Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Krim

Z Janijem sva vse prej kot zbiralca planinskih žigov, a če se česa lotiva, načeloma tudi dokončava. Akcije Deset vrhov v okolici Ljubljane, ki sva jo začela zaradi vnukinj, skupaj nismo izpeljali do konca, pa sva jo sklenila sama. Upala sva, da bo pot na Krim tokrat mogoče začeti v Strahomerju. Iz Ljubljane sva se 5. januarja odpeljala na Brezovico ter od tam skozi Podpeč, Tomišelj in Vrbljene na izhodišče (310 m), kjer naju je pričakalo urejeno parkirišče za planince in ob njem smerna tablica Krim 2 h 10 min. Preden sva se odpravila, je bilo parkirišče že polno. Vsi so izstopili iz avtov, jih zaklenili in odkorakali, midva pa sva se ne le preobula, ampak si tudi vse ogledala in poslikala ter pogledala na zemljevid, zato sva kot navadno odšla zadnja.

Po mostu čez Iško, med hišami in mimo cerkve sv. Jakoba sva prikorakala na razcep za zadnjo hišo v strnjenem naselju (pri Purkatu ali Maticovih*), kjer sva lahko izbirala med dveurnima potema desno čez Strmec ali naravnost čez Kramarco. Odločila sva se za vzpon čez Kramarico in vrnitev čez Strmec. Tisto soboto je bilo veliko planincev in tudi sicer je Krim precej oblegan, zato najbrž ni odveč tablica s pozivom domačega planinskega društva, naj varujemo naravo in ne trgamo rastlin. Mimo počitniške hiške, še dveh kažipotov in stanovanjske hiše sva prišla do razcepa kolovozov; desni je bil razrit, najin naravnost pa bolj podoben gozdni cesti. Levo pod naslednjim razcepom sva opazila ribnik ali jezero (o umetnem jezeru Strahomer ali strahomerskem ribniku pišejo, da je v čislih pri ribičih, loviti pa smejo le po načelu »ujemi in spusti«). Začela sva se rahlo vzpenjati po čedalje slabšem kolovozu. Veliko ljudi se je že vračalo, mnogi s psi. Kljub nekaj odcepom nisva bila nikoli v dvomih, saj je bila pot zadovoljivo markirana, na razpotjih so naju usmerjali kažipoti in celo nekaj možicev je bilo, čeprav gotovo bolj zaradi veselja postaviteljev kot za potrebo.

Po 20 minutah je pot postala strma in skalnata. Prečkala sva daljnovodno poseko, zaraščeno z grmovjem, in spodaj spet ugledala jezero. Poslej sva stopala po stezi. Še skozi eno križišče in čez drugo zaraščeno daljnovodno poseko sva po pol ure prišla na Kramarico (630 m, po vodničku 635 m), kjer sva prečkala gozdno cesto. Od tam je bila tudi najina pot spet bolj podobna gozdni cesti ali vsaj kolovozu. Ozirala sva se v levo, kjer naj bi kakih 100 m od poti stala smreka velikanka, imenovana Krimska kraljica, vendar je nisva našla. Poleg planinskih oznak so se na nekaterih drevesih pojavili rdeče obrobljeni beli trikotniki in zelene črte. Pot se je začela strmeje vzpenjati, tekla je pod električnimi žicami in se zožila. Prečkala sva vlako. Ko je svet postal spet bolj skalnat, so se znova namnožili možici.

Pred odhodom od doma sva se pogovarjala o Milanu, znancu s potovanja po Kamčatki, vedoč, da je pogost obiskovalec Krima (in Himalaje: že devetkrat je bil tam). In glej, srečala sva ga! Pa ne le to ‒ z njim je bil še en znanec, Janijev sodelavec Zvone. Ta veliki svet je po svoje res majhen. No, nismo ga predolgo »reševali«, odšli smo vsak v svojo smer. Slabe pol ure nad Kramarico sva dosegla gozdno cesto na Žvenclju (810 m). Ob križišču na levi je bil med številnimi kažipoti tudi eden za naju: Krim 40 min. Kazal je desno navzgor po širokem skalnatem kolovozu. Z leve od spodaj so prihajali številni planinci iz Iške in nekdo nama je napovedal »hudo strmino«. Kmalu po začetku vzpona sva opazila v drevesnem duplu levo nad cesto kipec Marije z Detetom. Na smreki ob poti je še visel novoletni okrasek. Od zgoraj se je vračalo že precej planincev in pozdravi so se kar vrstili. Neki možak me je Janiju pohvalil, da se pri tem veliko lepše nasmehnem kot on. Hm. Po četrt ure sta bila pred in za odcepom desno (950 m) kažipota; po drugem je bilo do cilja še 20 minut. Ta kraj je na zemljevidu v vodničku označen kot Krog.

Res sva bila čez 20 minut že v Domu na Krimu (1107 m). Terasa je bila zaprta, kar naju je prikrajšalo za del razgleda, ki pa zaradi vremena tudi sicer ni bil najboljši. Menda sem prvič zares opazila, da je ne le na plošči ob vhodu v dom, ampak tudi na obodu razgledne mize napis Trigonometrična točka I. reda št. 172 na Krimu je koordinatno izhodišče prve katastrske izmere dežel Kranjske in Koroške ter Primorja z Istro 1817‒1828. Nihče se ni dolgo mudil zunaj, prehladno je bilo. Tudi midva sva se po toplem kosilu (in žig sva si seveda odtisnila) kar vrnila v dolino.

 

Od doma sva se spustila po makadamski cesti. Prehitel naju je avto in ni niti malo zmanjšal hitrosti, zato naju je popolnoma zaprašil. Že kmalu sva na nekem drevesu zagledala pod knafelčkom znak neskončno. Kaj pomeni, (še) ne vem. Za levim ovinkom, v katerem se je desno odcepila neoznačena gozdna cesta, je bil še en odcep, tokrat s kažipoti: nazaj Krim 15min, naprej Rakitna 2h, desno Tomišelj 1h 20min, Strahomer 1h 20min, Preserje 1h 40min, Jezero 1h 40min. Zavila sva s ceste desno na kolovoz in v gozd. Pri prvi markaciji je bil spet znak ∞. Na bližnjem razcepu so najine oznake kazale levo navzdol, a sva se odločila najprej poiskati lovsko kočo, ki naj bi bila po zemljevidu tam nekje, čeprav nisva nameravala v dolino po poti mimo nje. To je namreč neoznačena daljšnica, ki je morebiti niti ne bi našla.

Tako sva se najprej podala naravnost, po desnem kraku. Kmalu sva visoko nad seboj zagledala nekaj nenaravno zelenega, zato sva se povzpela tja. Steze ni bilo, odvržena plastenka pa je pričala, da je tam nekdo hodil. Prilomastila sva do ograjene divje zelene hiške in antenskega stolpa. Z druge strani je k njima pripeljal kolovoz. Na drevesu za hiško je tičala ptičja hišica. Napisi so naštevali graditelje, svarili pred splošno nevarnostjo in elektromagnetnim sevanjem ter prepovedovali dostop, čemu služita hiška in stolp, pa ni pisalo. Vsekakor ni bila lovska koča. S težavo sva našla pot nazaj in preden sva se vrnila na »svoj« kolovoz, je Jani v bregu zagledal še eno streho. Zlezla sva tudi tja gor in našla lovsko kočo LD Tomišelj. Ker je stala čisto blizu neoznačene gozdne ceste, sva se spustila kar po njej in pripeljala naju je nazaj na cesto, po kateri sva prišla s Krima.

 

Še enkrat sva zavila desno na kolovoz in tokrat na razcepu po levem kraku, po katerem sva poleti 2015 prišla iz Tomišlja. Tudi ob njej so bili znaki ∞. Veliko drevja je bilo posekanega. Spuščala sva se po skalnati stezi, široki kot kolovoz, a nevozni. Vodila naju je mimo napisa 1000 m na deblu na levi, pozneje pa mimo travnika in krmišča na desni. Tam ni bila več skalnata. Nad korenine mogočne smreke čez 20 minut je nekdo položil majcene jaslice. Kakih 50 m niže je na razcepu Jelenci  (880 m) z ∞ označena nerazločna stezica zavila levo proti Preserju in Jezeru (oboje 1.20), midva pa sva se spustila naravnost proti Tomišlju, Vrbljenam in Strahomerju (vse 1.10). Pri stari poseki se je kolovoz zravnal. Kmalu zatem sva zavila levo na stezo. Po 10 minutah naju je odložila na gozdno cesto, ki se je na levi končala z obračališčem na Hotemršci (830 m). Cesto sva prečkala in na drugi strani nadaljevala po pobočju Strmca (841 m). Čez dobrih 10 minut sva bila pri Miščevi skali, katere korita so bila tudi tokrat suha.

Pri naslednjih kažipotih se je najina pot (desno) ločila od poti v Tomišelj (naravnost). Mimo globoke Mrzle doline na levi sva spet prišla do kažipotov in kričečega napisa KRIM, kjer sva poševno prečkala širok kolovoz (napravila sva nekaj korakov levo po njem in ga takoj zapustila v desno). Pogrešala sva kažipot za Vrbljene. Spustila sva se mimo še ene kotanje na levi in se na koncu rahlo povzpela čez njen rob. Po strmem peščeno-zemljatem, marsikje zaradi erozije skalnatem kolovozu sva prispela do razcepa. Desni krak je bil dobro uhojen, markiran pa levi. Čeprav sva v grapi na desni videla več planincev, sva se držala markacij. Nad Strahomerjem sta se kraka združila. Kakih 50 minut pod Miščevo skalo sva prispela v vas.

 

Malo za Sv. Jakobom sva šele zdaj na hiši 33 opazila tablico Tukaj je živel Franc Kramar 1890‒1959 zbiralec slovenskih ljudskih pesmi , orglanist in skladatelj. V letih 1903‒1914 je zbral 4470 ljudskih pesmi z napevi, ki jih hrani Glasbenonarodopisni inštitut v Ljubljani. O svojem delu je pisal v reviji Cerkveni glasbenik (1922‒1929) ter v knjižici Narodne pesmi (1933), prvi iz načrtovane zbirke Dobrepolje in okolica (v uvodu je napovedal tri zvezke pesmi, a sem v Cobissu našla le enega). Domov grede sva se ustavila še na Rantah ob cesti iz Tomišlja v Vrbljene, kjer stoji spomenik šestim partizanom, med njimi Ljubu Šercerju, čigar ime je nosila brigada mojega očeta.

  

Na Krimu sva bila že večkrat, pa nikoli nisva bila zares deležna njegove velike odlike: širnih in daljnih razgledov. Bo treba pač še poskušati, če naju ne bo v lepem vremenu spet zaneslo kam dlje in više.

* Kar nekaj imen, ki jih ni na zemljevidih, sem našla v vodničku Iz ižanskih vasi na vrh Krima 1107 m, ki sem ga dobila od enega njegovih avtorjev.