Potepanje po Krasu

Znanka mi je pred leti s tolikšnim navdušenjem pripovedovala o Pliskini poti, da me je prav mikala, ampak Jani ne hodi posebno rad »po ravnem«. Ker so ga še vedno bolela rebra, pa se je drugo majsko soboto le dal pregovoriti.

Pliskovica

Primorsko avtocesto sva zapustila pri Senožečah ter se odpeljala skozi Dutovlje in Krajno vas v Pliskovico (okrog 280 m), kjer je na začetku naselja brezplačno javno parkirišče. Po cesti nad njim sva se odpravila v vas. V mladinskem ho(s)telu, ki domuje v več kot 400 let stari Slamčevi hiši (Pliskovica 11), sva dobila nekaj nasvetov ter lične in informativne prospekte.

Pri trgovini sredi vasi stoji Latnik evropskega prijateljstva, postavljen leta 2005, ob prvi obletnici našega vstopa v EU. Na njem so razlagalne table. S tiste o ptičji vasi sva izvedela, od kod ime Pliskovica. Pliska je živahna ptica bela pastirica ali tresorepka, ki z dolgim repom pliska, to je udarja ob tla. Pliske so se rade motale okrog čred in pastirji so najbolj živahne ovce poimenovali Pliske. Ptice in ovce pa so dale ime kraju. Na drugi tabli je slika vasi iz zraka, na kateri so oštevilčene hiše, poleg pa je seznam hišnih številk z domačimi imeni. Manjše tablice predstavljajo nekatere kmetije in njihove dejavnosti (vinogradništvo, vinarstvo, živinoreja, pridelava medu in čebeljih izdelkov, kmečki turizem, kamnoseštvo, umetna obrt, nekje imajo celo etnološko zbirko in majhen živalski vrt). Najbolj sta naju seveda zanimali tabli, posvečeni Pliskini poti: zemljevid kraške učne poti in predstavitev ptic na Krasu. Na stebrih latnika so prikazane zastave Slovenije in 24 evropskih držav, ki so bile ob našem vstopu v EU že članice. Za vsako so posadili trto, poleg teh pa se od leta 2008 po latniku vzpenja žametna črnina (tudi žametovka ali modra kavčina), potomka več kot 400 let stare mariborske najstarejše trte na svetu.

Od evropskega latnika sva se najprej napotila po ozki asfaltni cesti navzgor. Nad trtami na desni se je pokazala cerkev. Številni domačini so obrezovali, pleli, kosili, pometali, čistili po svojih vrtovih, dvoriščih in ob cestah. Pri spomeniku padlim za svobodo in žrtvam italijanske vojske vrh klanca je stal mlaj. Tik pod vrhom sva zavila med hiše. Na uličicah so bila narisana polja za družabne igre, ob nekaterih celo napisana pravila, poleg pa so ležali kupčki kamnov, potrebni igralcem. Kmalu sva prišla k cerkvi sv. Tomaža. Na stavbi levo od nje sva prebrala dve tabli: prvo v spomin na I. bataljon 19. brigade Srečko Kosovel, ki je 19. oktobra 1943 razorožil 284 italijanskih vojakov, drugo pa na Srečka Kosovela, ki je v tej hiši živel od leta 1906 do 1908. Ugotovila sva, da nisva na pravi poti, zato sva se vrnila k latniku.

Pliskina pot

Prej sva se menda preveč zatopila v prebiranje tabel, zato nisva opazila sicer precej očitnih znakov za začetek 6 km dolge krožne Pliskine poti. Zdaj sva sledila ovčkam in pri hiši št. 44 zavila desno. Številni izveski so vabili k nakupu terana. Pri »opčinskem« vodnjaku iz leta 1872 in šterni se je vaščan, ki je čedil okolico, pozanimal, od kod sva, ter nama pojasnil, da vsi tako prizadevno urejajo vas, ker se pripravljajo na praznik čebel (20. maja letos smo na pobudo Slovenije prvič praznovali svetovni dan čebel) in dan odprtih borjačev (kraških dvorišč). Če bi še podeljevali turistične nageljne in neže, bi Pliskovica od mene dobila kar šopek nageljnov.


 

Pri balinišču na Kovačevem koncu sva zapustila vas. Asfalt se je končal in nadaljevala sva po kolovozu. Srečala sva domačina, ki ga je prav tako zanimalo, od kod sva in kam greva. Ko je izvedel za najine namene, je bil naravnost navdušen: »Dobro ste se odločili in lep dan, držite se!« Cvetel je bezeg, da so imele čebele dosti dela. Po grmih ob poti so metulji trdoleskovi zapredkarji razobesili svoje »predivo« in na več mestih so se v zapredkih že gnetle številne rumenkaste gosenice s črnimi pikicami. Stopala sva med vinogradi v Gran dolinah, čebelnjaki na Zgunjah in suhozidi, ponekod že podrtimi, onkraj katerih so na cvetočih travnikih prevladovali navadni jesenčki.

Na nekaterih samcih (tako tam pravijo posamičnim skalam, razmetanim med grmovjem in travo) narisane ovčke so gledale v različne smeri, pač odvisno od tega, kaj so nama hotele sporočiti: naj zavijeva levo ali desno ali pa – če je katera gledala naravnost v naju – naj se ustaviva, ker je tam nekaj ogleda vrednega. Prvi postanek sva napravila pri Stajah, kjer stoji tabla o ogradah za ovce, stajah. Sicer prijetna pot je bila tudi nekoliko »spotakljiva«, saj so iz nje štrleli večji in manjši kamni, zato je bilo treba gledati (tudi) pod noge. Posebno lepo mora biti tam jeseni, ko zardi ruj, ki ga je res obilo.

 

Pri tabli o gozdu, smolarjenju in ptici podhujki je stala kamnita klopca. Na nekaj tamkajšnjih borih so bile zareze – kanalčki, po katerih je tekla smola in se po žlebičku stekala v zbiralni lonček. Ta dejavnost je bila zelo razširjena po drugi svetovni vojni, potem pa je smolo izpodrinila nafta. Kmalu zatem sva postala na razcepu s tablo o pastirskih hišah. Najprej sva si šla 150 m desno ogledat kamnito pastirsko hiško ob travniku Pri kavcu. Tudi tam je bilo vse rožnato jesenčkov in v grmih so se zibali zapredki z gosenicami. Nato sva se vrnila na razcep in nadaljevala po levem kraku, na naslednjem razcepu pa k sreči pravi čas odkrila ovčko, ki se je skrivala v grmovju, da sva zavila desno. Po nekaj srečanjih s pohodniki se je zdelo, da je to predvsem pot za starejše pare.

Čisto sva se približala cesti na levi; avtomobile sva slišala, videla pa še ne. Pri Zajčjem kaliču, ki je zdaj suh, je bila klopca podrta. S tamkajšnje table sva se poučila o oskrbi z vodo na Krasu. V kalih se je napajala živina, v lokvah so pridobivali vodo za gospodinjstvo in v njih so se tudi kopali otroci (sanitarnih inšpektorjev gotovo niso poznali), imeli so vaške in zasebne štirne, prvi vodovod pa je bil namenjen le železnici. Pliskina pot deloma teče po trasah kar treh vodovodov, a sva opazila samo eno. Po tej sva prišla do ceste ravno na križišču Pri kamnu.

Ob križišču so stali smerokazi levo Komen, desno Pliskovica, naprej Tomaževica, Gabrovica in Coljava ter koničasta skala s Pliskino markacijo. Prečkala sva cesto Krajna vas‒Komen in nadaljevala po cesti proti Coljavi. Neznansko je dišalo po akacijah. Mimo table o veliki uharici (ta na zemljevidu na hrbtni strani knjižice ni označena) ter med (tukaj najbrž nasajenimi) grmi ruja in suhozidi sva po dobrih 200 m zavila desno s ceste skozi koridor grmovja in drevja na stezico. Ta naju je pripeljala do klopc in kamnite mize z letnico 2013; na plošči so bila vrezana polja dveh družabnih iger, podobnih tistim, ki sva jih videla na ulici v Pliskovici. V grmovju na robu Pri gmajni doline je tičala še ena pastirska hiška. Kljub toplemu vremenu je bilo v njej neverjetno hladno.

 

Vse dopoldne naju je spremljalo petje kukavic, zdaj pa so se pojavile še njihove rastlinske soimenjakinje in poleg jesenčkov še veliko medenik. Na nekaterih dovolj velikih in gladkih kamnih na stezi so bila prav tako narisana polja za družabne igre. Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala veliko vrtačo s poravnanim dnom, obdano s suhozidom iz odstranjenega kamenja, ki je varoval njivice z dragoceno rdečo prstjo; tako obdelanim kotanjam rečejo delane vrtače. Tam ni bilo markacije, a kolovoz, ki je obšel vrtačo po levi, naju je kar zvabil naprej.

Mimo napisa Kosovelje / Naše veselje / Dobrodošli in klopce sva prispela v Kosovelje (okrog 250 m). Na začetku vasi naju je pritegnila zanimiva, razgibana hiša št. 14, nasproti nje pa je stal spomenik osmim padlim v NOV 1941‒1945. Ime vasi baje izhaja iz besedne zveze kosa velja (= kosa je dovolj ostra). Razlagalna tabla je posvečena mlekarstvu, ki je bilo že nekdaj pomembna dejavnost domačinov. Pred drugo svetovno vojno so mleko nosili v Trst, po vojni pa so ga prodajali sežanski mlekarni. Ta je iz kazeina, pridobljenega iz presežkov mleka, začela izdelovati lepilo in tako je v 60. letih prejšnjega stoletja nastala tovarna lepil Mitol. Sredi vasi, Na križadi, stoji vodnjak. Na njem piše občinski vodnjak L 1898; tega leta so zgradili vaški zbiralnik kapnice. Tako kot v Pliskovici imajo tudi tu poleg vodnjaka še šterno (piše, da voda ni pitna). Zraven vodnjaka je bel marmornat kip Evrope (iz grške mitologije), delo kiparja Stipeta Miličića iz Dan. S tem darilom se je kosoveljski slikar Marko Krvina zahvalil kraju za navdih, ki mu ga daje. Na nekem vrtu je plela gospa, ki sicer ne živi tam; povedala je, da so tukaj »pod slano« in imajo pozimi 4‒5 °C nižjo temperaturo kot v Pliskovici. Kosovelje tako niso primerne za poljedelstvo in zato so bili njeni starši tako revni, da mama ni imela niti svojih čevljev.

Vas sva zapustila po asfaltni cesti mimo hiš št. 2 in 1. Če je bilo to sploh mogoče, je čedalje bolj dišalo po akacijah, zato ni čudno, da je v zraku kar vršalo od čebel. Cesto sva zapustila pri tabli o poljski bolnišnici in nadaljevala po nepokošenem travniku, pokošena je bila le steza. Na travniku so cveteli krvavordeči klinčki (»turški nageljčki« posebno žive barve). Na tistem kraju, pri Metnih mlakah, je v zaledju soške fronte stala zasilna vojaška bolnišnica. Od nje je ostal le zidani del sicer lesene kapele. Na hrbtni strani je vzidana plošča z napisom Feldspittal 808, ob straneh pa sva lahko prebrala imena arhitekta in inženirja ter vodilnega vojaškega in medicinskega osebja.

Kmalu za Mlakami sva spet prečkala cesto Krajna vas‒Komen in sledil naj bi (po prospektu) najlepši del poti, imenovan Kozja steza. No, nama je bilo dotlej bolj všeč. Mimo tabel o vrtačah in kraških pašnikih ter skozi gozdnate Kamarele (to je tudi ime sorte belega grozdja) sva se po uri in 40 minutah vrnila v Pliskovico. Ustavila sva se pri nekdanji šoli, ki razpada, preraščajo jo plezalke, vhod pa ji zapira bezgov grm. Zaraščene stopnice v prijetni senci so bile imeniten sedež za malico.

Pliskina pot je bila zanimiva, prijetna, dovolj senčna, kraška pokrajina pa lepa kot vedno. Ampak manjkal je še kak hrib. Izbrala sva si mejni Volnik/Monte Lanaro (546 m ‒ podatki so zelo različni).

Volnik

Onkraj šole je bil že cerkveni trg, na katerega sva »zašla« zjutraj. Čezenj sva se vrnila v spodnji del vasi in se med zanimivimi kraškimi hišami spustila na cesto Krajna vas‒Veliki dol. Ob njej sva si ogledala turističnoinformativno tablo in lep kip vola ‒ spomenik živali, ki je bila v preteklosti nepogrešljiva pri delu na polju in prevažanju tovorov (po reji vprežnih volov so bile še posebno znane Kosovelje). Pri avtobusni postaji sva cesto prečkala, se na drugi strani spustila po betonski gozdni cesti ter čez čas nadaljevala po makadamu med vinogradi in pašniki, kjer so se pasli krave in konji. Cveteli so bezgovi in šipkovi grmi, zimzelen in zvončice, češnje so se že šibile pod rdečimi sadeži, fige so bile prav tako polne, a še ne zrele, grmovje pa je bilo tudi tod ovešeno z zapredki trdoleskovih zapredkarjev. Kar hitro sva prišla do kala Mlačna, velikega približno 50 m x 30 m, obkroženega z rumenimi perunikami. V njem so plavale zlate ribice (?).

Od razcepa pri kalu sva sledila kažipotu levo Volnik 1h (menda nanj vodita obe poti). Začelo je grmeti, zato so naju obhajali dvomi, ali je pametno nadaljevati. Ob cesti so bili nagrmadeni hlodi, pripravljeni za odvoz, cvetelo pa je tudi precej rož. Med njimi so me najbolj navdušile posebno lepe rjave gnezdovnice. Čedalje bolj je ropotalo in začelo je rositi. Bila sva radovedna, kaj se bo izcimilo iz napovedi na Hribi.net, da bova »srečala lovsko izvidnico«, pa ni bilo nič tako »akcijskega«, samo do lovske preže sva prišla.

Čez slabe pol ure sva na trikotnem križišču zavila desno na boljšo gozdno cesto. Ob križišču so bile na nekaterih drevesih tablice z imeni (GLOG, zeleni bor), na enem sredi njega pa modra puščica desno. Tja sta kazala tudi rdeče-rumena markacija in kažipot Volnik ob desni cesti. Grmenje se je grozeče približevalo, potem pa se je k sreči začelo oddaljevati. Pot se je izmenično vzpenjala in spuščala. Pri skali, na kateri je poleg bele puščice nazaj pisalo P (Pliskovica?), naprej pa sta kazala rdeča puščica in rumeno-rdeč znak nama neznanega pomena, je cesta zavila levo in z nasprotne strani se ji je priključila desna od Mlačne. Cesto sva prečkala in nadaljevala po stezi, označeni s kažipotom Volnik in modro puščico.

Nenadoma je oglušujoče zagrmelo in se ulilo, da je bilo treba nemudoma izvleči dežnika in prevleki za nahrbtnika. Steza se je zožila v skalnato stezico z visoko travo na obeh straneh. Na razcepu čez 15 minut sva zavila ostro desno. Ovinek je bil za silo označen na tleh in dobro na skali, sledili so še komaj vidni knafelčki. Nato sva se začela prvič pošteno vzpenjati. Tamkajšnje markacije so bile le rdeči obročki brez belega kroga na sredi. Na naslednjem razcepu sva sledila napisu Volnik desno navzgor in kmalu zatem (slabih 20 minut nad ostrim desnim odcepom) desno spodaj zagledala prvi konfin (73/67); bila sva torej že na italijanski strani. Kakih 20 m više sva prečkala kolovoz ali slabo gozdno cesto (pot 3), kakor so velevali kažipot M. Lanaro / Volnik 0.10, Sentiero / Steza 024 0.30 in Rupinpiccolo / Repnič 1.10 (pot 5) ter belo-modra okrogla markacija in belo-oranžna kvadratna. Med perunikami in popki zlatih jabolk sva po 10 minutah dosegla vrh.

Pod lesenim razglednim stolpičem je tičala vpisna skrinjica. Na ploščadi sva prebrala slovenski del trijezičnih besedil o beloglavem jastrebu, skobcu, kanji, kragulju in kačarju. Nobeden teh kraljev višav se seveda ni prikazal, neumorno pa so žvrgoleli ptiči pevci. Pod ploščadjo bi bila celo lahko vedrila, a k sreči ni več deževalo, videlo pa se kljub temu ni daleč. Tako ni bilo posebne škode, da je predstavitev razgledov v klavrnem stanju, a za tiste, ki pridejo gor v lepem vremenu, bi jo morali seveda obnoviti. Tudi kamnita razgledna plošča na umetelnem podstavku je za bolj ostrooke. Tržaški zaliv, Marijino svetišče na Vejni ali Griži (Monte Grisa) in Repentabor (Monrupino) sva le slutila, za silo sva videla Pliskovico. Pot 5 se je nadaljevala proti desni, kamor sta kazali tudi belo-oranžni puščica in kvadratna markacija.

Vrnila sva se po poti vzpona mimo Mlačne do ceste Krajna vas‒Veliki dol, potem pa po njej od avtobusne postaje do parkirišča. Za vrnitev sva potrebovala približno uro in četrt, enako kot za vzpon.

Dan je bil dišeč in melodičen, poln lepih vtisov in – klopov. Jani jih je »nabral« kar deset, jaz pa enega. Torej pozor!