je bilo nastlano z ogorki.

Za krajevno tablo sva pri obledeli smerni tablici Koča na Dobrči 2^h zavila ostro desno s ceste v breg. Povzpela sva se do prve hiše in nad njo po strmem kolovozu levo v gozd. Na razcepu sva spet zavila levo in za majčkenim vodohranom (?) se je kolovoz zožil v stezo. Ob njej so cveteli lapuhi, trobentice, jetrniki, navadni repuhi, telohi. Že kmalu sva naletela na prve snežne zaplate, pri počitniški hišici, nad katero sva zavila desno na kolovoz, pa je bilo snega že več. Po nekaj metrih sva nadaljevala navzgor po naslednjem, širšem kolovozu. Markacij ni bilo; sledila sva stopinjam v snegu. Strmina je popustila.

Na križišču četrt ure nad izhodiščem sva zavila levo navzgor na domnevni kolovoz. Tam ni bilo več stopinj, k sreči pa se je čez nekaj časa pojavila markacija. Med prežo z napisom B14 in koruznim strniščem na levi se je spustila pot, na katero je kazala rdeča puščica na bližnji smreki. Odcepov je bilo še več, a sva vztrajala na kolovozu in spet dočakala markacijo. Poslej je bil dobro označen in bolj strm. Čez 20 minut je z leve, iz Podgore, pritekel drug kolovoz. Kaj in kje je Podgora, nama zemljevid ni povedal. Nadaljevala sva naprej navzgor.

V naslednjih 5 minutah sva najprej zavila desno s kolovoza in po kakih 20 m levo. Pot je postala strma in skalnata, zato sva sklepala, da sva že Na pečeh. Dohitel naju je domačin, ki nama je to potrdil in razložil, da je Podgora skupina vasi (Zadnja vas, Srednja vas, Mlaka – te pa so na zemljevidu). Čudil se nama je, češ da iz Hudega Grabna nihče ne hodi na Dobrčo. Midva pa sva se čudila markacistu, ki je na križišču napisal Podgora, saj ime, ki ga ni na zemljevidu, nedomačinu ne pove ničesar.

Pot se je stisnila v jarek s skalnatima pobočjema, nato pa se je izvila iz njega in na levi so se med drevjem tu in tam pokazali Julijci. Čez dobrih 20 minut sva zavila levo na gozdno cesto. Pokazali so se Brezje, sosednje vasi in gore v ozadju. Na tamkajšnjem izhodišču (tudi parkirišču) za Dobrčo, imenovanem Hibje (okrog 1000 m; tam je bil nekoč menda kamnolom), sta se staknili poti iz Hudega Grabna in Slatne. Strmo sva se povzpela skozi gozd ter v naslednjih 45 minutah petkrat prečkala cesto in tako po označenih bližnjicah sekala ovinke. Med prvim in drugim prečkanjem je minilo kake pol ure (vmes sva dobrih 10 minut nad Hibjem opazila strm odcep levo proti Slatni in Begunjam), drugi presledki so bili kratki. Pri tretjem prečkanju sva na bližnjem ovinku (po Geopedii je tam Gača) videla parkiran avtomobil, morda oskrbnikov, in levo v gozdu je tičala majhna koliba. Cesta je bila tako slabo splužena, da si ne bi upala peljati po njej, ampak že to je bilo presenetljivo, da so jo sploh splužili. Sneg z vej se je začel usipati na naju. Pot ni bila posebno radodarno markirana, vendar je bila dovolj razločna, pomagale pa so nama tudi sledi predhodnikov, čeprav so nekajkrat skrivnostno izginile. Čedalje več je bilo podrtih dreves; nekatera so ležala čez pot in na takih mestih so že nastali »obvozi«.

Slabe četrt ure nad zadnjim prečkanjem ceste sva skozi leso in pod neoznačeno žico v višini glave (nevarno!) prispela do Koče na Dobrči. Najprej sva hotela na vrh. Ker tam, kamor kaže kažipot Dobrča Vrh On the top, ni bilo zgaženo, so nama svetovali, naj nadaljujeva na drugo stran, proti Tržiču. Tako sva mimo Podgorske planine na levi in skozi ostanke lese prišla v gozd. Kakih 20 minut od koče je z leve od zgoraj pritekla neoznačena in nezgažena gozdna cesta (morda kolovoz), čez minutko pa še zgažena steza, na katero sta naju usmerili puščica in markacija. Po njej sva se povzpela strmo skozi smrekov gozd. V dobrih 5 minutah sva se znašla na znanem križišču pod hišico. Zavila sva desno navzgor ob njej, kakor sta kazala puščica in napis na drevesu. V beli strmini nama je nagajal še led pod snegom. Na razcepu čez četrt ure sva sledila markaciji in gazem naravnost navzgor čez plosek vršič z majhno jaso. Po spustu na drugo stran sva pristala ob robu, s katerega se je desno odcepila pot na Lešansko planino in so se videli Košuta, Kriška gora, Storžič. Pot se je umaknila nazaj v gozd in po 15 minutah sva dosegla teme gore.

Od prejšnjikrat se spominjam na vrhu poleg smerne tablice z napisom Šentanski vrh / Razgledna točka 5min tudi klopi in vpisne skrinjice, vendar zaradi obilice snega o slednjih ni bilo ne duha ne sluha. Zgoraj so naju dohiteli trije mladeniči. Ob moji opazki, da očitno sopihajo tudi mlajši, je eden pojasnil: »To so pa naporni vikendi.« Strinjali smo se, da k sreči prostovoljni. Vremenska napoved za tisti konec je predvidela pooblačitev sredi dneva in res se je opoldne zaprlo nebo. Kljub tej motnji, ki je nekoliko pokvarila razgled, sva se strmo spustila na drugo stran in se nato prav tako strmo povzpela na sosednji Šentanski vrh, meter višji od sosede. Še en balkon!

Med vračanjem z obeh vrhov sva srečala še nekaj planincev. Na križišču pod hišico sva zdaj zavila desno, kamor je kazala smerna tablica Koča na Dobrči. Kmalu sva sestopila na gozdno cesto; nazaj, od koder sva prišla, je kazal napis Lešanska planina. Že čez kakih 10 m naju je kažipot usmeril levo na ozko stezico, ki je tekla vzporedno s strmim pobočjem. Nenadoma jo je gaz zapustila in skupaj z njo sva se preselila navzdol na pot, po kateri sva šla zjutraj od koče proti vrhu. Od Šentanskega vrha do koče sva hodila približno 50 minut. Vstopila sva in prisedla k prijaznima možakoma. Med drugim sva izvedela, kako si lahko popestriva vrnitev v dolino: na križišču pod jugovzhodnim robom Peči zavijeva desno in se vrneva skozi Zadnjo vas.

Med vračanjem v dolino sva ugotovila, da sva gor grede prezrla še dve označeni bližnjici: med prvim prečkanjem gozdne ceste in odcepom proti Slatni ter med tretjim in četrtim prečkanjem gozdne ceste (na nekem drevesu že slab napis Bližnjica in puščico desno). Do razcepa poti v Hudi Graben in Podgoro sva hodila približno eno uro. Po nasvetu sogovornika iz koče sva zavila desno proti Podgori. Na prvem razcepu nisva videla nobenega znamenja, a po levem kraku, kjer je še ležal sneg, ni bilo stopinj, zato sva se spustila desno. Na komaj opaznem naslednjem razcepu je bil označen popolnoma zapuščeni in zaraščeni levi krak, ki pa se je kmalu združil z desnim. Razmeroma široka steza, nastlana z odlomljenimi vejami in kamni, se je spuščala po jarku. Levo, precej globoko v gozdu, sva opazila veliko prežo. Čez 20 minut sva stopila na gozdno cesto ter po njej navzdol mimo studenčka in nekaj hiš. Po nadaljnjih 20 minutah sva pri smerni tablici Dobrča 2^h (čez Hibje) in čednih kolesarskih kažipotih na drogu z grbom Občine Radovljica sestopila levo na asfaltno cesto proti Tržiču. Mimo kapelice, odcepa proti Lešam in Palovičam ter partizanskega spomenika sva v slabih 20 minutah prikorakala v Hudi Graben (1,2 km po asfaltu).

Planica je brez dvoma kraljica, ampak meni je največkrat najbolj všeč tam, kamor greva midva. Čeprav nisva imela idealnega razgleda, vsaj ni bilo gneče in hrupa. Čeprav nisva videla naših orlov, pa sva se dodobra nahodila in nadihala. Čeprav ... V hribih mi nikoli ne zmanjka razlogov za zadovoljstvo.