Na Blegoš z Laz

Damir nas je obvestil, da bo 27. maja s svojo planinsko skupino na Blegošu, pa sva sklenila, da je že čas za ponovno srečanje. Seveda sva upala, da najdeva še kako novo pot ‒ in sva jo: z Laz. Odpeljala sva se v Škofjo Loko in od tam skozi Gorenjo vas v Hotavlje. Zavila sva desno in skozi Kopačnico nadaljevala do Leskovice, od koder sva se v smeri Smučarskega centra Cerkno peljala še do Laz (sledila sva kažipotoma desno za apartma Ribič in Blegoš). Parkirala sva pri zapuščenem igrišču ŠD Gamsi, bolj podobnem ograjenemu cvetočemu travniku.

Začetka poti med hiško Laze 7 in zaraščenim igriščem sprva sploh nisva opazila. Od tam se je v hrib povzpel kar strm kamnit (traktorski) kolovoz, ob katerem sva na prvem drevesu desno šele čisto od blizu zagledala bledo markacijo. Čez kakih 100 m sva vstopila v gozd. Oznake so bile redke in slabe, kolovoz pa pogosto blaten, poln sledi traktorskih gum in kravjih parkljev, najbrž služi tudi kot vlaka. Na razpotju čez kakih 20 minut naju je markacija usmerila desno in čez potok. Na razcepu dobrih 10 m za njim ni bilo oznak. Zavila sva desno in kmalu na levi zagledala mostiček. Šla sva pogledat, kam vodi. Naletela sva na betonske stebričke, na tleh je ležal polivinil, na ovalni tablici je pisalo Gintiana acaulis 'Luna' (to je kochov svišč), na nekem drevesu pa je visela nenavadna lesena »naprava« neznanega namena (pozneje sem od Janeza in Helene izpod Blegoša izvedela, da je to hišica za ohranjanje ogroženih žuželk). Na bližnjem travničku so cveteli munci. Ko sva ugotovila, da se od tam ne pride nikamor, sva se vrnila na razcep in se podala po levem kraku, po katerem sta se prav takrat vzpenjala še dva planinca.

Kmalu se je pojavila markacija. Oddaljila sva se od potoka. V mešanem gozdu, ki sicer ni bil kaj posebnega, so izstopale posamezne mogočne smreke, prave lepotice. Naslednji travniček levo od kolovoza so kazile betonske in plastične cevi; od Laz sva videla že nekaj podobno »opremljenih« zemljišč. Traktorske sledi so tam zavile levo in poslej kolovoz ni bil več tako razrit. Na bližnjem drevesu na desni je bila vrezana letnica 1947, nad njo R in nad črko zvezda, pod letnico pa MP, vse skupaj uokvirjeno v nekakšno znamenje; pod njim sta bila K (morda še nekaj) in letnica 1959. Takoj nato so bili na mestu, kjer je pod kolovozom tekla voda, v tla zabiti koli, potem pa je po vsaki strani žuborel en potok. Ko se je strmina povečala, se je kolovoz držal bolj levega. V ilovnatih tleh sva opazila sledi srn. Na naslednjem razcepu kolovozov sva zavila po desnem navzgor ter na nekem drevesu zagledala bledo puščico desno in napis Kovk.

Tako sva si 40 minut od izhodišča privoščila kratko stranpot. Nekaj časa sva hodila skoraj po ravnem, nato pa se celo močno spustila. Opazila sva ostanek modro-zelene markacije. Po zložnem vzponu sva pred sabo zagledala vršič in steza je zavila desno okrog njega, levo pa se je odcepila stezica, ob kateri se je še videla »odbrušena« markacija, tudi modro-zelena. Stezica naju je dobrih 5 minut nad odcepom pripeljala na vrh Kovka (1201 m), označen z betonskim stebrom iz časa rapalske meje. Na njem sva razločila letnico 1920 (dvakrat) in številko 33, kaj je pisalo na četrti strani, pa se ni več videlo. Nemarni obiskovalci so z odpadno embalažo »okrasili« steber in bližnjo smreko.

Vrnila sva se na pot proti Blegošu. Cvetele so torilnice, sicer pa skoraj ni bilo rož. Na vrhu poseke se je kolovoz zožil v stezo. Ta naju je takoj pripeljala na že dokaj zaraščen travnik; med podrastjo je bilo veliko borovničevja, brusnic in brinja. Pobočje je postalo strmo in korenine so nama služile za stopnice. Ob splošnem »pomanjkanju« cvetja so bili prijetna popestritev živo rumeni grmički trirobe košeničice, tekmujoči z visoko travo. Na vrhu vzpona sva stopila na mokroten svet, ki ga je pojil potoček, kar je očitno godilo muncem. Zavila sva desno proti gozdu, ob robu katerega je stala preža. V njem se je slab kolovoz kratek čas rahlo spuščal, potem pa se je zravnal. Levo se je odcepila steza na travnik. Na njem in celo v gozdu je bilo veliko zelenih čmerik. Napis Voda in puščica levo na drevesu sta naju opozorila na skromen izvir. V bližini je cvetelo nekaj spominčic.

Držala sva se levo, kakor je kazala naslednja puščica. Pot naju je vodila med neverjetno obsežnimi površinami borovničevja. Po rahlem spustu skozi pretežno smrekov gozd (precej smrek je bilo posušenih) sva prvič zagledala Blegoševo plešo in kmalu prispela do kažipotov Pohodne poti Občine Gorenja vas – Poljane, na katerih niso bile napisane smeri, a na bližnjem štoru sva našla slabe puščice in še slabša napisa: nazaj proti Lazam, naprej proti Blegošu, desno pa nič, a mimoidoči domačin nama je povedal, da se tam pride v Volako mimo zavetišča na Jelencih. Po prečkanju kolovoza, ki se je rahlo vzpenjal z desne proti levi, in združitvi s še enim z leve sva pol ure od Kovka dosegla sedelce Špehovše–Murove (Špehovše je bližnji vrh, 1355 m, Murove pa so tik pod Blegošem), kjer je križišče z več kažipoti, tudi za kolesarje, ki imajo tam skrinjico za Kolesarski krog GvP. Obvestilo, da je kontrolni žig 7 občinskega pohodnega kroga, predviden na Kovku, po novem na Ogradih, nama je dalo misliti, da je sprememba morda povezana z odstranjenimi modro-zelenimi markacijami s pobočja Kovka.

Dotlej sva bila sama, na sedelce pa so od koče začeli množično prihajati planinci. Mimo evropske markacije E7 in napajališča sva kmalu stopila iz gozda in čez 10 minut že prispela do Koče na Blegošu (1391 m), kjer sva takoj opazila nove stopnice in ograjo. Toliko ljudi kot tokrat še nikoli nisva videla pri njej. Ker Hrvatov še ni bilo (Damir nama je po telefonu povedal, da so šele na Črnem kalu), sva se takoj podala proti vrhu. Bilo je vse rumeno od pogačic in regrata. Srečevala sva številne, ki so se že vračali. Eden je skušal biti spodbuden in je poučno priporočal: »Kar počasi! Počasi se daleč pride.« Bilo je seveda čisto drugače kot pozimi, ko navadno prihajava tja gor: cveteli so mali in clusijevi svišči, marjetice, potočne sretene, špajke, pogačice, spominčice, orlice, navadne grebenuše, trilistne vetrnice, vretenčasti ušivci, mračice, ranjaki, poponi, alpske velese pa so že minevale. Močno je dišalo; lahko regrat – tega je bilo največ – tako diši, ko medi? V 25 minutah sva bila na vrhu (1562 m). Tam sva srečala možaka s sinkom, ki je hodil enako hitro kot očka. Očka je to pripisal genom – že od dedija in babi naprej. O ko bi geni tudi pri nas tako delovali!

 

Po vrnitvi h koči, okrog katere in tudi više na pobočju so številni stikali po travi (ne vem, kaj so nabirali), sva sedla h kosilu, kmalu zatem pa se je prikazal Damir. Drugih patagoncev ne z naše ne s hrvaške strani ni bilo. Posedeli smo in poklepetali, predvsem seveda o hribovskih doživetjih in načrtih. Njegovi planinski tovariši so vsi vedeli, da sva patagonca in kaj to pomeni; Damir se ne neha navduševati nad druščino, s katero je bil v Patagoniji, in izkoristi vsako priložnost za pripovedovanje o našem potovanju.

Po klepetu sva se odpravila v dolino. Na mokrotnem travniku pri preži sva splašila srno. Kjer so bile kolesnice na soncu in v njih ni ravno stala voda, so se kolovozi že nekoliko osušili. Po kakih 40 minutah sva v goščavi zagledala vodno zajetje, ki ga gor grede nisva opazila. Ko sva sestopila na Laze, je najin avto še vedno sameval. Neverjetno: na sončno nedeljo, ko se je na Blegošu in v okolici trlo ljudi, sva na poti z Laz do odcepa k Jelencem naletela le na tri planince. Pa je prijetna, priporočljiva zlasti poleti, ker je večinoma senčna. 

Že sem hotela napisati, da je bila to najina srečna trinajsta pot na Blegoš, a se je izkazalo, da je bila že štirinajsta – ko sva se 29. septembra 2002, v prvem letu najinega hribolazenja, nanj povzpela prvič (iz Gorenje Žetine), še nisva imela digitalnega fotoaparata, zato tistih slik nimam v računalniku, in sem že skoraj pozabila nanje.