Naj »dodatki« k Jazzu Cerkno 2018

Tudi letošnjim cerkljanskim koncertom sva dodala nekaj potepanja – postalo je že tako tradicionalno kot Jazz Cerkno.

Najgloblje jezero in najkrajša reka na Slovenskem 

Že lani sva si ogledala dvoje klavže, 18. maja letos pa sva oglede nadaljevala. Imela sva nekaj težav priti v Idrijsko Belo, kajti kaka 2 km južno od Idrije, pri Divjem jezeru, je bila cesta zaradi sečnje zaprta. K sreči sva se pripeljala tja ravno slabe pol ure pred prvo sprostitvijo prometa in sva tisti čas lahko izkoristila za ogled jezera.

Jezero je na tabli ob parkirišču predstavljeno kot naravni spomenik v Krajinskem parku Zgornja Idrijca. Njegova posebnost je, da je ne le jezero, temveč tudi podzemna jama in kraški izvir. V navpični jami, rovu, živijo jamske vodne živali, tudi človeške ribice. Rov je raziskan 160 m v globino; pri teh podvigih se je nekaj potapljačev smrtno ponesrečilo. Če »prištejemo« ta sifon, je to najgloblje jezero v Sloveniji (sicer je prvak umetno Družmirsko ali Šoštanjsko jezero, eno izmed Šaleških ‒ podatki so zelo različni: od 63 do 87 m). Iz rova (bruhalnika) izvira voda, ki po obilnih padavinah brizga nad gladino; takrat je jezero menda res videti divje. Zaradi tega spada med vokliške kraške izvire (po francoskem izviru Fontaine de Vaucluse). Ob najinem obisku je bila površina gladka kot ogledalo; v njej sta se zrcalila gozd in 100-metrska apnenčasta stena, severni rob Črnovrške planote. Jezero meri 65 m x 40 m. Njegova temperatura je 7‒10 °C, le poleti, ob nizkem vodostaju, doseže na površini celo 20 °C. V jezeru živijo potočne postrvi. Iz njega izteka najkrajša slovenska površinska reka, komaj 55 m dolga Jezernica, ki se izliva v Idrijco. Druga tabla predstavlja okoliško živalstvo in rastlinstvo, tudi slovenski endemit kranjski jeglič. Midva sva odkrila »samo« rumeno maslenico, ki v opisu ni našteta. Zmote, da sva videla rumeno lilijo, me je rešila Alenka s pojasnilom, da je to precej redka in zato zavarovana zlatokorenovka. Vodnik o Divjem jezeru iz zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije iz leta 1996 je ne omenja in šele zdaj sem odkrila, da ji je stari iz leta 1972 privoščil celo fotografijo.

Ko so cesto odprli, sva se odpeljala v Idrijsko Belo, pri okrepčevalnici Fežnár (ime spominja na nekdanjega priseljenca iz Gorenje Kanomlje, ki je bil fužinar) levo čez mostiček in naprej po asfaltni cesti. Kakih 5 km od Divjega jezera sva parkirala pri naravnem rečnem kopališču Lajšt ob sotočju Idrijce in Belce. Kopalcev ni bilo, le nekaj račk. To je bilo najino izhodišče za pot h klavžam na Belci.

Še dve »slovenski piramidi« 

Od kopališča sva sledila kažipotu za klavže po levi asfaltni cesti. Pod njo je šumela Belca in k hišam onkraj nje so vodile brvi. Dolina je bila ponekod tako ozka, da je bilo prostora za komaj kaj več kot potok in cesto. Travnike je krasilo zelo raznovrstno cvetje: orlice (tudi bele), travniške kadulje in kozje brade, ivanjščice, marjetice, grintavci, kukavičje lučce, glavinci, skrečniki, nokote, mlečki, črne detelje, kislice, munci, ob robovih negnoji. Obnovljene hiše so obdajali lepi vrtovi. Po dobre četrt ure je bilo Idrijske Bele konec; stopila sva na gozdno cesto in se brž znašla na razcepu. Desno navzgor se je odcepil slabši krak, bolj kolovoz, levi krak pa je bil poštena gozdna cesta. Ker je ob slednjem stala klopca, sva sklepala, da je pravi.

Mimo vodohrana in še enega mostu levo čez Belco sva stopala po čedalje ožji dolini, na obeh straneh obdani s skalno steno. Nekoliko naprej od dolomitnega osamelca, imenovanega Babji zob, sva se nasproti jezu na Belci ustavila pri znamenju v spomin šestnajstletnima partizanoma, ki so ju tam decembra 1944 ustrelili Nemci. Izpod hriba na desni, ki se imenuje Štrukljevec, so pritekali v Belco manjši potoki, večinoma speljani pod cesto. Pri Marijini kapelici pod Tršanovšami (to je po Enciklopediji Slovenije zaselek, po nekaterih drugih virih pa dolinica z nekaj hišami ali domačija) naju je odžejal izvir, speljan v pipo in korito. Že pri Divjem jezeru sva opazila modre oznake, na skali za kapelico pa spet modro puščico, pozneje še več; z njimi je menda označena kolesarska pot. Na strmo odsekanih delih brega ob Belci so ponekod stali ostanki ograj ter še »delujoče« betonske ograje in škarpe, pri enem izmed njenih pritokov tudi ostanki mostička. Ob cesti so cveteli glavinci, repuši, mrtve koprive, medenike. Za nekim ovinkom naju je presenetil asfalt, najbrž zaradi klanca, saj se je z njegovega vrha spet nadaljeval makadam. Kmalu zatem, kakih 50 minut od Idrijske Bele, sva skozi drevje zagledala Brusove ali Belčne klavže.

  
Klavže so mogočno gradbeno in tehnično delo, sploh če pomislimo, da so jih začeli graditi že v 18. stoletju (lesene celo že v 16.). Ni čudno, da jih je dekan in profesor ljubljanske strojne fakultete Albert Struna poimenoval kar slovenske piramide. Pri Brusovih, zavarovanih z novo streho, ni bilo razlagalne table. V večini virov sem našla tele podatke: višina 8,9 m, dolžina zgoraj (krona) 34,8 m, debelina 6,5 m. Bilo pa je opozorilo o nevarnosti. No, za spust po vegastih stopnicah pod pregrado je zadostovala običajna previdnost. 

Od Brusovih klavž sva nadaljevala po cesti tik nad Belco, ki je bila tam precej krotka. Na njenem drugem bregu so bili gozdovi zelo razdejani. Po daljšem času se je cesta spet začela vzpenjati. Tedaj so padle prve kaplje. Pospešila sva korak in k sreči kmalu zagledala streho; 25 minut od Brusovih klavž so bile že naslednje, Putrihove, prav tako lepo pod streho, poleg opozorila o nevarnosti pa so premogle tudi razlagalno tablo. Lilo je kot iz škafa, a tako kot lani sva prevedrila v zavetju »piramide«, v miru pomalicala in ko sva bila gotova, je dež ponehal. Te klavže so visoke 7,2 m, v kroni merijo 44 m, debelina pregrade pa je 8,5 m.

Oboje klavže so začeli graditi leta 1767 in so delovale do 1925 ali 1926. Njihovo delovanje je bilo prav zanimivo: za odpiranje velikih lesenih vrat v odvodnem kanalu so uporabljali zapleten mehanizem vzvodov, za zapiranje pa volovsko vprego.

Od Putrihovih klavž sva se povzpela po cesti mimo table o partizanski bolnici Pavli in izvira, med dolgolistnimi naglavkami in prelepimi medenikami. Vztrajno sva se vzpenjala in po dobrih 20 minutah stopila iz gozda. Prispela sva na Krekovše (s hišnimi številkami Idrijska Bela). Na ograji okoli lovske koče je bil kažipot Idrija nazaj po cesti, po kateri sva prišla. Velika informacijska tabla je bila že utrujena in tudi hiše tega malega zaselka so kazale klavrno podobo, mnoge kar odprte in razdejane, a tudi tiste zaklenjene so bile videti zapuščene. Plošči na škarpi sta spominjali na 27 talcev, pobitih 1. aprila 1945. Kažipot s peterokrako in napisom Pavla P. B. 50 min je kazal levo s ceste. Ravno ko sva hotela nadaljevati pot, se je spet ulilo, zato sva vedrila. Ko sva se naveličala čakati, izvlekla dežnika in »oblekla« nahrbtnika, pa je posijalo sonce.

 






 

Domačina, ki sva ju srečala na koncu Idrijske Bele, sta omenila, da morava na Krekovšah navzdol. To nama je pomagalo iz zadrege, ko nisva vedela, kam naprej. Nadaljevala sva po cesti in se na neoznačenem razcepu spustila po desnem kraku, označenem z modro barvo. Tudi na naslednjih križiščih so bile oznake za kolesarje, za pohodnike pa nič. Po 40 minutah sva bila že tako nizko, da sta cesta in Idrijca tekli vštric. V prospektu sva prebrala, da je na tistem koncu nekaj nahajališč megalodontidnih školjk (po naše velikozobk), zato sva bila pozorna in sva res našla nekaj velikih kamnov, »zlepljenih« iz njih. Ker je Idrijca tekla »v napačno smer«, sva sklepala, da bo treba čeznjo. Res sva jo kmalu prečkala in se spustila nazaj ob njej. Na ovinku je bila tablica Onemogočen dostop do idrijskih klavž / Udor na cesti 1,8 km (levo). Tako so nama za drugič ostale še Idrijske (na Idrijci) in Smrečne klavže (na njenem pritoku Zali).

Čez 10 minut nama je popestril pot idrijski lauf, to je stara gozdna železnica. Z razlagalne table ob tam razstavljenem vozičku (rekli so mu regljač, domnevam, da zaradi ropota) sva izvedela, da je davnega leta 1820 idrijski nadgozdar izdelal gozdno železnico za prevažanje jamskega lesa in drv, podobno tisti v idrijskem rudniku. Med lesenimi tirnicama so bile pribite deske, po katerih so hodili gozdarji, ko so potiskali lesene vozičke z železnimi kolesi. Železnica je bila dolga do 3 km in so jo po potrebi prestavljali. Po 30 letih so jo razširili in tirnice prevlekli s pločevino; sledile so še druge izboljšave. To čudo tehnike je bilo dolgo edino v Avstro-Ogrski, delovalo pa je kar 106 let. Kolikor je znano, je bila to sploh prva železnica za spravilo lesa na svetu, tako da sva pravzaprav videla veliko znamenitost.

Kmalu zatem se je povprek postavila cesta, ki je bila levo makadamska, desno asfaltna. Kažipot Idr. Bela naju je usmeril desno (kasneje sta se asfalt in makadam večkrat izmenjala). Četrt ure od laufa sva prišla do še ene kapelice s studencem. Nekoliko dalje naj bi bile na Idrijci Bučke – kotlice (to je geološki izraz za kotanje, ki jih napravi voda, ko se vrtinči v strugi), vendar prav izrazitih nisva videla. Za mostom je Idrijca ostala na levi, eden številnih pritokov z desne pa je delal slapiče. Ko sva med drevjem zagledala objekte Lajšta, sva se spustila po stezici levo in čez prostor za piknike pol ure od kapelice prikorakala do parkirišča. Preden sva se odpeljala, sva še nekaj časa opazovala žabe, ki so se delale, da naju ne vidijo.

Pika na i z Brankom
 

Naslednji dan sva bila dogovorjena s patagoncem Brankom, ki je letos izbral Hleviško planino (907 m). Parkirali smo pri avtobusni postaji v Idriji in se napotili proti rakam. Pot nas je vodila mimo Scopolijevega vrta, rudniških stavb in nad kamštjo (nemško Wasserkunst). To napravo za črpanje jamske vode iz rudnika sva si nekoč že ogledala; leseno vodno pogonsko kolo s premerom 13,6 m iz leta 1790 je največje ohranjeno v Evropi, po prospektu o poti idrijskih naravoslovcev (tudi ta pride, upam, nekoč na vrsto) celo na svetu. In že smo bili pri rakah, vodnem kanalu, zgrajenem okrog leta 1600 za potrebe rudnika živega srebra, da je dovajal vodo za pogon črpalne naprave, predhodnice kamšti. Leta 1776 so sprva lesene rake, ki so tekle od jezu pri Kobili do središča mesta (zdaj le še do kamšti v dolžini 2,5 km), obložili s kamnom. Ko so rake izginile pod zemljo, nama je Branko povedal, da se je tam med njegovim šolanjem v Idriji sprožil velik plaz (to je bil Bernikov plaz leta 1959). Ko je plazovina zgrmela navzdol, se je zabliskalo, ker so se najbrž pretrgale električne žice. Na drugi strani tega območja so se rake spet pokazale.

Branko je omenil, da tod rastejo kranjske bunike ali kranjski volčiči, Scopolijevo »odkritje«, in res smo jih našli nekaj, le da so žal že vse odcvetele. Ob markirani poti, ki spremlja rake, so stale klopce, šli pa smo tudi mimo studenčka s pitno vodo. Nekatera drevesa so bila označena s tablicami, na primer dob velikan s premerom 103 cm in visok 34 m (eden ostankov dobovega drevoreda iz 18. stoletja) ali veliki (tudi scopolijev) jesen s premerom 146 cm in obsegom 460 cm, visok 36 m, najmogočnejše drevo ob tej poti.

V dobre pol ure smo prišli do bunkerja (kaverne) v bregu na desni in stražarnice na levi. Ob stezi je zevala še ena luknja, povezana z bunkerjem. Ko smo bili vzporedno z Divjim jezerom onkraj Idrijce, naju je Branko opozoril na lesen viseči most, ki vodi tja; takim mostom domačini rečejo cigu must. Grapa na desni je bila Padarjeva. Kakih 15 minut od bunkerja so se rake končale z jezom pri Kobili. Povzpeli smo se do jame in bunkerja v bližnjem pobočju, potem pa smo se vrnili na stezo in kažipot nas je usmeril proti Hleviški planini. Presenetil me je napis Hleviške pl., a sem potem doma našla še nekaj spletnih virov z množinskim imenom in tudi Krajevni leksikon Slovenije (KLS) piše o Hleviških planinah, 907 m. »Domači« leseni kažipoti so prav taki, a novi »uradni« kažipoti, Atlas Slovenije (AS) in zemljevid Geopark Idrija poznajo samo ednino. V vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje pa ni najti nič, tudi tamkajšnje planinske koče ne.

Mimo slabo opaznih lesenih kažipotov Vrh Struga (desno) in Bela 30min (naprej) in odcepa levo navzdol na markirano stezico brez kažipota ter čez ozko grapo, polno razmetanih skal, smo v 25 minutah prispeli do klopce in kažipota desno Hleviške pl. IC pl. pot (torej smo hodili po Idrijsko-cerkljanski planinski poti). Naprej bi prišli do plezališča Strug, je povedal Branko, a smo seveda sledili kažipotu. V ključih smo se vzpenjali po kar strmem pobočju Struga, po kamnitem kraškem svetu. Gozd se je razredčil, tla pa so postala še bolj kamnita. Nekatere skale so krasile škraplje. Cveteli so navadni jesenčki, naglavke, zlata jabolka, travnolistne perunike, mlečki. Na desni je iz drevja kukal skalnat rob.

Po 35 minutah smo dosegli skalnato Prižnico; na skali je pisalo Razgled in k njemu je usmerjala puščica (vrh je menda kakih 100 m više). Branko nama je pokazal Špičasti vrh in Zajčev vrh desno od njega, videli pa smo tudi Čekovnik s cerkvijo. Nekoliko naprej je z leve pritekel kolovoz in zavili smo desno nanj, kakor je kazala puščica na skali. Potem ko smo prečkali manjšo jaso ali poseko, smo dosegli skalnati rob, ki smo ga prej gledali od spodaj. Svet se je nekoliko zravnal in zapustili smo gozd. Pred nami je ležalo travnato pobočje. Nadaljevali smo desno navzgor in zelena vzpetina je ostala za nami. Med praprotmi in visoko travo so ležale čedalje večje skale. Spuščali in vzpenjali smo se med kotlinicami. Ko smo naslednjič stopili iz gozda, smo zagledali domačijo.

Pol ure nad Prižnico smo se pri hiši in čebelnjaku držali desno. Povzpeli smo se po travnatem hribčku, posejanem z zlaticami, travniškimi kozjimi bradami, grintavci, deteljami, spominčicami. Vrh je označeval kamen z napisom M. Senco 760 (italijansko ime za vzpetino?). Po zemljevidu je hribček visok 763 m in se imenuje Čekovnik, enako po AS (tam 762 m). Po KLS je Čekovnik samo naselje (400‒700 m) z zaselki Čekovnik, Hleviše, Nikovo in Osojni vrh. Branko je hribček imenoval Zagrebenc in tako piše tudi pod koto 762/3 m v AS in na zemljevidu, le da ne s takimi črkami kot imena vzpetin, ampak kot krajevna. Potem ko nama je Branko naštel, kaj vidimo (med drugim Lajšt, Osojni vrh in že kočo na Hleviški planini), smo se po bogato cvetočem travniku spustili na drugo stran in se ponovno povzpeli v gozd.

Ko smo prvič stopili iz gozda, smo odpeli pašniško ograjo. Pokazala se je Idrija, tudi psihiatrična bolnišnica na hribu, ki je bila med obema vojnama zgrajena kot italijanska vojašnica. V ozadju, na obzorju, se je risal Porezen. Po kolovozu smo se spustili mimo lesene hišice in skozi ograjo na ozko asfaltno cesto (nazaj kažipot ICPP). Onkraj nje smo se na gozdarskem delovišču z balami drv pri vodohranu povzpeli v breg ter mimo klopce in hiš na desni med drevje. Ozka stezica nas je pripeljala na stičišče poraščenega in blatnega kolovoza; stopili smo na desnega, blatnega. Zadišalo je po čemažu ‒ še vedno je cvetel. Čez približno 30 minut smo pri markaciji zavili levo na gozdno cesto.

Ko je bil Branko nazadnje tam, gozdne ceste še ni bilo, zato se ni takoj znašel. Desno sta se odcepili dve stezici in odločil se je za prvo (desno). Morda smo že pri prihodu na cesto ravnali narobe, ko smo šli levo namesto desno. Na razcepu smo izbrali desni krak; čeprav ni bilo markacij, je bila stezica očitno očiščena in uhojena. Tekla je čez poseko, nato iz gozda na cvetoč travnik pa spet nazaj v gozd, kjer so se je po dolgem času začele markacije. Po dobrih 20 minutah smo desno spodaj zagledali hiše, za ovinkom pa že streho »naše« koče. Še nekaj vijuganja po strmem travniku in čez dobrih 5 minut smo bili pri Koči na Hleviški planini (818 m).

Kar takoj smo se odpravili še na vrh. Pri koritu z vodo smo zakoračili v gozd ter se mimo razgledne klopce povzpeli po strmi koreninasti stezi, na blatnih in peščenih delih pa tudi po stopnicah. Čez četrt ure smo dosegli vrh, kjer so nas pričakali drog s slovensko zastavo, klopca, vpisna skrinjica, šnapcomat, antena in električni drog. Steza se je nadaljevala v Vojsko, mimo antene pa je tekla navzdol še ena. Razgled je kvaril mrč, tako da smo videli le bližnje hribe, med njimi najizrazitejši Špičasti vrh. 
 








Sestopili smo nazaj h koči. Okolica je urejena kot »učilnica«; tam je otroško igrišče med kamninami in rožicami, opisano na dveh obvestilnih tablah. Oskrbnica je potožila, da je pred kratkim prišla na športni dan velika skupina otrok; prodali so samo en zavitek in 11 čajev, za mladežjo pa je ostal kup smeti. No, mi smo se pošteno okrepčali in v tamkajšnji knjižnici sem pustila svojo planinsko pesniško zbirko.

Kočo smo zapustil po cesti, sledeč kažipotu Idrija 1h 10min in markacijam. Kmalu smo zavili desno na kolovoz in nato na razcepu po desnem kraku. Kar precej smo se spuščali in po 20 minutah šli mimo Kodrovega rovta. Zdaj je že zaraščen, dokler so tam še kosili, pa so si morali nadeti dereze, tako strm je bil. Ko se je strmina unesla, smo sestopili na gozdno cesto z leseno ograjo, postavljeno zaradi sankaške proge. Pol ure pod rovtom smo se ustavili pri kozolčku z napisom Sankaški klub Idrija, utici z mizo in klopmi, kapelici in shematičnem zemljevidu pod njo ter kažipotih. Za vodnim zajetjem smo se spustili levo s ceste in že kmalu zakoračili po strmi Čopičevi ulici. Ko je zavila desno, me je očarala akacija s škrlatnimi cvetovi (morda je bila neprava akacija ‒ robinija), ki niso dišali tako opojno kot pri »pravi«. V pol ure smo bili pri avtu. Pravzaprav precej hitro (v vsega poldrugi uri ‒ gor grede je trajalo kar tri in pol!).

Branku sva bila hvaležna za še en lep dan in upam, da si bomo čez leto dni spet privoščili kakšnega. Tudi tujci, ki prihajajo nastopat v Cerkno, dostikrat povedo, kako všeč jim je tam. Prejšnji večer je japonska glasbenica, ki bi morala biti zaradi odpovedi poleta iz Krakova po enajstih urah vožnje z avtomobilom na smrt utrujena, prišla na oder vsa živahna in se sploh ni mogla nehati navduševati, kako zeleno in hribovito je tukaj. Ko nas je že malo skrbelo, da se koncert sploh ne bo začel, je vendarle končala z vzhičenim »Vredno je bilo!«