Na Dobrčo s ferrarijem

Dobrča (1634 m), razgledna gora na meji med Kamniško-Savinjskimi Alpami in Karavankami (tako zelo na meji, da je bila po starem v vodniku Karavanke, po novem pa je v Kamniško-Savinjskih Alpah), je bila dva dni pred silvestrovim za naju meja med starim in novim letom. Ko sva se odločala, kako nanjo, sva seveda izbirala med potmi, po katerih še nisva hodila, in opazila, da je tista iz Bistrice pri Tržiču po zemljevidu markirana, v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe pa piše »Nezahtevna nemarkirana pot«. Šla sva torej pogledat, kateri ima prav.

Iz Tržiča sva sledila smerokazu Begunje, nato pa zavila ostro desno proti Vili Bistrici (napis na škarpi je pokrival sneg). Makadamska cesta pripelje na preval Pungart (na zemljevidu ni zapisan), kjer stoji kapelica sv. Jurija. Nasproti nje je parkirišče.

Nad kapelico je smerna tablica z napisoma Bistriška planina in Dobrča. Kar takoj sva ugotovila, kdo ima prav: pot je markirana. Vstopila sva v smrekov gozd. Više je postal svet zaradi skal in borov zelo slikovit. Na neoznačenem razcepu čez četrt ure (morda je kako znamenje pokrival sneg) sva izbrala strmejši desni krak. Nedaleč za tablico Planinica (tako tudi zemljevid) sva na travniku ob robu gozda zagledala leseno hiško. Bila je zaklenjena, skozi loputo pa sva videla orodje, seno in koruzo. Takoj zatem sva prečkala slabši kolovoz, še strmejši od najinega, in prišla do še ene planine. Tam sva srečala mladega lovca. Vprašala sem ga, ali je Planinica travnik z leseno hiško. »Planinica ni nič! To so Planince ali Na planincah,« je bil odločen. »Tale je Tomlnova, Pristovnikova više gori se zarašča, tista spodaj pa je Jagrska.« Zdaj sem razumela, zakaj koruza v hiški, a za vsak primer sem se le pozanimala: »Mislite hiško, v kateri je koruza?« Vznemirjeno je vprašal: »Kako pa veste?!« in zagodrnjal nekaj o ključavnici. Moje pojasnilo, da sva radovedna, škode pa ne delava, ga je pomirilo in razšli smo se čisto prijazno.

Med iglavce se je mešalo čedalje več listavcev. Začelo je mrzlo pihati. Ko se je svet zravnal, sva mimo prikolice, pokrite s ponjavo, prišla do gozdne ceste in zavila levo nanjo. Pri skladovnicah drv so gazi odšle levo, midva pa sva nadaljevala naravnost naprej za markacijami. Cesta se je začela vzpenjati. Zvrstilo se je več odcepov na obeh straneh. Po daljšem času skoraj brez markacij so se naenkrat prikazale kar tri in še umetelen možic povrhu. Še preden sva prišla do roba gozda, sva zagledala travnik, po katerem je veter pometal sneg. Prispela sva na Bistriško planino (po vodniku 1050 m). Ob robu gozda sva se napotila čeznjo mimo plošče v spomin na začetek upora proti okupatorju k razpelu in stanu. Nad vrati piše 1057 m. Zasnežena planina se je kopala v soncu in ptički so žvrgoleli, veseli gostije na drevesu pred stanom.

Smerna tablica pri razpelu (Lešanska planina 1^h in Dobrča 1^30h) naju je napotila na gozdno cesto. Po njej sva se povzpela mimo Breške planine (1100 m). Planšarija je bila med drugo vojno požgana, po vojni pa so na njenem mestu zgradili lovsko kočo. Od nje je lep razgled na Kočno, Storžič, Kriško goro.

Gazila sva čedalje globlji sneg. Vzpenjala sva se do ostrega desnega ovinka, ki ga napoveduje vodnik. Desno navzgor, dalje po cesti, usmerja tablica za Lešansko planino in Dobrčo; tam ni bilo gazi, le smučina. Levi odcep, kolovoz, ki se rahlo spušča naravnost naprej od ovinka, pa je bil zgažen, vendar ob njem ni bilo videti markacij. V nekaj minutah naju je pripeljal do vzletišča Društva prostih letalcev Lesce-Bled Dobrča (1220 m). Ob klopci je drog s tablicama; ena označuje vzletišče, druga pa je znamenje Zlatorogove transverzale ponosa s številko 6 in nasvetom, kaj storiti, če srečamo medveda. Po neoznačeni poti iz Hudega Grabna je pribrzel zgovoren mladenič z novimi Veriginimi derezami, ki jih je že preizkusil na Kredarici in je bil na moč zadovoljen z njimi. Namenjen je bil na Šentanski vrh (če se kam odpravi, gre vedno na vrh, je bil odločen, in Šentanski vrh je za meter višji od »prave« Dobrče). Odhitel je tja, od koder sva prišla, proti gozdni cesti, na kateri sva videla le smučine, in navrgel, da se bomo gotovo še srečali. Med našim klepetom naju je prehitel še par planincev. Tudi midva sva se poslovila od lepega razgleda in se povzpela mimo klopce v gozd.

Gaz je bila ozka. Hudo strmo pobočje sva premagovala v kratkih ključih. Markacij skoraj ni bilo, a v pomoč so nama bile rdeče lomljene črte, s katerimi so bili označeni levi ovinki. Slabe pol ure nad vzletiščem sva skozi leso stopila na majhno trato, potem pa se je gozd spet zgostil. Dosegla sva gozdno cesto in odprl se nama je pogled v dolino. Cesto sva samo prečkala. Gaz se je nadaljevala do razcepa s smernima tablicama nazaj Brezje pri Tržiču (Sv. Neža) in Tržič, desno pa Lešanska planina, Bistriška planina in Tržič. Pot proti Lešanski planini ni bila uhojena. Po nekaj korakih v levo sva se znašla pod leseno hišico. Naprej proti Koči na Dobrči ni bilo gazi, zato sva zavila desno, kamor sta kazala napis Vrh Dobrče in puščica na drevesu.

Strma pot se je na grebenu za nekaj časa položila, nato pa sva zakorakala na gozdno cesto, ob kateri je bil gozd razdejan od žleda. Zavila sva desno in izza drevja se je pokazala Košuta. S ceste sva se povzpela levo mimo zasilne klopce in čakal naju je le še zadnji vzpon po skalnatem svetu. Naproti so nama prišli par, ki naju je prehitel pri vzletišču, in mladenič, ki se je že vračal s Šentanskega vrha. Zadovoljen nama je povedal, da je utrl gaz po gozdni cesti, tako da nama bo laže. Kmalu sva dosegla cilj.

Vrh sva si delila z dekletom in fantom ‒ redka priložnost za fotografijo v dvoje. Mrzlo, a sončno vreme nama je priskrbelo prijetno slovo od lanskega hribolazenja. Iz nahrbtnikov sva poleg malice izvlekla stekleničko Ferrarijeve penine in kozarca, da sva si nazdravila in si zaželela dobro planinsko leto 2015. S pogledom na eni strani na Julijce s Triglavom in na drugi na Kamniško-Savinjske Alpe je bilo razpoloženje res praznično.

Z vrha sva se spustila nazaj na gozdno cesto, a namesto desno, od koder sva prišla, sva zavila levo. Pred nama se je sončil greben Košute. Takoj sva se znašla na neoznačenem razcepu. Ker je mladenič poročal, da je tu prišel gor, sva se odločila za cesto naravnost naprej, kajti desno ni bilo gazi navzgor. Pod nama je bila poseka s prežo na dnu in čez čas so se pokazale tudi stavbe na Lešanski planini (1450 m). Gazi so zavile strmo navzdol, potem pa se je pot položila. Srečala sva nekaj planincev, ki so se šele vzpenjali. Mimo preže, ki sva jo videla od zgoraj, sva prikorakala do stanov. Na koncu planine sva spet ujela markirano pot (tisto, ki pod leseno hišico ni bila uhojena). Postalo je hladno, saj je bila planina že vsa v senci.

Čez kakih 20 minut sva prečkala gozdno cesto ali kolovoz in kmalu zatem se je na levi gozd razprl, da sva videla Košuto, Štegovnik, Kočno, Storžič, Kriško goro. Do že znanega ostrega ovinka, s katerega sva se gor grede podala proti vzletišču, ni bilo več daleč. Poslej sva se vračala po poti vzpona, le pri Bistriški planini sva kar ostala na cesti. Ko sva že pustila za seboj Planince in neoznačeni razcep, sva začela skrbneje oprezati za razvalinami Hudega gradu ali Gutenberka, saj jih gor grede nisva opazila. Srečala sva domačina, ki je na vprašanje, kje naj iščeva grad, odgovoril kratko in natančno: pod strmim esom zavijta levo in bosta stala pod njim. Res je bilo tako, le da se je obzidje med drevjem slabo videlo. Še enkrat sva naletela na mladega lovca; preden se izteče leto, mora izpolniti plan, se je pošalil (?).

 

Od parkirišča pri kapelici sva stopila še do ograje okrog Vile Bistrice (tisto o d. o. o. in  poslovno kulturnem centru je zbrisano), za katero propada tudi teniško igrišče. Še en spomenik naše neurejenosti in nesodelovanja. Povzpela sva se tudi k cerkvi sv. Jurija, ki je na varnem za zaklenjeno ograjo. Dan je ugašal. Za nama je bil dober »šiht« (hoje le polčetrto uro gor in dve dol). In kaj sva »zaslužila«? Čudovit dan!

Naporna Dobrča

Moji zadnji napovedi se nista uresničili: ni se mi sanjalo o avrikljih, ker sem po celodnevnem kolovratenju spala kot ubita, in namesto čez kak dan se oglašam šele po enem tednu. Bilo je preveč tistega, kar sem morala, pa je zmanjkalo časa za tisto, kar bi raje.

Na Dobrčo sva se odpravila zaradi »obljubljenih« avrikljev. Parkirala sva na koncu Podljubelja pri (zaprtem) gostišču, kjer se je nekoč trlo Avstrijcev, ki so prihajali čez Ljubelj veliko in poceni jest (na zemljevidu Lajb). Po mostu čez glavno cesto sva se napotila mimo tablice z napisi Preval 1.30 h, Begunjščica 3.30 h in Dobrča 4 h ter mimo Potočnika navzgor ob potoku. Kjer cesta zavije skoraj pravokotno čezenj, sva jo zapustila po široki, a zaraščeni in zagruščeni poti brez oznak. Zemljevidi pravijo, da se po Potočnikovem grabnu pride na Preval. Toda večino poti je odnesla voda. Prebijala sva se zdaj po enem, zdaj po drugem bregu in šele tik pod cesto so tri markacije iz boljših časov. Vstop navzdol v graben ni markiran in od tod (nepotrjena) domneva, da je mišljeno, naj bi do tu prišli po cesti. Onkraj nje je pot dobro označena in naju je pripeljala na Preval.

Nadaljevala sva po zelo ozki potki, ki sitno visi, ko pa se strmo spusti, je sila drsna in pod debelo plastjo listja se skrivajo različna »presenečenja«. Zaradi grap teče precej naokoli. Spust na sedlo Vrh Luž je kar vratolomen, posebno zaradi divjega pleteža korenin. Ampak ravno tam so naju čakale neverjetne množine avrikljev, zato se nisva pritoževala. Sledili so vzponi na tri hrib(čk)e, seveda tudi spusti z njih, vmes pa nekaj sprehoda po grebenu. Nenadoma ni bilo ne poti ne markacij. Oboje se je skrivalo onkraj nagrmadenega vejevja, le splezati je bilo treba čez. Za ta gozd menda nihče ne skrbi, tako nastlan in razdejan je. S Podgorske planine je na vrh pol urice, do koče (levo po cesti – kažipota ni) pa nekaj minut. Tam sem jedla najboljši segedin vseh časov, Janijevo navdušenje nad ričetom pa je bilo precej manjše.

Da bi se ognila ponovnemu plezanju na Preval, sva po oskrbnikovem nasvetu poskusila po lovski stezi, ki je po njegovih besedah sicer neoznačena, a razločna in po njej hodijo domačini v Podljubelj. Kjer se zavije levo proti Prevalu, sva sledila puščici v desno in napisu Voda na drevesu. Vse je bilo po napovedih: korito z vodo in klopi, nato čez več manjših melišč in pod pečinami Dobrče. Pri preži pa se je pot kar izgubila. Pod njo sva splašila nekaj gamsov. Telefonirala sva oskrbniku in po njegovih napotkih nadaljevala naravnost v breg, na grebenu pa levo. Od preže so naju spremljali gozdarski znaki na drevesih in rdeče črte na kamnih, zabitih v tla. Zelo strm spust se je iztekel pri napisih Cesta (desno) in Reča (naprej). Nama je bolj ustrezala smer Reča (ne zemljevidi ne domačini nama niso znali povedati, kaj je to). Pripeljala naju je na makadamsko cesto in čeznjo. Spet hude strmine, čedalje ožji greben, nazadnje pa konec: prepad. Ni bilo druge rešitve kot spust po obupno strmem levem bregu proti Podljubelju. V ključih in malo plezaje zdaj po poseki, zdaj po gozdu sva se celo večnost »kotalila« do kampa, prečkala Mošenik in ob glavni cesti prikrevsala do avtomobila. Pozneje sem na spletu brala o kolesarjih, ki so tam uživali v snegu in celo v temi. Ne vem, kaj naj si mislim (o sebi in o teh junakih).

Hotunjski vrh – skromen tisočak z razkošnim razgledom

Za 15. februar je Jani izbral po vsem videzu nezahteven hrib, za katerega dotlej še nisva slišala. A ker nepomembnih hribov za naju ni, se je resno lotil načrtovanja, saj je takim ciljem načeloma dobro dodati še kake zanimivosti. Odpeljala sva se v vas Poljšíca pri Zgornjih Gorjah. Na razcepu asfaltnih cest desno na Zaboršt in levo na Zatrato, zaselka Poljšice, sva zavila na levo in parkirala ob njej (S 46.374364, V 14.070434). Ko sva stopila iz avta, naju je stresel mrzel veter.

 

Povzpela sva se po cesti mimo Tabrovčeve hiše (Poljšica pri Gorjah 46) ter odcepa levo k spodmolu Poglejska cerkev in manjšega plezališča. Trobentice in telohi so se že razcvetali. Na levem ovinku so se od asfaltne ceste odcepili ostro levo ožja proti hišam Zatrate, desno kolovoz čez travnike na Zaboršt, takoj za njim pa ob pašniški ograji skromna gozdna cesta, označena na Mapy, na maPZS pa je ni. Ob odcepu slednje je stal lesen stebriček s smernimi tablicami levo (naprej po glavni cesti) za naravni most in kolesarsko pot na planino Rčitno, naravnost (po skromni gozdni cesti) pa za Riklijevo pot. Po njej sva zakoračila med gozdom in ogrado za konje. V daljavi na desni so zasnežene Karavanke pokrivali oblaki.

 

Ko sva vstopila v gozd, je nadležni veter ponehal. Slabe četrt ure od izhodišča sva gozdno cesto zapustila levo po kolovozu, na katerega je usmerjal stebriček s smernima tablicama RIKLIJEVA POT in KRIŽI-RČITNO (prepovedano za kolesarje), nazaj, od koder sva prišla, pa je kazala slovensko-angleška tablica za Arnoldove višave (zdaj ko veva, kje so – namreč naprej od tu, puščice nazaj ne razumeva). Pri naslednjem stebričku, kjer je na levi ograja zapirala dostop na travnik, sva se povzpela v desno. Stebrički so stali tudi na krajih, kjer ni bilo mogoče zaviti kam drugam, in smerne tablice za Arnoldove višave so še vedno kazale nazaj. Z listjem posuta široka steza, iz katere je tu in tam štrlela kaka skala, se je vzpenjala mimo še nekaj stebričkov, ki so označevali samo Riklijevo pot.

 

 

 

 

 

 

 

 

Na nekajmetrski uravnavi na vrhu vzpona je puščica na Riklijevem stebričku kazala naravnost navzgor na naslednjo uravnavico, z nje pa je vodila stezica v levo na rob 10 minut nad gozdno cesto. Z njega sva se spustila na drugo stran, nato pa se začela rahlo vzpenjati med ščavjem. Ob poti je ležal žalosten (plastičen) dokaz, da tam hodijo. Ko se je steza strmeje vzpela, se je zožila. Na vrhu vzpona 5 minut od roba naju je stebriček usmeril desno na prečni kolovoz (levo Arnoldove višave). Na razcepu kmalu zatem je stebriček Riklijeve poti ležal na tleh. Seveda nisva vedela, v katero smer je kazal, ko je še stal, vedela pa sva, da morava levo. Izkazalo se je, da tudi Riklijeva pot teče tam, zato sva se vrnila in prislonila stebriček k drevesu, da je kazal v pravo smer. Zdaj sva hodila po grebenu ob vznožju Kozjega hriba.

Po nekaj minutah sta naju zmedla količka obakraj poti: levi je trdil, da se Riklijeva pot nadaljuje naravnost naprej, in desni, da desno. Res pa je, da je bila ob puščici desno samo Riklijeva podoba, brez napisa RIKLIJEVA POT, črka i nad njo pa je napovedovala informacije. Tablica za Arnoldove višave je spet kazala nazaj. V goščavi na desni je Jani opazil nekaj tabli podobnega, zato sva se spustila v tisto smer, nato pa se povzpela skozi grmovje in trnje. In res sva se kmalu znašla pred mogočno kovinsko ploščo (S 46.36548, V 16.06099), pritrjeno na skalo, z napisom ARNOLDSHÖHE / GRÜNDUNGSSTÄTTE DER LICHTLUFTBÄDER / Der Menschzeit zum Wolle in's Leben gerufen, / am 9. Juni 1865. durch / ARNOLD RIKLI. (prevod iz gorjanskega časopisa: »Ustanovno mesto svetlobno zračnih kopeli, ki jih je v dobrobit človeštva Arnold Rikli priklical v življenje 9. junija 1865.«); postavili so jo 24. julija 1891. Pod njo je bila še razlagalna tabla o Riklijevi poti. Z nje sva izvedela, da sva na Arnoldovih višavah (te so na pobočju Vrha Plan), in tako ugotovila, da je večina smernih tablic zanje kazala v nasprotno smer.

 

 

Švicarski tovarnar Arnold Rikli (1823–1906) je prišel leta 1852 okrevat na Bled in kraj se mu je tako priljubil, da je ostal tam. Opustil je posel, leta 1855 ustanovil zdravilišče, leta 1865 pa vpeljal tako imenovano atmosfersko zdravljenje. Prisegal je na zdravilno moč vode, zraka in predvsem svetlobe. Njegovi gostje, znani kot Riklijevi nagci, so skoraj goli uživali svetlobno-zračne kopeli in lahko hrano ter se veliko gibali v naravi. Tako imenovani Sončni doktor je bil pionir naravnega zdravljenja in začetnik zdravstvenega turizma. (Na tabli sicer piše, da so ploščo postavili ob njegovi 70-letnici, ampak leta 1891 jih je imel šele 68.)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z Arnoldovih višav sva se vrnila k stebričku z i in nadaljevala po Riklijevi poti, kjer je spet zavel leden veter. Razgled na Karavanke je žal motilo drevje. Greben se je začel rahlo vzpenjati. Z njega je bil lep pogled na Vrh Plan. Pred naslednjim vzponom je bil spet stebriček. Pod Vrhom Plan sva opazila Jernejev rovt, po daljšem spustu pa desno spodaj še Urevčevega. V gozdu je bilo precej dreves z nenavadnimi »buškami«, zato nisva bila presenečena, ko sva zagledala razlagalno tablo o poškodbah in boleznih dreves. Srečala sva dolgolasega mladeniča s kratkimi rokavi. Na moje začudenje je veselo pojasnil: »Jaz sem celo leto tako, do minus dvajset!« Brrr!

 

 

 

 

 

 

 

 

Kakih 20 minut od Arnoldovih višav sva se čisto približala Urevčevemu rovtu. Iznad štora, ki so ga mravlje preuredile v svoj dom, sva videla dve hiški; ena je bila gotovo počitniška. Pri stebričku ob planini (S 14.36151, V 14.05751) se je Riklijeva pot ločila od najine – zavila je levo, nazaj proti Poljšici. Takoj zatem sva se po stopnicah spustila na gozdno cesto in zavila desno nanjo. Ravno takrat je po njej pripeljal avto s koprsko registracijo in zavil k počitniški hiški. Smerne tablice so kazale nazaj na Bled in naprej na Rčitno. Zdaj sva bila na markirani poti Zaka–Hotel Pokljuka (nekdaj Šport hotel). Za odcepom desno k hiški in še enim, označenim z rdečo puščico, sva šla naprej po gozdni cesti mimo zajetja in obračališča, s katerega je vodila z zapornico zaprta pot na travnik s počitniško hišo. Čez čas sva na levi zagledala Galetovec. Kot že ves dan so naju tudi tam spremljali telohi. Pobočje, po katerem je tekla cesta, je bilo zelo strmo in brežina na desni sila krušljiva. Odprl se nama je pogled na dolino in Babji zob nad njo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Odkar sva zapustila greben, ni več pihalo in postalo je celo toplo. Globoko pod cesto je tekla suha struga Belice. Kakih 25 minut, odkar sva se ločila od Riklijeve poti, sva se začela rahlo spuščati in pred prvim senikom se je desno odcepil klavrn kolovoz, označen s kažipotom ZATRNIK, slabo opaznim s ceste (markacije so odšle naprej po cesti proti Rčitnu). Sledil je neoznačen razcep in poskus po levem kraku je čez čas potrdila bleda markacija. Po začetnem vzponu sva stopala precej vzporedno s pobočjem. Levo spodaj sva videla planino Rčitno in steza, ki je prečkala najin kolovoz, se je spustila proti njej. Kmalu sva si planino lahko ogledala čisto od blizu. Po 15 minutah sva se na razcepu držala desnega kraka, ki je bil še bolj razdejan kot dotedanja pot. Tekel je po jarku, ki je bil ponekod že skoraj soteska, in po njem se je razlivala voda. Kljub temu pa sta odvržena plastenka in kanister pričala, da nisva edina čudaka, ki hodita tam.

 

 

 

 

 

 

 

 

Na razcepu četrt ure za prejšnjim sva zavila desno in kmalu zatem tik pod cesto zagledala prvi sneg tisti dan. Zavila sva desno nanjo in se znašla na pravcatem drsališču. Mimo je pripeljal avto in ni bilo videti, da bi led voznika kaj motil. Spet je potegnil leden veter. K sreči sta bili kolesnici večinoma kopni, vmes pa so bili tudi čisto suhi odseki. Skozi drevje se je pokazal zasnežen travnik s hišo. Ko se je po dobrih 10 minutah začela cesta spuščati, sva prvi odcep levo izpustila, ker sva hotela iti še mimo razvalin Posavčeve domačije desno ob cesti pod hribom Gače. Do tja je bilo še manj kot 5 minut. Od domačije res ni ostalo veliko.

Pot sva nadaljevala z druge strani ceste, kjer so bili zapornica, stebriček s smerno tablico HOTUNJSKI VRH in tabla TNP. Desno od njih je vodil v gozd kolovoz, tik za tablo pa sva našla stezico v goščavo. Skoznjo sva dosegla pot, ki je bila spodaj zaprta z zapornico. Pripeljala naju je na majhno jaso, z nje pa desno navzdol spet v gozd. Prej kot v 5 minutah sva prišla iz njega in se povzpela po nekdanjem smučišču Zatrnik, ob katerem je čemel možic. Na levo se je odprl pogled na Rjavino in Debelo peč. Menjali so se kopni in zasneženi odseki. S smučišča sva zavila desno med smreke, se po dobrih 5 minutah ustavila pri zgornji postaji žičnice, takoj zatem pa po skalnato-koreninasti stezici dosegla vrh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Hotunjskem vrhu (1107 m) so naju pričakali geodetski kamen, vpisna skrinjica (od 1. januarja 2024 sva se vpisala 2522. in 2523. – kar dober obisk), klopca in dve tabli TNP. Na eni so bili fotografija in imena Julijcev, ki se vidijo od tam, ter opis Pokljuke, na drugi pa fotografija in imena vrhov Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp in Jelovice na tisti strani ter kratek opis biološke in krajinske pestrosti, ki sta vpisani v Unescov program Človek in biosfera. S klopc na vrhu in pod njim se je ponujal imeniten razgled, tudi ker sva imela res srečo z vremenom: od Tosca do Velikega Selišnika, Triglav s sosedi, od Rjavine do Debele peči, na drugi strani pa Blejsko jezero, od Stola in Vrtače prek Begunjščice in Velikega vrha do Dobrče in še marsikaj. Na spodnji klopci je sedel par domačinov, njuna psička pa se je navdušeno prekopicevala po snegu. Možak naju je popravil, da se izhodiščna vas naglasi Poljšíca, ne Póljšica. Ko je izvedel za najino namero, da se bova vračala po gozdni cesti, je zatrdil, da to ni mogoče, ker se tukajšnja cesta in tista čez Rčitno ne združita.

 

Jani se je kot običajno na »turo« dobro pripravil, zato sogovorniku ni kar verjel, ampak se je nameraval držati svojega načrta. Dobrih 5 minut pod vrhom sva skrenila desno s poti prihoda, da se ne bi vrnila k Posavčevim razvalinam in zapornici, ampak k odcepu, ki sva ga gor grede izpustila. Kar nekaj časa sva po gozdu zaman iskala stezo, zato sva nadaljevala po (Janijevem) občutku. Čez slabih 10 minut sva srečno sestopila na gozdno cesto le nekaj metrov proč od tistega odcepa. Po njej sva se vračala do kakih 10 minut oddaljenega mesta, kjer sva tja grede zavila desno na cesto, zdaj pa sva ostala na njej. A preden sva zapustila križišče, sva se spustila desno podenj na Čikelmanov rovt (Čikelman je bil posestnik v blejskih Zagoricah; po njem se imenuje hrib Činkelman, kjer je imel pašno planino). Nanj sva namesto po poledenelem kolovozu sestopila kar po hosti. Množica raznobarvnih polivinilastih vrečk se je izkazala za varnostni ukrep: visele so na žičnatih ograjah, ki jih je laže spregledati kot ne. Na rovtu so stale nove svisli, ostanki starih pa so ležali ob robu gozda. Dolg travnat breg nad hiško je spominjal na smučišče ali sankališče.

 

 

Vrnila sva se na cesto in nadaljevala po njej. Po četrt ure se je v desno odcepila markirana pot proti hotelu Pokljuka. Na drevesu na levi je bila ob dozdevnem odcepu, zastavljenem s hlodom, nenavadna oznaka, po kateri sva sklepala, da morava še naprej. Čez čas se je levo vendarle odcepil slab kolovoz, na katerega je kazala dvosmerna puščica na deblu. Kmalu sva ga zapustila po stezi v desno (ob odcepu ni bilo oznake, prva markacija pa je bila tako daleč in tako bleda, da je z odcepa nisva videla). Sprva čisto prijetna steza, ki se je spremenila v jarek, poln kamnov in skal, naju je pripeljala na rob gozda, kjer sva pri hišici Slamniki 9 in 22 (ena številka najbrž pripada bližnjemu stanu) približno 20 minut, odkar sva bila spet na markirani poti, stopila na planino Rčitno (kažipota nazaj POKLJUKA – ŠP. HOTEL, naprej CAMP ZAKA – BLED). Spustila sva se po travniku nad kolovozom na levi, na katerega sva prestopila niže pri ograji. Preden sva izstopila iz gozda na spodnji del planine, so naju na kolovozu presenetili ostanki asfalta. Kakih 10 minut od hišice 9/22 se je pred Slamniki 16 martinčkal lastnik in naju poklical k sebi. Čeprav sva ta kratkega odklonila, smo lepo poklepetali. Med drugim sva izvedela, da ime planine Rčitno izvira iz krajevnega imena Rečica (po domače Rčica) in da je naravni most, h kateremu je usmerjal jutranji kažipot, na Zatrati.

 

 

 

Pod travniki naju je spet čakala poledenela gozdna cesta. Še vedno sva bila na markirani poti. Po 10 minutah naju je tablica obvestila, da zapuščava Rčitno. Kmalu za senikom levo v bregu sva šla mimo odcepa s kažipotom ZATRNIK, kjer sva gor grede zavila desno, tako da sva bila spet na jutranji poti. A že za Urevčevim rovtom čez dobre četrt ure sva jo znova zapustila, saj se nisva povzpela po stopnicah na greben, ampak sva ostala na gozdni cesti. Kažipot nazaj RČITNO je bil ob njej verjetno zaradi označenega odcepa desno v Bohinjsko Belo). Cesta se je precej spustila. Čez dobrih 5 minut sva šla mimo korita Pod Križi (S 46.36154, V 14.05939). Z razlagalne table sva izvedela, da gre za eno redkih kamnitih korit te vrste (večina je bila sprva lesenih, nato betonskih). Pri njem so napajali svoje konje in vole furmani. Ime Poljšičana, ki ga je pripeljal tja iz Bohinja, je nekdo spraskal (najsi je šlo za nevoščljivost ali nestrinjanje – ničvredno dejanje). Tam sva videla prva sončka letos (tako rečem navadnim lapuhom). 

Dohitel naju je par, s katerim sva se tisti dan že srečala. Ker sta bila domačina, sva se pozanimala, kako bova našla jamo Zadnja skala in naravni most, pa se je on kar ponudil za vodnika. Marsikaj zanimivega sva izvedela, med drugim da je tista mogočna plošča, posvečena Rikliju, replika, ker ima izvirnik nekdo na skednju in ga noče dati. V Gorenjskem glasu sem prebrala nekoliko drugačno razlago: »/.../ avtentično spominsko tablo /.../ še vedno hranijo pri Hribarjevih na Poljšici. Več kot dvesto kilogramov težak odlitek je bil pritrjen na skalo v njihovem gozdu, ko je z nje odpadel, pa so ga Hribarjevi prepeljali domov, kjer ga skrbno čuvajo.« To tudi pojasnjuje, zakaj v glasilu Gorjanc piše, da je plošča na Hribarjevi skali.

 

 

 

 

 

 

 

 

Prepustila sva se vodstvu domačinov. Kmalu smo zavili levo s ceste in zakoračili čez travnike. Čez dobrih 10 minut smo šli skozi leso in na pašniku agrarne skupnosti so si nas ogledali trije radovedni konji, nato še skozi drugo leso, pri odprti zapornici pa smo se vrnili na cesto. Na razcepu dobrih 5 minut od prve lese smo se povzpeli po levem kraku, kamor so kazale smerna tablica za Bled, tista z Riklijevo podobo ter kolesarska za Rečico in Zg. Gorje (nazaj kolesarska za Rčitno). Že čez 2 minuti smo zavili levo na kolovoz in še čez 2 smo bili že pri Zadnji skali (Z 46.36894, V 14.06996). To je vodoravna jama, po katastru jam dolga 38 m in globoka 10 m. V njenem »atriju« so bili miza in klopi ter znak Jamarskega društva Simon Zima Gorje. S sten so visela varovala, saj je jama tudi plezališče. Od jame smo se spustili desno ob skalni steni in se v dobri minuti povzpeli po stopnicah k naravnemu mostu. Ta ima dva oboka in nad njima še okno. Ker se je gospe precej mudilo domov, malo pa ju je le skrbelo, ali se bova znašla in se varno vrnila na cesto, sva jima zagotovila, da bova previdna in da naju brez skrbi pustita sama. Prijazno smo se poslovili.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se k jami, od nje pa ni bilo treba nazaj na cesto tam, kjer smo jo zapustili, ampak sva se že prej po stopničkah spustila proti njej. Ko sva po naslednjih sestopila nanjo in se ozrla, sva videla, da je s te strani pot k naravnima znamenitostma označena s stebričkom. Na Zatrati sva jo ubrala po levi cesti navzdol. Kmalu za ovinkom, kjer sva zjutraj zapustila asfaltno cesto po gozdni ob travnikih, sva dobre četrt ure pod Zadnjo skalo zavila desno na označeno pot proti Poglejski cerkvi, do katere je bilo le 2, 3 minute vzpona, tudi po stopnicah. Poljšiška ali Povšiška cerkev, bolj znana kot Poglejska (iz nemškega Poglschütz), je jama, po katastru jam dolga 29 m in globoka 10 m (po zapisu arheologa Mitja Brodarja je obokani vhod širok 22,5 m, globoka pa je 18 m). To je pravzaprav spodmol, ki ga je ob svojem umiku izdolbel Triglavski ledenik. Tudi v tej jami so miza in klopi. Uporabljajo jo za prireditve (po jaslih in slami ter angelu in zvezdi repatici sodeč so bile tam nazadnje božične jaslice) ter z dovoljenjem državnih zavodov za varstvo narave in kulturne dediščine (v jami so našli nekaj kamnitega orodja s konca starejše kamene dobe) tudi za plezališče. Izpred nje je lep pogled na okoliške vasi. Jamo sva zapustila po drugi strani mimo makete gradiča in v 5 minutah po stopnicah sestopila na cesto pri razlagalnih tablah o Riklijevi poti in Poglejski cerkvi.

 

 

 

Čeprav je bila pustna nedelja, nisva videla nobene maškare, a za čudovit sončen dan so morda vendarle poskrbeli kurenti.