Na Bratovljo peč po razgled

Najin prvi vzpon na Bratovljo peč se ni posrečil; pečina je namreč predvsem razglednik na precejšen del Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, midva pa z nje nisva videla ničesar. Kljub temu nama ni bilo dolgčas, saj sva se ustavila pri številnih zanimivostih ob poti in na koncu stopila še do planine Pekel. Tokrat pa sva se brez postankov odpeljala v dolino Radovne in parkirala pri odcepu h gozdarskemu domu (na njem je tablica Zavoda za gozdove) ali taborniški koči (tako jo Pokljuški rod Gorje predstavlja na spletu). Pod stavbo je parkiralo veliko avtomobilov in ljudje so pravkar odhajali; najbrž so tam prenočili po kaki zahtevnejši turi, saj so imeli nekateri plezalno opremo. Tudi 16. december 2018 se je začel z meglo, a na izhodišču se je k sreči začela dvigati in bilo je ostrih ‒7 °C, snega pa le toliko, da je bilo lepo belo in je škripalo pod nogami.

Zapornica nad domom je bila tokrat zaprta. Gozd ob cesti je bil hudo opustošen. Prehitel naju je avto; voznik je imel očitno ključe za zapornico. Na desnem ovinku čez dobre tričetrt ure sva se odločila preveriti, ali se tam začne na nekaterih zemljevidih označena bližnjica (na vsakem malo drugače), ob kateri je na zemljevidu PZS narisana lovska koča. Čeprav se nama odcep prejšnjikrat ni zdel prida prepričljiv, sva zavila levo. Na začetku je bila na drevesu številka 114a in okrog nekega debla je bil zavezan rumen trakec. Sprva je bila steza popolnoma zametana z vejami, nato se je pokazala. Po gozdu je ležalo veliko skal; na eni tik poti sta bili vzporedni rdeči črti, najbrž gozdarsko znamenje. Steza ni bila posebno razločna, pod snegom še manj. Ponekod so na njej rasla drevesca. Kmalu se je začela strmo vzpenjati. Zdaj sva hodila po Streseni dolini in se šalila, da se imenuje tako, ker so po njej stresene številne skale. Hodila sva tik skalne stene na desni, leva pa je bila nekoliko odmaknjena od poti. Ko je strmina popustila, se je steza razširila. Obakraj so se še vedno vrstile gozdarske oznake.

Čez kakih 25 minut sva prišla na majhno uravnavo in na skali so bili rdeči znaki. Šla sva v desno pogledat, ali je lovska koča tam. Tudi žival, katere sledi sva spremljala že nekaj časa, je zavila tja. Zgoraj je bila še ena uravnava, kjer bi lahko stala koča, a ni bilo niti sledu o njej. Na drugo stran uravnave se je spuščala grapica, po kateri je teklo nekaj stezi podobnega. Vrnila sva se k skali z rdečimi znaki in nadaljevala po prejšnji poti, ki je bila poslej razločnejša, širša (morda sva gozdno cesto zapustila prezgodaj in bi bila morala priti do uravnave po tisti grapici). Kmalu zatem sva med gozdarskima oznakama 114a in 117a stopila na gozdno cesto ter zavila levo po njej. Bila je precej zasnežena in na desni »ograjena« s skalnato steno. Ves čas se je zmerno vzpenjala. Daleč onstran savske doline sva razločila kočo na Dovški Babi. Potem ko sva v snegu opazila človeške sledi, se je avto, ki naju je prehitel, obrnil (morda so bile tiste sledi voznikove). Kolesnic je bilo konec in odtlej so bile na cesti pogoste živalske sledi. Pot nama je pretekla drobcena miška; iz snega ji je gledal le hrbet, da je bila videti kot majhen snežni plug. 

Po približno 20 minutah so se na levi začeli odpirati razgledi na Karavanke in na Mežaklo pred njimi. Potem ko se je cesta prvič rahlo spustila, je bilo v snegu čedalje več dvojih nenavadnih živalskih sledi – ene zmedene in druge nenavadno urejene. Na več mestih na desni so čez skoraj navpičen skalnat rob po sledovih sodeč na cesto skakale živali, najbrž srnjad ali jelenjad. Preletela naju je belka. Čez pol ure sva na kuclju na levi tik pred ovinkom zagledala možica. Dotlej se nisem spomnila nobene podrobnosti iz leta 2016, ta ovinek pa sem nemudoma prepoznala – po možicu in ker je prejšnjič tam neznansko smrdelo. Naslednje pol ure se ni zgodilo nič novega. Zavila sva levo na kolovoz okrog Mejega vrha, kjer je bilo treba že gaziti. Zaradi snega nisva našla ne možica ne stezice, ki sta nama prvič pomagala na vrh, zato sva šla po kolovozu do konca, dokler se ni greben znižal. Povzpela sva se nanj in ga prehodila nazaj do razgledišča. Dosegla sva ga po kake četrt ure.

 

 

Razgled tudi tokrat ni bil idealen, bil pa je. Nisva si upala čisto na rob, da se ne bi pod nama podrl sneg. Videla sva Dovško Babo, Hruški vrh, Klek, Golico, Ptičji vrh, Struško, Vajnež, Stol, Begunjščico, Skuto, Kočni, Storžič, Kalški greben, Krvavec ..., spodaj pa dolino Radovne in pod Mežaklo planino Ravne.

 

Že na vrhu sva bila deležna nekaj sonca, med vračanjem pa je bilo sploh sončno. Do mesta, kjer sva gor grede z bližnjice spet stopila na gozdno cesto, sva se v debeli uri vrnila po isti poti, nato pa sva ostala kar na cesti. Pri delovišču čez slabe pol ure je bil gozd še posebej opustošen; tam je najina cesta zavila desno navzdol. Čez 15 minut sva bila že pri odcepu »najine« bližnjice. Začelo se nama je muditi, da bi ujela še dovolj svetlobe za pogled na Bratovljo peč iz doline, kajti prvič nisva bila gotova, katera je, pa še vidljivost je bila slaba. V tričetrt ure sva bila pri avtu in s Frčkovega rovta sva res še za silo videla svoje razgledišče.