Na Ciprnik v snegu

Potem ko je 20. novembra pobelilo celó Ljubljano, je bil 28. čas za prvo zimsko turo; prvič sva vzela s seboj volneni kapi in prvič sem za popotnico skuhala vroč čaj. To pa je bila tudi Janijeva prva upokojenska tura ‒ no, takrat je pravzaprav postal šele upokojenski »pripravnik«. Namenila sva se na Ciprnik, kar pa ni bilo prvič. Najino tokratno izhodišče je bilo jezero Jasna pri Kranjski Gori.

Parkirišče sva zapustila pri kažipotih; med njimi je »uradni« PZS in PD Kranjska Gora pritegnil mojo pozornost z napisom Cipernik 3h. Dveh stezic, ki sta se odcepili desno v breg, nisva imela za mar, saj so rdeče črte na tleh in markacije kazale naprej čez jez in navzgor v gozd. Pri naslednjem kažipotu (lesenem, »neuradnem«) Mojčin dom 2h, Vitranc 2h 20min, Ciprnik 3h se je ostro desno povzpela ograjena strma koreninasta steza, posuta z listjem. Pri klopci se je položila, na levem ovinku nad njo pa so bili spet kažipoti. Za ovinkom je trijezična tabla TNP opozarjala, da je pot v Malo Pišnico zaradi poškodb smrtno nevarna in zato zaprta. Najina pot s številko 20 (v novem vodniku PZS Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca pa 7, kakor je označena na starem zemljevidu Kranjska Gora z okolico, na katerem je še ena »starosvetnost«: Vitranec*) je na začetku tekla v isto smer. Povzpela sva se mimo krmilnice ter postala ob pogledu na sotočje Velike in Male Pišnice. Tu in tam je kak ključ sekala nepotrebna bližnjica. Skozi drevje sva nad dolino videla konici Ivja in Škrbinjeka, vse že rahlo pobeljeno. Steza se je nekoliko zravnala in prečkala grapo.

 

Po dobrih 20 minutah je z zapornico zagrajena pot v Pišnico zavila levo (opozorilne table tam ni bilo), midva pa sva nadaljevala naravnost navzgor, spet strmo, v ključih. Čez 5 minut sva se ustavila na razgledišču. Pot, označena z markacijami in s puščicami na ovinkih, je bila ponekod podrta. Pojavile so se prve krpe snega. Za nama sta hodili glasni planinki in naju ujeli 20 minut od razgledišča pri naslednjem, ob katerem je stala ograjena klopca. Povedali sta, da gresta prav tako na Ciprnik. Za kratek čas sva sedla na klopco, toliko da sta odklepetali naprej. Pred nama so se dvigali skalni stolpi Vratnika (dela vzhodnega grebena Vitranca), spodaj v vasi pa so brneli snežni topovi.

 

Od klopce sva se vzpenjala in spuščala proti skalnim stolpom. Pod nama so se grezile grape. Za kratek čas sva stopila na sonce, a ko sva prišla okrog skal Malega Vratnika (1093 m), sva bila že spet v senci, kjer je bilo zelo mraz. Po prečnici v desno so se znova začeli ključi in po dobrih 10 minutah sva prispela na sedelce (1140 m) s kažipoti na razcepu poti 20 in 20a. Nadaljevala sva levo po manj razločni in bolj strmi, a dobro označeni 20a med koreninami in skalami, čeprav bi tudi po desni 20 (mimo Bedančevega doma) prišla na Vitranc in nato na Ciprnik. Tla so bila trda in pomrznjena. Kmalu sva se čisto približala steni, kjer je bilo že za spoznanje več snega in v njem odtisi parkeljcev. Votlina v steni bi bila v slabem vremenu lahko zatočišče za dva. Območje med steno in meliščem se imenuje Krivi plaz. Dosegla sva nekakšen greben, kjer so bili spet kažipoti. Kratek strm vzpon se je končal pri naslednjih (kažipotov na tej poti res ne manjka) kakih 20 minut nad sedelcem. Med vzpenjanjem dalje po koreninasti stezi se nama je ponujal razgled na Dobrač. Nekaj časa sva stopala pod grebenom, nato naju je puščica usmerila navzgor nanj. Treba je bilo nekoliko poplezati; pri tem so vsaj meni pomagala drevesa z rokami (vejami) in nogami (koreninami). 

 

Slabih 25 minut od zadnjih kažipotov sva šla mimo vrha Velikega Vratnika (1392 m). Steza je postala manj razločna in tudi markacij ni bilo veliko; oboje sva pripisovala snežni odeji (snega je bilo ‒ kakor kje ‒ do 15 cm). Skozi zasneženo ruševje sva se prebijala navzgor. Po dobre četrt ure se je steza zravnala in stopila sva tako rekoč na »avtocesto«.  Že kmalu po začetku vzpona po njej sva pri skromnem kažipotu Vitranc–Mojčin dom, Ciprnik zavila levo. Potem ko sva preplezala podrto drevo, sva se po četrt ure znašla pri velikem (nekdanjem) Domu na Vitrancu in majhnem Mojčinem domu (1555 m). Prvi še vedno bedno propada, pri drugem, obnovljenem leta 2014 (odprt je poleti vsak dan, maja in oktobra le za konec tedna), pa sta že sedeli najini predhodnici, ki sta si sezuli gojzarje in jih razpostavili po ograji verande. K sreči je bila pod njo še ena klopca za naju, a se nisva dolgo zadrževala.

Od koče sva zavila levo mimo znamenja in množice kažipotov, kjer je z desne pritekla pot mimo Bedančevega doma. Zapustila sva pot 20a, ki se je združila z 20 in se končala, ter nadaljevala po 13 mimo zgornje postaje sedežnice, kjer sva zakoračila v gozd. Enosedežnica Vitranc 2 od leta 2012 ne vozi več. S »sestro« Vitranc 1 (ta je bila leta 2008 prenovljena v štirisedežnico) sta bili prvi sedežnici pri nas (davnega leta 1958**). Od žičnice sva hodila po grebenu, precej po ravnem in se celo spuščala, a tudi še vzpenjala. Splezati sva morala čez nekaj velikih podrtih dreves in po 25 minutah sva bila, vsaj po tablici Vitranc 1636 nmv sodeč, na najvišji točki dotlej. V četrt ure sva prispela do označenega križišča (1556 m), kjer se je končal greben Vitranca in se začel greben Ciprnika. Tam je z desne pritekla nezgažena pot iz poldrugo uro oddaljene Planice, od koder sva šla na Ciprnik pred petimi leti.

 

Med vzpenjanjem po novem grebenu sva daleč na desni spet zagledala Dobrač. Pri napredovanju so nama najprej pomagale stopnice, nato še jeklenica. Ko sva se izmotala iz gozda, se je pokazal najin cilj. Kakih 40 minut nad zadnjim križiščem sva stopila na vrh Ciprnika (na novejših zemljevidih 1746 m). Zadnji del vzpona po skalah je bil v snegu precej kočljiv; varovala vsaj zame niso bila na pravih mestih. Razgledi so bili tudi tokrat zelo lepi. Ko sva bila tam prvič, še nisem poznala članka svojega pokojnega profesorja dr. Franceta Bezlaja, našega znamenitega etimologa, ki je menil (če skrajšam in povem »po domače«), da je Ciprnik dobil ime po ciprju (rastlini), ne po Cipru, kar je po njegovo »dokaj naivna« etimologija. Brez dvoma.

Vrnila sva se po isti poti. Tja grede sva potrebovala pol ure več, kot »predpisuje« kažipot na izhodišču (najbrž zaradi snega), nazaj pa sva bila v slabih treh urah. Razgibana in lepa snežna turica.

* Radovednost me je gnala k Tumi (Imenoslovje Julijskih Alp, Založba Tuma, 2000) in odkrila sem, da Vitrancu reče Vetranec, zato sem pogledala še k Snoju (Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, ZRC SAZU in Modrijan, 2009), ki (zdaj sem to že pričakovala) domneva, da je ime izpeljano iz besede veter, ker je »prvotno verjetno označevalo vetru izpostavljeno goro«.

** Lani je torej »praznovala« 60-letnico. Le dva dni po najinem potepanju čez Vitranc na Ciprnik je Kranjska Gora obhajala 70. obletnico zagona prve žičnice pri nas, vlečnice Preseka. In še za eno obletnico sem izvedela: od prvega umetnega snega, narejenega še z gasilskimi črpalkami, je v letu 2018 minilo 35 let.