Predzadnjega
septembra lani so imeli v reteški osnovni šoli delovno soboto. Otroke so odpeljali
na različne izlete in pohode. Na Ajdinega smo bili povabljeni tudi babice in
dedki, a od vseh štirih sem bila prosta samo jaz. Odzvala sem se torej na
povabilo na Hom (715 m), kjer sva pred leti že bila ‒ spotoma,
ko sva šla na Osolnik.
Zbrali smo se pri osnovni šoli v Retečah. Od tam smo se napotili po cesti ob železniški progi proti jugovzhodu. Pri
ekološkem otoku smo cesto zapustili po stezi desno in čez četrt ure zavili levo
v gozd. Po visečem mostu smo se odzibali čez Soro. Ko smo se skozi gozd in čez
travnike bližali vasi Sora, smo na desni videli Dol s cerkvijo sv. Mihaela. Čez
20 minut smo pri obzidju samostana reda bosonogih karmeličank prispeli do ceste.
Tam je bil prvi postanek in mnogi so nemudoma izvlekli iz nahrbtnikov
sladkarije in celo sendviče. Ajda in 
sošolka sta se igrali z vrvico mavričnih
barv; prav spretno sta pričarali Eiffelov stolp, lestev in druge umetnije. Ta
»nova moda« zame ni bila nič novega, saj smo se tako igrali tudi mi, le da z
navadnim ribiškim laksom, sedanja otročad pa (seveda) uporablja strings. 
Po
postanku smo se odpravili k župnijski cerkvi sv. Štefana. Pred tamkajšnjim
župniščem, Finžgarjevim domom, je spomenik Franu Saleškemu Finžgarju, ki je tam
služboval skoraj 10 let (od 30. aprila 1908 do 2. aprila 1918). O tem sem našla
zanimiv prispevek Franceta Jenka Podhomskega Finžgar ‒ župnik in književnik v Sori iz Loških razgledov 1/2008.
Otrokom o tem niso ničesar povedali in mislim si, da jih tudi ne bi zanimalo. Ob
cerkvi smo se povzpeli po številnih stopnicah (neka deklica je bila odločna:
»Tukaj bi moralo biti dvigalo!«) in za njo nadaljevali
navzgor po asfaltni
cesti.
Približno četrt ure nad samostanom smo zavili ostro
desno na strmo stezo. Ob njej je bila smerna tablica Osovnik 1h 20' s puščico naprej. Nekaj časa
smo se vzpenjali po koreninasti in skalnati stezi, ko pa smo se za kratek čas
nekoliko spustili, se je zaslišalo glasno olajšanje: »Končno navzdol!« Ajdina
sošolka me je presenetila z vzklikom: »Kako je lepa narava!« A kmalu so jo začeli
boleti gležnji (v supergah bi najbrž tudi mene) in navdušenje je minilo. Po 20 minutah smo se ustavili na
uravnavi ob cesti, kjer sta parkirala dva avtomobila. Od tam so nekateri stari
starši, a tudi otroci, nadaljevali po cesti, nekaj se nas je podalo po običajni
stezi, peščica pa se je zagnala bolj desno strmo v breg, vsaka skupina seveda
pod budnim očesom kakega učitelja. Z Ajdo in njeno sošolko sem zaostala za
vsemi, saj je slednja strašno težko hodila. Celo teže kot Ajda, za katero že vem, da nerada hodi navzgor. »O da bi imeli kulturni dan!« je
jadikovala. Morda sem se glede Finžgarja vendarle motila ... Skušala sem
biti spodbudna, češ saj je to tudi kulturni dan, za telesno kulturo pač. Nista
se strinjali z mano. Ena izmed učiteljic nas je občasno nekoliko nejevoljno
počakala. Za ostrim desnim ovinkom se je steza zravnala, a prepričevanje, da je
to pravcato sprehajališče, ni nič zaleglo. Po 25 minutah smo pri kažipotu desno
Hom srečale možaka, ki ju je skušal
potolažiti, da bo »trpljenja« kmalu konec, in res smo v 10 minutah že dosegle
cilj (po uri in tričetrt hoda).
Na gozdnatem vrhu okrog
smerne tablice nazaj Osolnik 45min,
naprej Sora 45min je bil pravi
živ-žav. Otroci so jedli in pili, klepetali in se vpisovali v vpisno knjigo.
Neki deklici, ki ji to ni šlo najbolje od rok, sem pomagala; bila je videti
hvaležna, sploh ko sem jo na koncu pohvalila. Posebno dobrega razgleda nismo
imeli, le proti Sorškemu polju se je videlo, Kamniško-Savinjske Alpe pa so nam
skrivali meglice in oblaki. Učitelj Blaž, po vsem videzu poznavalec poti, mi je
pojasnil, da bi lahko naredili krog, če bi sestopili v smeri Sora, a ker je ta
pot za otroke prestrma, smo se vrnili po poti vzpona.
Dol grede so Ajdino
sošolko brž nehali boleti gležnji, celo tekla je lahko, sploh ko sta nagajali
sošolcu, ki obema ni bil kos. Tudi učiteljica ne, zato je zaropotal učitelj in ukazal,
naj sošolka poslej hodi z njim, Ajda pa je ostala z mano. Zahteva, da je treba
učiteljico ubogati, je naletela na zanimiv odziv: »Ooo, saj je sobota!« Ko smo
sestopali po strmi asfaltni cesti, se je ena izmed utrujenih deklic domislila:
»Učiteljica, ali mi nesete nahrbtnik?« Učiteljica je bila sicer prijazna, a k
sreči razumna in odločna. Ob cerkvi sem štela stopnice, vendar zaradi
dolgotrajnega Ajdinega ugibanja, koliko jih je, nisem več gotova, ali jih je
bilo res 207. Opoldne je od vsepovsod zazvonilo, da smo imeli pravcati koncert. Po že znani poti mimo samostana, čez polje in naprej smo bili, kot bi mignil, spet pri šoli.
Delovna sobota je bila čisto
prijetna, a ker sem upokojenka, moje mnenje najbrž ne šteje. Kljub nekaterim
»trpečim« posameznikom pa si upam reči, da je bila tudi mnogim otrokom všeč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar