Peš na planino Pecol in pohajkovanje po Montaževi visoki planoti

Ko sem popisovala pot na Špik Hude police, se je Jani domislil, da bi se lahko povzpela z Nevejskega sedla na planino Pecol peš. Prvič, ko je bila le najino izhodišče, sva se tja namreč pripeljala. Vdrugo sem se ji nekoliko bolj posvetila ne le s hojo, ampak tudi sicer. Za začetek sem ugotovila, da mi pravzaprav ni čisto jasno, kaj je Pecol (kaj pomeni ime, žal sploh ne vem*): tista planina, na/pri kateri je parkirišče, ali širše območje. Če naj bi bila največja v Julijcih, je verjetnejše slednje. Italijani imenujejo obsežno planoto pod Montažem Altipiano del Montasio (Montaževa visoka planota, po naše tudi Police). Tam so sirarske planine Barboz, Larice, Parte di Mezzo, Pecol. Pri zadnjih dveh sem videla napise Malga Montasio (malga ima dva pomena: planšarija in planinski pašnik, planina), torej Montaževa planina; morda je to Pecol v širšem pomenu.

Odpeljala sva se torej na Nevejsko sedlo (1190 m), kakor običajno »prevajamo« Sella Nevea (ko bi vsaj rekli Snežno sedlo!). Na tem prevalu med Rabeljsko in Reklansko dolino, razvodju med Jadranskim in Črnim morjem, je znano smučarsko središče. Slovensko ime je pravzaprav (preval) V Žlebeh (tako zemljevid Julijske Alpe ‒ zahodni del) ali V žlebeh (tako Enciklopedija Slovenije), na zemljevidu Julijske Alpe ‒ vzhodni in zahodni del se imenuje Nevejski preval (V Žlebeh), v Atlasu Slovenije pa je nekoliko nenavadna kombinacija Nevejski preval v Žlebeh. Janšev vodnik Zahodne Julijske Alpe ponuja še eno različico: Na Žlebeh, njegov predhodnik, Miheličeve Julijske Alpe, pa Nevejski preval. Sicer »nekonkurenčna«, a zanimiva je Tumova Nevejska prevala. Sklenila sem, da bom verjela tržaškemu rojaku Pavletu Merkuju (1927‒2014), v čigar priročniku Slovenska krajevna imena v Italiji piše, da je slovensko Na Žlebeh, Nevejsko sedlo in Nevejski preval pa sta kalka. Parkirala sva pred klavrnim hotelom Residence Bucaneve. Naselje je bilo kot izumrlo. 

Od hotela sva se povzpela nazaj po asfaltni cesti do razlagalne table o Julijskih Alpah (žal samo v italijanščini) in kažipotov, ki sta razlomljena ležala ob njej, tako da nisva bila gotova, kam kažeta. Vsekakor sva vedela, da je najina pot 623 (C.re Larice 0.50 in Rif. G. di Brazza 1.50). Nadaljevala sva mimo stavbe finančne straže ter po 10 minutah zapustila asfaltno cesto pri kažipotu desno proti planini Larice in koči Brazzà po razločni markirani stezi v gozd (levo je tekla slaba gozdna cesta). Prej kot v 5 minutah sva se znašla pri valjastem in kvadrastem objektu, h katerima je z desne pritekel kolovoz in se pri njiju končal. Na skali ob objektih so bile rdeče številke levo 1, naravnost 4  in desno 5a, povezane z rumeno-rdečimi črtami. A ni bilo videti, čemu naj bi to »križišče« služilo, ker tam razen omenjenega kolovoza (morda je bila to pot 625, a nisva preverila) in steze, po kateri sva prišla, nisva videla nič uporabnega.

Vrnila sva se na omenjeno slabo gozdno cesto in kmalu ugotovila, da je označena z markacijami 623. Kažipot je bil postavljen dvoumno, sploh ker so bile markacije na obeh poteh. Po dobrih 5 minutah sva se na desnem ovinku čisto približala asfaltni cesti (ob njej bi bilo mogoče parkirati). Za ovinkom je od gozdne ceste ostal le še kolovoz in po nekaj korakih sva ga zapustila – kažipot Rif. di Brazza, nato pa še možic in markacija 623 so naju usmerili levo. Že kmalu za odcepom so se pokazale ruševine dolge stavbe, najverjetneje nekdanje vojaške postojanke (tudi na spletu sem našla opis »i resti di un villaggio di guerra«). V skalnatem bregu na desni je zijal vhod v podzemlje. Na koncu druge, skoraj enako dolge razvaline je ležala čez pot velika podrta smreka, zato sva šla raje skozi razvalino. Nasproti nje je bil še en vhod v podzemlje in izkazalo se je, da sta vhoda povezana z rovom, v katerem je v temi tičal majhen betonski objekt.

Nadaljevala sva po prijetni gozdni stezi, ki se je začela hitro vzpenjati. Obhodila sva še eno veliko podrto smreko (podrtih dreves je bilo sploh precej) in se spet čisto približala asfaltni cesti na Pecol. Ob stezi so ležali trije kosi betonskega robnika ali podboja z napisi, večinoma številkami. Pozneje sva naletela še na nekaj betonskih ostankov. Pot je bila markirana, čeprav ne posebno na gosto. Pripeljala naju je na jaso, ki se je kmalu razširila v strm travnik. Po 20 minutah sva dosegla prečno stezico. Nekaj korakov v desno sva našla ostanke iz kamnov sezidanega večdelnega objekta in k njemu je z desne pritekla rumeno-rdeče markirana steza, morda od opisanega neuporabnega »križišča«. Najina pot pa se je nadaljevala levo po prečni stezici. Z nje sva videla smučišče na drugi strani doline. Šla sva mimo nekaj stavb in nad vhodom največje je bil zbledel napis Casera Barb... 1339. Na zemljevidu sva našla, da je to Casera Barboz, 1327 m (tudi 1337 m).

Za napajalnim koritom sva zavila desno navzgor v gozd (kolovoz se je spustil naprej proti cesti). Na začetku gozda je bil na drevo pritrjen plakat za razstavo o svetovni vojni ‒ nenavaden kraj za oglaševanje. Zdelo se nama je, da steza sili preveč v desno, sredi strmega vzpona pa je končno zavila levo in 623 na drevesu naju je pomirila, da sva na pravi poti. Tu in tam sva opazila kamnit zidec, morda zaščito pred plazenjem pobočja. Na označenem križišču pri obzidanem izviru čez 10 minut se je desno odcepila pot 623a, najina pa je zavila levo.

 

Ko se je strmina unesla, sva prišla do skromnih ostankov dolgega poslopja. Na poseki ali zaraščeni planini sva opazila osamljeno rumeno-rdečo markacijo. Spet sva se začela vzpenjati. Mimo ostankov ograje in lese sva prikorakala iz gozda na strme skalnate travnike in po četrt ure dosegla cesto na planini Larice (= Macesen, 1479 m), kjer se je najina pot 623 združila s 624. Tri staje in drugo, potrebno za živino, je obdajala ograja. Pokazala se je cela veriga gora in škrbin: na severozahodu Strma peč/Cimone, Peklenska vrata/Forca di Vandul, Zabuš/Zabus, Forca Bassa, Klavni noži/Curtissons, Vrh Strmali/Forca dei Disteis, Montaž (Špik nad Policami)/Jôf di Montasio, na jugovzhodu Črnelska špica/Cima Confine, Lopa, Prestreljenik/Prestrelenig, Kanin/Canin, Žrd/Sart. Naprej sva odšla po kolovozu mimo korit. Pri lesi sva zapustila planino ter nadaljevala čez travnike in med drevesi. Poleg običajnih markacij poti 623 in 624 sva našla tudi rdečo 11 v rumenem okviru.

 

Čez kakih 20 minut sva se približala naslednji planini ter pri rdečih puščicah na skalah in kažipotu nazaj Sella Nevea in Rif. Div. Julia (številka poti 623 je bila brez potrebe spremenjena v 624, saj tam tečeta obe, torej bi bilo treba 624 kvečjemu dopisati) zavila desno navzgor proti stavbi.  S krajše strani je bila videti kot koča, a se je izkazalo, da je zelo dolg hlev, ki so ga ravno na novo prekrivali. Za njim je bil velik ograjen zbiralnik za vodo. Od tam sva zagledala še druga poslopja. Na dveh je pisalo Malga Montasio, po zemljevidu sodeč pa sva prispela na sirarsko planino Parte di Mezzo (= Srednji del, 1517 m). Z nje sva že videla kočo Brazzà pod Špikom Hude police. Zlezla sva na hribček nad naslednjo skupino objektov k spomeniku »neprekosljivemu voditelju furlanskih rejcev« Mariu Muratoriu; ta živinorejski inšpektor je bil eden najzaslužnejših za obnovitev govedoreje po prvi svetovni vojni.

S hribčka sva po drugi strani sestopila na asfaltno cesto pri parkirišču, na katerem je bila poleti velika gneča, tokrat pa je na njem stal le en avtomobil. Najina cesta je bila tista naravnost (levo od one, po kateri sva šla mimo koče Brazzà na Špik Hude police). Kažipoti so »obljubljali« marsikaj in šestjezična tabla (tudi v slovenščini) je hvalila znameniti sir montasio. Ustavila sva se pri kamnitem »prestolu« in v ozadju razločila bivak Luca Vuericha na Špiku nad Nosom/Foronon del Buinz. Na tablici, ki spominja na Giro d'Italia 2013, so se odločili za zapis Altopiano del Montasio, kakor je po slovarju tudi bolj prav, a na zemljevidih, tudi na italijanskem (Tabacco 19), je i. V slabe pol ure sva bila pri naslednji skupini stavb, na sirarski planini Pecol v ožjem pomenu (1519 m). Tam sva prav tako našla samo ime Malga Montasio. Napisi so vabili k okrepčilu ter nakupu mlekarskih in sirarskih izdelkov, posebej sira montasio, a tudi salam in vina, seveda ne pozimi, zato sva se okrepčala z malico iz nahrbtnika.

S Pecola sva se odpravila po cesti mimo odcepa na Montaž, do katerega je od tam 3 ure hoda, ter ograd, jasli za živino in hlevov. Med smrekami, brinjem in drugim grmovjem ob poti so rdeli šipkovi grmi. Makadam se je pri naslednjih dveh hišah spremenil v grdo betonsko cesto. Čez četrt ure sva skozi križišče, ki nama je bilo znano s poti na Špik Hude police, nadaljevala naravnost za kažipotom Cregnedul di Sopra 1.15. Po dobrih 5 minutah sva pod dolgim hlevom na planini Parte di Mezzo šla mimo strelskih jarkov in rovov iz prve svetovne vojne, ki jih tja grede nisva videla, ker nisva šla ves čas po cesti.

Po 25 minutah na koncu škarpe na planini Larice nisva zavila desno navzdol (po 623), od koder sva prišla, temveč sva ostala na cesti (624). V to smer ni bilo kažipota, markacije pa so bile, med njimi rdeča 8 v rumenem okviru (tudi sicer so se še vedno pojavljale rumeno-rdeče markacije). Šla sva mimo mize in klopi ter nekoliko naprej mimo studenca (na zemljevidu Font. Cuelstate). Čez četrt ure sva po klancu, politem z betonom, prišla do podirajočih se stavb in lese. Tam se je pred levim ovinkom, kjer je bil prostor za nekaj avtomobilov, v desno spustila pot 623a, po kateri sva se nameravala vrniti na izhodišče. Kažipota desno Rif. Divisione Julia 1.00 623a in naprej 624 C.ra Cregnedul di Sopra 0.15, bivio sent. 625 0.30 sta nama »kazala hrbet«, pod njima pa je bila tablica Azienda faunistica vanatoria Malghe del Montasio (= Družba za živalstvo in lovstvo Montaževe planine).

Nadaljevala sva po cesti in po gozdu ob njej je bilo še več ostankov objektov. Naslednje četrt ure so se menjavali strmi vzponi in spusti (cestišče je bilo ponekod spet polito z betonom), ki so naju pripeljali na planino Krni dol/Cregnedul oziroma k sirarni Cregnedul di Sopra (= Zgornji Krni dol). Nad planšarijami sta se dvigala Špik nad Špranjo/Modeon del Buins in Vrh Krnega dola/Cregnedul. Po dolini pod nama se je s precejšnjo hitrostjo podila megla.

Vrnila sva se k odcepu poti 623a in se spustila čez ograjo v gozd. Poleg rdeče 2 v rumenem okviru ob odcepu sva v okolici videla še take oznake 4, 9 in 10. Po strmem pobočju sva sestopala v lepo speljanih ključih po prijetni, večinoma mehki stezi s (pre)pogostimi motnjami v obliki velikih podrtih dreves. Četrt ure pod odcepom sva prepoznala križišče pri izviru, kjer sva zavila levo navzdol. Naslednjih 40 minut sva se vračala po poti vzpona. Pogled s planine Barboz na smučišče naju je presenetil: gondolska žičnica onstran doline je zdaj vozila. Pod zadnjimi vojaškimi razvalinami sva se preselila na asfaltno cesto, ob kateri je stala razlagalna tabla o Montaževi visoki planoti. Pod seboj sva že videla sedlo Na Žlebeh in opustošeno pobočje nad njim. Megla je popolnoma zalila dolino, midva pa sva imela srečo, da je zgoraj sijalo sonce in sva bila deležna čudovitih razgledov.

Cesta naju je v četrt ure že v mraku pripeljala naravnost k avtu. Stopila sva še k Rifugiu Divisione Julia, planinski koči, poimenovani po sloviti alpinski diviziji Julia. Na pogled ni ravno koča, ampak deluje tako. Na pročelju sva videla tablico v spomin na prof. Emilia Mulitscha (1891‒1964), učitelja in komunista, ki se je med prvo vojno bojeval v teh gorah kot stotnik pri alpincih, bil dejaven v goriški planinski organizaciji in navduševal mladino za Julijske Alpe. Slednje mu je šlo najbrž zlahka od rok, ko so tako lepe.
 

Za piko na i sva se zapeljala še v Trbiž/Tarvisio po sir montasio. V mešanici nemščine, italijanščine in slovenščine sva se s prijaznim prodajalcem sporazumela, da imajo staranega in svežega. Kupila sva vsakega malo in poročam, da sta bila dobra oba, starani nekoliko boljši.

* Ko sem tale zapis že objavila, je Jani v nekem spletnem italijanskem etimološkem slovarju priimkov našel dve možni razlagi: da je pecol furlanska beseda, ki pomeni vršni del griča, lahko pa izvira iz latinske besede peculus, ki pomeni sled ali steza.