Greben med Vrati in Kotom

Ta greben sva jeseni 2017 »načela« z jugozahodne strani in sklenila, da se ga naslednjič lotiva z nasprotne, tako da bova v dveh delih prehodila vsega. Čez dobro leto (17. novembra 2018) sva to res storila. Parkirala sva na Kosmačevem prevalu (844 m). Pričakovala sva, da se bova odpravila proti zahodu, a tam sva naletela le na leseno hiško, na kateri je pisalo Ogljarna, kažipot Črna Gora 1h 10min pa je kazal nazaj proti Mojstrani.

Brž ko sva zapustila parkirišče, sva prišla do trojnega razcepa in po srednjem (najslabšem) kolovozu, označenem z možici, sva se začela vzpenjati po smrekovem gozdu. Kolovoz se je takoj zožil v stezo. Najprej se je obrnila desno, nato levo in se strmo vzpenjala naravnost navzgor. Ni bila zelo izrazita in pokrivalo jo je suho listje, a ves čas so jo označevali možici, včasih le en kamen na skali. Po slabih 20 minutah se je tako rekoč izgubila, a ko sva zavila levo proti enemu izmed možicev kar precej stran, se nama je zdelo, da se nadaljuje. Na levi se je pokazal nekakšen greben in po njem sva se vzpenjala v ključih. Možicev ni bilo več.

Ko se je spet pojavil možiček, sva se začela strmo vzpenjati proti skalni steni. Ključi so zaradi hude strmine postali zelo kratki, steze pa pravzaprav ni bilo. Čez nadaljnjih slabih 20 minut se nama je zataknilo pri zadnjem možicu. Jaz sem čakala pri njem, Jani pa je iskal dalje proti desni, misleč, da morava nekako obhoditi skale. Ko se je že zelo oddaljil, je našel naslednjega možica. Potem sva šla v tisto smer skupaj, tipaje, in si sproti postavljala možice, da bi našla nazaj. Za majhno kotanjo se je svet zravnal in spet ni bilo nobenih znamenj več, čeprav so bila zanje na voljo zelo primerna mesta. Najbrž sva zatavala preveč proti Vratom. Sklenila sva se obrniti.

Ravno ko sva prišla nazaj k zadnjemu možicu, ki ga nisva postavila midva, in se pogovarjala, kam zdaj, sva zagledala postavo, ki se je vzpenjala proti nama. Težko je reči, kdo je bil bolj presenečen – midva ali Luka, planinski vodnik iz domžalskega društva, ki tam ni pričakoval žive duše. »Izgubili se pa že ne bomo!« je bil odločen in predlagal, da nadaljujemo skupaj. Tako povabilo od nekoga, ki se je namenil dan preživeti v samoti, kakor sva izvedela pozneje, je pa več kot prijaznost. In še GPS je imel. Prevzel je vodstvo, vodnik pač, in midva sva mu hvaležno sledila. Pognali smo se naravnost navzgor proti grebenu in kmalu naleteli na stezo. Čez kake četrt ure smo dosegli daljšo uravnavo pod dvema vršičema, po kateri so ležali skale, poraščene z mahom, polomljene suhe veje in trhla, že zdavnaj padla debla. Smo Pri Turnih (po Atlasu Slovenije Pri turnih, 1349 m), naju je poučil Luka.

Po slabih 10 minutah smo dosegli neki vrh; imela sva srečo oziroma vodnika, ki je našel pot in imel pametni telefon z Geopedio, pa sva nemudoma izvedela, kje sva: na Črni gori (1378 ali 1382 m, odvisno od vira). Tam nekje bi moral biti bivak, a ga (morda zaradi klepeta in/ali naglice) nismo opazili, kar naju je malce jezilo. Nadaljevali smo po grebenu in čez dobre četrt ure dosegli koto 1383 m (tako vodnik, na enem izmed zemljevidov pa piše 1378 m; podatka sta sumljivo podobna prejšnjima, le da sta obrnjena). Po naslednjem dol-gor smo stopili na še en vrh brez imena, tisti čez 20 minut pa ga je imel: Predelov vrh (1453 ali 1460 m).

Po kratkem strmem spustu je bil greben lep čas precej raven. Ob poti smo večkrat opazili ležati veje, prekrite z nečim belim, podobnim ivju, a ni bilo ne snega ne mraza, pa tudi na otip ni bilo mrzlo. Pozneje sem od Janeza, ki se spozna na gozdove, izvedela, da to povzroča neka lesna goba, največkrat na bukvah, kar je bilo dobro izhodišče za moje guglanje. Tako sem odkrila, da bukova kresilka in nekatere druge lesne gobe povzročajo belo trohnobo, imenovano piravost (= trhlost, preperelost), ta izraz pa me je pripeljal do slik, zelo podobnih mojim. Na drugi strani majhnega kuclja smo se precej spustili. Slišali smo Peričnik, videli pa ga nismo. Čez dobre četrt ure smo pristali v Nizki dolini (po enem izmed zemljevidov Julijskih Alp pa Na nizkem, 1357 m).

 

Vzponu na še en (pred)vrh je sledil kratek sprehod po ravnem in potem zelo strm vzpon. Po tistem, ko je greben zavil desno, smo zabredli v ruševje in se skozenj prebili na Lengarjevo glavo (1498 m). Med razgledovanjem (zdaj smo Peričnik tudi videli) sva ob pogledu na Veliki in Mali Črlovec, nad katerima se je dvigala Kukova špica, levo od nje pa Škrnatarica in Dovški križ, Luku pripovedovala, kako sva po teh dveh grapah z nekaj sreče prikolovratila na Vrtaško in Votlo Sleme.

 

Privoščili smo si kratek počitek in malico, nato pa hajd naprej po grebenu. Sprva sva nameravala samo na Črno goro, Predelov vrh in Lengarjevo glavo, do koder sva prišla prejšnjikrat, a ker naju je skrbelo, da bi nazaj grede znova zašla, sva ostala z Lukom. Po kratkem spustu in daljšem vzponu skozi gozd smo čez 25 minut že stali pri kamniti piramidi na Požaru (1543 m). Najinega vodnika je vleklo še na Mlinarice, ki najbrž presegajo najine zmožnosti.

S Požara smo v 10 minutah prišli do razcepa, označenega z možicem. Luka je nadaljeval v samoto, za katero sva ga nehote prikrajšala, midva pa sva se spustila levo z grebena. To pot sva že poznala. Zoprno viseča stezica je prerezala strmo pobočje. V ključih sva se ves čas bližala melišču, ko pa sva bila že skoraj pri njem, je stezica vedno znova zavila proč. En njegov jezik sva vendarle prehodila. Po dobrih 20 minutah sva pred razglednim »balkončkom« zavila desno navzdol. Tudi ta pot, tako kot jutranja, je bila v tistem jesenskem času marsikje skoraj brezpotje, saj jo je zasulo odpadlo listje. Prečkala sva tri manjše grape, ko pa sva prišla do večje na desni, sva zavila levo in po dolgem času naju je spet razveselil možic. Poslej so se ključi »spogledovali« z véliko grapo.

Po eni uri sva prečkala potok in ko sva prišla do kraja, kjer je nekoč stala lovska koča, sva na grm obesila sporočilo za Luka (o tej koči smo se pogovarjali, pa ni vedel, kje je stala in da je ni več). Kmalu zatem naju je dohitel. Poročal je, da se je povzpel na prvo, Rušnato Mlinarico, a pot je bila ponekod poledenela in vzpon precej zahteven. Slabe četrt ure od potoka smo prispeli na označeno triglavsko pot in v 5 minutah smo bili pri Lengarjevem rovtu. V gozdu so pospravljali po vetrolomu in ni bilo prvič, da so to počeli Avstrijci. Do Kosmačevega prevala je bilo še kar daleč, a med klepetom je tričetrt ure hitro minilo. Luku sva hvaležna, da nama je pomagal uresničiti načrt.