Na Veliki vrh po plezalni poti

Naslednji dan (zadnjega septembra) sva bila dogovorjena z Marjano. Načrt povzpeti se na Veliki vrh v Košuti po plezalni poti, imenovani Tržiška, smo si olajšali tako, da smo najprej na parkirišču pod Matizovcem  pustili Marjanin avto (bili smo edini, kar se nama tam še ni zgodilo), nato pa se z najinim odpeljali proti Ljubelju. Sredi dolgega levega ovinka za zadnjim (tretjim) predorom smo zavili desno k cestarski lopi, v kateri hranijo snežne kole. Tam je majhno parkirišče Vranček (950 m), še dve pa sta nekaj deset metrov naprej. Ob prvem parkirišču je kažipot naprej Pl. Korošica 1h 30min, Hajnževo sedlo 2h, Veliki vrh 3h s trikotnikom – znakom za zahtevno pot, Kofce 4h.

Marjana je ugotovila, da je v svojem avtu pozabila palice, zato ji je Jani odstopil eno. Po gozdni cesti smo se napotili mimo gornjih parkirišč, čez suho grapo in potoček ter mimo majhne ograde. Ob poti so bile tudi mejne markacije, ki so bile Marjani posebno všeč, saj jih še ni poznala. Prestopili smo še eno suho strugo in nato tudi potok Mošenik, ki smo ga dotlej slišali z desne. Ozka, ponekod podrta gozdna cesta se je začela vzpenjati in tam je Marjana že fotografirala prvi kamniti srček. Čez čas se je gozd toliko »umaknil«, da smo lahko videli Ljubelj, Ljubeljščico, Spodnji in Zgornji Plot, Begunjščico. Ko je strmina nekoliko popustila, smo prečkali hudourniško grapo, se vrnili v gozd in se spet strmeje vzpenjali. Med drevjem so se kazale navpične Zajmenove peči.

 

 

Po 50 minutah smo stopili skozi leso na planino Korošico. Najprej nas je zamotil cel »nasad« ostarelih mušnic, le ena je šele pravkar pririnila iz zemlje, potem pa smo lep čas opazovali čredo trinajstih gamsov, ki so bili dovolj oddaljeni, da se nas niso bali. Na zgornjem robu tega dela planine smo pri drugi lesi znova zakoračili v gozd. Vzpenjali smo se po gozdni cesti. Pod njo je tekel potoček in pred njim je bil vzpon še posebno strm, za njim pa se je začela ograja. Na začetku zgornjega dela planine Korošice nas je pričakala še ena lesa in za njo smo zavili desno. Po travniku so ležale skale in se kazale velike zaplate rdeče zemlje. Čez najbolj mokri del nam je pomagal mostiček, za njim pa smo se po tričetrt ure povzpeli do ograjene koče na planini (1554 m). Okoli nje je bilo več klopi. Iz svinjaka se je razleglo silno kokodajsanje; morda je perjad, ki je zaslišala človeške glasove, pričakovala zajtrk. Pri vhodu smo si ogledali dvojezični zemljevid Rund um die Koschuta / Okoli Košute. Tamkajšnje smerne tablice so kazale nazaj Podljubelj 1^h, naprej Vrh Ljubelja 1^h 15min in Košutica (Baba) 1^h 15min, desno Hajnževo sedlo 30min, Veliki vrh 1^h 30min in Kofce 2^h 30min.

Od koče smo imeli lep pogled na Košutico. V tisto smer smo odšli čez travnik proti gozdu. Vodoravna steza je prerezala dokaj strmo pobočje. Nekaj časa smo hodili med drevjem, nekaj časa po skalnatem travniku. Bili smo nekoliko počasnejši kot navadno, ker je Marjano bolela noga. Zaradi tega smo Veliki vrh že enkrat preložili, ob lepi vremenski napovedi pa se je kar odločila za to pot, čeprav noga še ni bila čisto dobra. Skalnata stezica nas je vodila mimo majhnega izvira s koritom in vijugala med ruševjem. Ob pogledu na ranjak me je Marjana presenetila z imenom medvedova taca; tega imena še nisem slišala, a sem pozneje na spletu našla, da mu res rečejo tako (tudi medvedja taca).

Po 25 minutah smo dosegli Hajnževo sedlo (1701 m) s slovenskimi in avstrijskimi kažipoti, mejno tablo in kamnom XXIV/122. Bilo je precej hladno, pogled na planinko, ki je prišla gor v kratkih rokavih (priznala je, da jo zebe), pa me je sploh zmrazil. S svojo družbo je zavila levo proti Košutici, mi pa mimo kamna 121 desno proti steni Velikega vrha, visoki približno 380 m. Pri vstopu vanjo (kamnu 120, dveh mejnih markacijah in napisu na skali Vel. vrh) smo si nadeli čelade in plezalno opremo ter začeli plezati, že kar takoj po zelo strmem žlebu. Stopi so bili majhni, a klini k sreči postavljeni prav prijazno. Žica je bila včasih preblizu skale, tako da se je bilo težko prepenjati. Ponekod ni bilo jeklenice, kjer pa jo je nadomeščala vrv, ta s svojo ohlapnostjo ni bila prida v pomoč. Mnogi klini, držeči jeklenice, so se majali. Zvrstilo se je še nekaj žlebov in polic, po 35 minutah plezanja težavnostnih stopenj A in B pa smo po lestvi, pod in nad katero sta se podirala razmočena zemlja in grušč, pritelovadili do konca plezalnega dela poti. Do cilja nas je čakala še urica strmine, v kateri je bilo treba tu in tam še tudi poplezati in prehoditi nekoliko zračen greben, a jeklenic ni bilo več.

 

Tik pod vrhom nas je navdušila prikupna belka. Z gospo, ki je hodila za menoj (prehitelo nas je pet Avstrijcev), sva hkrati vzkliknili – jaz »Belka!«, ona »Weisshuhn!« (bela kura; sicer je menda pravilno nemško Schneehuhn, snežna kura). Ta sicer nadvse plaha ptica, imenovana tudi snežni jereb, je »potrpela« celo za dostojno fotografijo. 

Pri možicu, vpisni skrinjici, mejnem kamnu s številko XXIV/116 in kažipotih na vrhu (2088 m) smo se pomudili kar nekaj časa. Družbo so nam delali številni planinci in živahne kavke. Fotografiral nas je mladenič, ki je prišel z dekletom na Kofce na štruklje, potem pa se ju je polotila slaba vest in sta se povzpela še na vrh. Razgledi so bili lepi, zlasti proti zahodu na Begunjščico, Zelenico, Stol, Vrtačo in zadaj na Julijce (Triglav, Škrlatico); proti severozahodu na Košutico, Lokovnikov Grintovec, za njima na Psinjski vrh, Žingarico, Grlovec; proti severu in severovzhodu na Macno, Križni vrh, Črni vrh, Setiče, Obir ... Ne vem, ali je bilo za Marjanino nogo najpametneje, da je zlezla tja gor, ampak vsaj za nekaj časa, tako se mi je zdelo, je zadovoljna lastnica pozabila nanjo, tako lepo je bilo.

 

Vrnitev po plezalni poti seveda ne bi bila dobra domislica, zato smo se vračali čez Kofce. Jani, ki navzdol zlahka hodi brez palic (posebnež ‒ mislim, da jih večinoma bolj potrebujemo navzdol), je Marjani kmalu odstopil še drugo. Ko smo zapuščali Veliki vrh, so se na obzorju pred nami vrstile gore od Raduhe do Storžiča. Na označenem križišču smo se spustili v desno proti Domu na Kofcah, šli mimo kovinske tablice v spomin na celovškega planinca dr. Georga Fiedlerja, ki je po zdrsu padel čez skale 20 m globoko in se ubil, ter mimo odcepa levo na Kofce goro. Do koče na Kofcah smo sestopali uro in četrt. Tam je bila tolikšna množica ljudi, da je bilo treba prav na vse čakati vsaj eno uro, zato smo se odrekli štrukljem in nadaljevali pot.

Pod kočo smo zavili desno proti Matizovcu. Čez tričetrt ure smo pri žagi zapustili gozd in mimo studenčka prispeli k domačiji. Po označenih bližnjicah smo v 20 minutah pristali na cesti, ki je bila popolnoma zaparkirana, saj je na parkirišču zmanjkalo prostora. Z Marjaninim avtom smo se odpeljali nazaj k Vrančku. Tam je bil starejši možak z lepim psom. Jani ga je vprašal, ali je domačin. Da, že od leta 1936, je odgovoril. Kljub temu ni vedel, od kod ime parkirišča. Na pohvalo, da ima lepega psa, je odvrnil, da je bila kužkova mama še lepša, izvlekel listnico in pokazal sliko, na kateri so bili on in pasji starši. Da je pes boljša družba kot ljudje, je pribil ... No, naša družba se je imela tisti dan lepo in upam, da bo še kdaj tako.