Babji zob od zgoraj

Odkar pomnim, sem med vožnjo po gorenjskih cestah, torej od spodaj, radovedno opazovala koničasto skalo, štrlečo iz severozahodnega roba planote Jelovice. In skoraj odkar hodiva v hribe, se pogovarjava o jami pod Babjim zobom, ki da jo res morava obiskati. A julija in avgusta, ko je odprta za vodene oglede, sva navadno kje drugje, bolj daleč ali više, in tako nikoli ne pride na vrsto. Drugi petek v januarju sva se le odločila povzpeti na Babji zob (1128 m) in spotoma pogledati, kje je jama. Odpeljala sva se na Bled in spodaj pri jezeru (na Mlinem) levo mimo Mercatorja na Mlinsko cesto, po njej pa do konca Bleda in nato na Selo pri Bledu. Vozila sva se po tako vijugastih in ozkih cestah, dostikrat tako rekoč po dvoriščih, da je bilo očitno (ne le zaradi opozorila, da je cesta namenjena samo za lokalni promet): »izgubila« sva se. Za Selom sva sledila kažipotu Kupljenik in se pripeljala do Selskega mostu (427 m) čez Savo Bohinjko, kjer sva parkirala. Ko sva se s parkirišča ozrla proti vasi, sva videla na levi gozdnato Osojnico, nato Obroč z anteno, mizasto Kozárco, koničasto Dobro goro, na desni Ribensko goro.

Po mostu, ob katerem sta bili smerni tablici levo za kolesarje in pohodnike Ribno 2,5 km • 30 min ter naravnost za pohodnike Kupljenik 45 min, sva prestopila reko. S tablice Ribiške družine Bled sva izvedela, da je tam trofejni revir, loviti pa se sme samo z brezzalustnikom (ko sem ugotovila, da je to trnek s stisnjeno zalustjo, sem se »morala« poučiti še o tem, kaj je zalust: nazaj obrnjen zobec). Reka je bila v jutranji svetlobi prav čarobna. Videla sva precej rib in povodnega kosa, ki se je prišel kopat in lovit. Pri klopi na drugi strani mostu sva zavila desno (Kupljenik 45 min in Bohinjska Bela 1 h 30 min). Ozka makadamska cesta naju je vodila mimo ograde z gospodarskimi poslopji, kjer so se pasli konji. Na naslednjem razcepu sva se držala levega kraka (ograje), drugi pa se je spustil desno; oznak ni bilo. Na koncu ograde naju je kažipot naprej 11 Kupljenik pomiril, da sva na pravi poti. Zdaj sva hodila po gozdu, že bolj po kolovozu kot po cesti. Na razcepu takoj zatem sva zavila levo navzgor (desni krak je vodil skozi leso na travnik). Naslednji razcepi so bili označeni. Kolovoz se je začel precej vzpenjati. Kmalu sva na desni zagledala Selo in izza Obroča se je pokazal blejski grad.

 

V slabe pol ure sva prišla do ograje in pod njo zagledala suho grapo, že kar sotesko, v kateri je ležalo nekaj skrivljenih kovinskih drogov, nemara ostankov ograje, prednice sedanje lesene. Nad nama je na skalnem robu je stala kapelica Na Koren (550 m) na pobočju Homa z lepim razgledom na Selo z okoliškimi hribi, blejski grad. Od spodnje izmed dveh klopc je pritekla gor steza, ki je bila verjetno stara pot; takrat je kapelica stala ob njej, sedanji poti pa kaže hrbet oziroma bok in je k njej speljan kratek odcep levo.

Čez travnik s toplarjem, skozi pas gozda, mimo hiške v bregu levo nad kolovozom in še ene na drugi strani gozda sva prispela na travnike, s katerih sva prvič zagledala Babji zob, od daleč še prav majcen, in še tisto škrbinico so zakrivali oblaki. Za travniki so se že pokazale hiše na Kupljeniku. Ob robu gozda na levi sva skoraj prezrla skromen, slabo opazen spomenik ‒ kamen z zbledelim napisom in s peterokrako na vrhu. Na njem je pisalo: Heberle Leopold * 7. 11. 1923 padel 30. 9. 1944 Z. B. Bled.

Po četrt ure sva se ustavila na začetku Kupljénika. Beseda pomeni žitna mera, mernik, a ker obstajajo tudi stari zapisi Puklénik (posestnik na gorski grbini, puklu), imajo etimologi obilo snovi za (zanimive) razprave. Pod prvo domačijo pr Obvák (Kupljenik 14), ki je v evidenci nepremične kulturne dediščine, sva si ogledala lepo poslikano zidano kužno znamenje. »V izročilu je še morija hude kuge, ki jo je preživel en sam Kupljenčan, spomin nanjo pa je Brsovo kužno znamenje ob križišču pod Obvakam, kjer so pokopavali umrle.« Tako je zapisal ljubiteljski zgodovinar Janez Zupan v knjižici Vas Kupljenik do začetka 20. stoletja (SLS Bled in Radovljica, 1998), v kateri je najti veliko zanimivosti o vasi in je dostopna tudi na spletu.

Po makadamski cesti sva mimo stebrička s smernimi tablicami nazaj Selo 30 min, naprej Babji zob 1 h 45 min in Bohinjska Bela 1 h, ruševin dveh ali treh hiš za Oblakovo domačijo ter razpela ob že asfaltni cesti prikorakala do domačije pr Prímašč (Kupljenik 12) s spominsko ploščo na pročelju: V tej hiši je bila 1941.leta partizanska obveščevalna točka. Od poletja 1944.do osvoboditve pa tudi javka za bolnišnico »Š. Stol odd.2« na Jelovici. Ta hiša je prav tako v evidenci nepremične kulturne dediščine. Posebno zanimivo se mi je zdelo gospodarsko poslopje, zlasti kamniti mostovž na skedenj in gank.

Zgornji del vasi je bil videti sodobnejši. Na križišču sva sledila smerni tablici desno. Pri pol zidani pol leseni lopi z jelenovimi rogovi (Kupljenik 8) sva zapustila prvi del vasi. S ceste proti drugemu sva imela razgled na Blejsko jezero, grad, Stol, druge gore pa so se skrivale v oblakih. V bregu na levi je stal spomenik, na skalo, stoječo med dvema smrekama, pritrjena bronasta plošča z reliefom padlega partizana in napisom V spomin padlemu borcu Tonejc Jankotu iz Boh. Bele / rojen 1920 / padel 4.IV.1943. Ta borec Gorenjskega odreda je bil ubit v ofenzivi na Jelovici. Mimo gasilskega doma iz leta 1911 sva 25 minut od Oblaka prispela k podružnični cerkvi sv. Štefana iz 16. in 18. stol. z ostanki fresk na pročelju. Nekdaj so množično romali k njej na konjih in prinašali bogate darove; na štefanovo tam še vedno blagoslavljajo konje. Od cerkve sva videla »vrh« Babjega zoba (to ime ima namreč ne le zobu podobna konica, ampak tudi severozahodni vršni del Jelovice, ki je zelo razgleden, čeprav ni zares vrh) in Gradišče (824 m), skalnat hrib nad vasjo, na travnatem pobočju nad cerkvijo pa razgledno klopco.

Asfalt se je vzpenjal dalje mimo Kupljenika 5 (pr Mešišnek) in korita iz leta 1900, nato se je cesta začela spuščati. Na ostrem desnem ovinku, kjer sva srečala nekaj planinskih vodnikov, ki so prišli na ogledno turo, sva zavila levo na slabo gozdno cesto (bolj traktorski kolovoz), ki sva jo opazila že od cerkve, a menda ni zaželeno, da bi se tja gor povzpeli kar čez travnato pobočje. Pri odcepu, kjer je tudi majhno parkirišče, se začne markirana pot na Babji zob. Zdaj je tam smerni stebriček (levo Babji zob 1 h 30 min in Gradišče 30 min, nazaj Selo 1 h), kažipotov s fotografije na Hribi.net, katerih eden je usmerjal tudi k jami pod Babjim zobom, pa ni več.

Za kratek čas sva se ustavila pri razgledni klopci pod Gradiščem, nato pa se začela strmo vzpenjati. Pod vodnim zajetjem je bila huda poledica, saj je iz brežine po ceveh mezela voda. Z brega so se na pot kotalili kamni. Markacij je bilo komaj kaj, zato sva bila še bolj odvisna od kažipotov na odcepih in razcepih. Kjer kažipotov ni bilo, sva se držala »glavnejše« poti. Kakih 35 minut nad cerkvijo sva zapustila razdrapano gozdno cesto in se povzpela čez skalni prag na stezo v desni breg (kažipot 11 Babji zob), kakih 15 m zatem pa je bil razcep: levo proti Taležu, desno na Babji zob. Daleč naprej ob cesti sva zaznala še dva kažipota: desno Babji zob, levo Selo ‒ torej bi se tam lahko vrnila. Steza je bila strma, koreninasta in skalnata. Kmalu sva dosegla prečno, ki je v levo tekla proti omenjenima kažipotoma, midva pa sva seveda nadaljevala desno. V vrzeli med drevjem se je pokazala Bohinjska Bela pod slikovito Iglico. Mimo zanimivih stebrov sva 25 minut nad skalnim pragom stopila na planino Prihod (1017 m). Na vogalu brunarice sta bila spet kažipota za Talež in Babji zob.

 

Nedaleč nad planino sva pri klopci uživala v razgledu na jezero in Triglav. Vzponu na nekakšen predvrh je sledil precej dolg spust, med katerim sva opazila kažipot levo Ricman, ležeč na tleh. Nato sva se povzpela do razgledišča z razgledno tablo ter 35 minut nad Prihodom do vpisne skrinjice in še ene razgledne table. Skrinjica nama je povedala, da sva na cilju. S prepadnega roba nad zobom je imeniten razgled na naselja v dolini, Blejsko jezero in okoliške hribe, med njimi Iglico, Pokljuko in Galetovec, v ozadju pa Julijce (Črno prst, Rodico, Vogel, konico Krna, Triglav, Rjavino, Debelo peč) in Karavanke (Kepo, Dovško Babo, Klek, Golico, Struško, Belščico z Vajnežem, Stol, tudi Monštranco in Svečo pod njim). Nama so nekoliko nagajali oblaki, a se nisva pritoževala.

Še vedno pa nisva vedela, kje je jama. Le zakaj so na parkirišču na Kupljeniku odstranili kažipot zanjo? Od skrinjice naprej se je nadaljevala razločna steza, a markacij ni bilo več. Po kakih 20 minutah so naju presenetili ostanki žičnice in od njih sva se še nekaj časa spuščala, med drugim tudi mimo travnika na levi. Ko se je pot zravnala, sva prišla na neoznačen razcep. Kaj zdaj? Vrnila sva se k žičnici in zavila proti omenjenemu travniku. Med potjo sva naletela še na betonske uteži, ki so ostale od žičnice. Izkazalo se je, da je travnik planina Ricman. Na čedni brunarici z zidanim podnožjem sva prebrala napis Ricman Primaščova pl. 1105 n.v. pr Torkarju. Poleg so stali znamenje (na podstavku je pisalo 2004 T.A.), ognjišče, dve lopi in podzemna garaža. Tam sva še enkrat naletela na planince na ogledni turi, ki prav tako niso našli vhoda v jamo, a so ugibali, da je pod planino.

Na drugi strani planine je bila še ena, skromnejša brunarica. Na njeni verandi sva pomalicala, nato pa se mimo nje odpravila po kolovozu v gozd, kjer je z desne kmalu pritekel še eden od Torkarjeve hiše, na stičišču pa je ležala velika skala z napisoma Ricman in Babji zob. Ob slednjem sta puščica in napis 20 min kazala nazaj proti mali brunarici. Čez planino sva se vrnila k ostankom žičnice in po poti vzpona v dolino. Na Kupljeniku sva poklepetala z domačinom, ki nama je povedal, da so tovorno žičnico postavili, ko so opremljali jamo, in da je nekoliko naprej od nje žleb, po katerem se tudi pride v jamo, vendar je spust zelo nevaren (tak žleb sva videla približno tam, kjer sva obrnila, mogoče Gamsov prelaz, označen na zemljevidu). Razložil nama je še, kje je izhodišče za jamo.

V dveh urah in pol sva se vrnila k Selskemu mostu. Na Bled sva se odpeljala po manj zamotani poti, tako da najino jutranjo zares odsvetujem, priporočam pa tole: med spuščanjem proti jezeru pri kitajski restavraciji zavijte levo na Ulico narodnih herojev, ki se nadaljuje s Cankarjevo cesto. Na razcepu pri kapelici se držite desno. Po Selski cesti se peljite do konca Bleda ter naprej med polji, travniki in gozdovi na Selo pri Bledu. Na razcepu na koncu vasi izberite desni krak in na naslednjem levega (kažipot Kupljenik), ki vas pripelje do Selskega mostu.

Babji zob sva torej videla tudi od zgoraj in zdaj veva, kje se (ne) pride k jami pod njim. Samo čas in vreme nekega julija ali avgusta potrebujeva, pa si bova ogledala še jamo.