Naj »dodatki« k Jazzu Cerkno 2018

Tudi letošnjim cerkljanskim koncertom sva dodala nekaj potepanja – postalo je že tako tradicionalno kot Jazz Cerkno.

Najgloblje jezero in najkrajša reka na Slovenskem 

Že lani sva si ogledala dvoje klavže, 18. maja letos pa sva oglede nadaljevala. Imela sva nekaj težav priti v Idrijsko Belo, kajti kaka 2 km južno od Idrije, pri Divjem jezeru, je bila cesta zaradi sečnje zaprta. K sreči sva se pripeljala tja ravno slabe pol ure pred prvo sprostitvijo prometa in sva tisti čas lahko izkoristila za ogled jezera.

Jezero je na tabli ob parkirišču predstavljeno kot naravni spomenik v Krajinskem parku Zgornja Idrijca. Njegova posebnost je, da je ne le jezero, temveč tudi podzemna jama in kraški izvir. V navpični jami, rovu, živijo jamske vodne živali, tudi človeške ribice. Rov je raziskan 160 m v globino; pri teh podvigih se je nekaj potapljačev smrtno ponesrečilo. Če »prištejemo« ta sifon, je to najgloblje jezero v Sloveniji (sicer je prvak umetno Družmirsko ali Šoštanjsko jezero, eno izmed Šaleških ‒ podatki so zelo različni: od 63 do 87 m). Iz rova (bruhalnika) izvira voda, ki po obilnih padavinah brizga nad gladino; takrat je jezero menda res videti divje. Zaradi tega spada med vokliške kraške izvire (po francoskem izviru Fontaine de Vaucluse). Ob najinem obisku je bila površina gladka kot ogledalo; v njej sta se zrcalila gozd in 100-metrska apnenčasta stena, severni rob Črnovrške planote. Jezero meri 65 m x 40 m. Njegova temperatura je 7‒10 °C, le poleti, ob nizkem vodostaju, doseže na površini celo 20 °C. V jezeru živijo potočne postrvi. Iz njega izteka najkrajša slovenska površinska reka, komaj 55 m dolga Jezernica, ki se izliva v Idrijco. Druga tabla predstavlja okoliško živalstvo in rastlinstvo, tudi slovenski endemit kranjski jeglič. Midva sva odkrila »samo« rumeno maslenico, ki v opisu ni našteta. Zmote, da sva videla rumeno lilijo, me je rešila Alenka s pojasnilom, da je to precej redka in zato zavarovana zlatokorenovka. Vodnik o Divjem jezeru iz zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije iz leta 1996 je ne omenja in šele zdaj sem odkrila, da ji je stari iz leta 1972 privoščil celo fotografijo.

Ko so cesto odprli, sva se odpeljala v Idrijsko Belo, pri okrepčevalnici Fežnár (ime spominja na nekdanjega priseljenca iz Gorenje Kanomlje, ki je bil fužinar) levo čez mostiček in naprej po asfaltni cesti. Kakih 5 km od Divjega jezera sva parkirala pri naravnem rečnem kopališču Lajšt ob sotočju Idrijce in Belce. Kopalcev ni bilo, le nekaj račk. To je bilo najino izhodišče za pot h klavžam na Belci.

Še dve »slovenski piramidi« 

Od kopališča sva sledila kažipotu za klavže po levi asfaltni cesti. Pod njo je šumela Belca in k hišam onkraj nje so vodile brvi. Dolina je bila ponekod tako ozka, da je bilo prostora za komaj kaj več kot potok in cesto. Travnike je krasilo zelo raznovrstno cvetje: orlice (tudi bele), travniške kadulje in kozje brade, ivanjščice, marjetice, grintavci, kukavičje lučce, glavinci, skrečniki, nokote, mlečki, črne detelje, kislice, munci, ob robovih negnoji. Obnovljene hiše so obdajali lepi vrtovi. Po dobre četrt ure je bilo Idrijske Bele konec; stopila sva na gozdno cesto in se brž znašla na razcepu. Desno navzgor se je odcepil slabši krak, bolj kolovoz, levi krak pa je bil poštena gozdna cesta. Ker je ob slednjem stala klopca, sva sklepala, da je pravi.

Mimo vodohrana in še enega mostu levo čez Belco sva stopala po čedalje ožji dolini, na obeh straneh obdani s skalno steno. Nekoliko naprej od dolomitnega osamelca, imenovanega Babji zob, sva se nasproti jezu na Belci ustavila pri znamenju v spomin šestnajstletnima partizanoma, ki so ju tam decembra 1944 ustrelili Nemci. Izpod hriba na desni, ki se imenuje Štrukljevec, so pritekali v Belco manjši potoki, večinoma speljani pod cesto. Pri Marijini kapelici pod Tršanovšami (to je po Enciklopediji Slovenije zaselek, po nekaterih drugih virih pa dolinica z nekaj hišami ali domačija) naju je odžejal izvir, speljan v pipo in korito. Že pri Divjem jezeru sva opazila modre oznake, na skali za kapelico pa spet modro puščico, pozneje še več; z njimi je menda označena kolesarska pot. Na strmo odsekanih delih brega ob Belci so ponekod stali ostanki ograj ter še »delujoče« betonske ograje in škarpe, pri enem izmed njenih pritokov tudi ostanki mostička. Ob cesti so cveteli glavinci, repuši, mrtve koprive, medenike. Za nekim ovinkom naju je presenetil asfalt, najbrž zaradi klanca, saj se je z njegovega vrha spet nadaljeval makadam. Kmalu zatem, kakih 50 minut od Idrijske Bele, sva skozi drevje zagledala Brusove ali Belčne klavže.

  
Klavže so mogočno gradbeno in tehnično delo, sploh če pomislimo, da so jih začeli graditi že v 18. stoletju (lesene celo že v 16.). Ni čudno, da jih je dekan in profesor ljubljanske strojne fakultete Albert Struna poimenoval kar slovenske piramide. Pri Brusovih, zavarovanih z novo streho, ni bilo razlagalne table. V večini virov sem našla tele podatke: višina 8,9 m, dolžina zgoraj (krona) 34,8 m, debelina 6,5 m. Bilo pa je opozorilo o nevarnosti. No, za spust po vegastih stopnicah pod pregrado je zadostovala običajna previdnost. 

Od Brusovih klavž sva nadaljevala po cesti tik nad Belco, ki je bila tam precej krotka. Na njenem drugem bregu so bili gozdovi zelo razdejani. Po daljšem času se je cesta spet začela vzpenjati. Tedaj so padle prve kaplje. Pospešila sva korak in k sreči kmalu zagledala streho; 25 minut od Brusovih klavž so bile že naslednje, Putrihove, prav tako lepo pod streho, poleg opozorila o nevarnosti pa so premogle tudi razlagalno tablo. Lilo je kot iz škafa, a tako kot lani sva prevedrila v zavetju »piramide«, v miru pomalicala in ko sva bila gotova, je dež ponehal. Te klavže so visoke 7,2 m, v kroni merijo 44 m, debelina pregrade pa je 8,5 m.

Oboje klavže so začeli graditi leta 1767 in so delovale do 1925 ali 1926. Njihovo delovanje je bilo prav zanimivo: za odpiranje velikih lesenih vrat v odvodnem kanalu so uporabljali zapleten mehanizem vzvodov, za zapiranje pa volovsko vprego.

Od Putrihovih klavž sva se povzpela po cesti mimo table o partizanski bolnici Pavli in izvira, med dolgolistnimi naglavkami in prelepimi medenikami. Vztrajno sva se vzpenjala in po dobrih 20 minutah stopila iz gozda. Prispela sva na Krekovše (s hišnimi številkami Idrijska Bela). Na ograji okoli lovske koče je bil kažipot Idrija nazaj po cesti, po kateri sva prišla. Velika informacijska tabla je bila že utrujena in tudi hiše tega malega zaselka so kazale klavrno podobo, mnoge kar odprte in razdejane, a tudi tiste zaklenjene so bile videti zapuščene. Plošči na škarpi sta spominjali na 27 talcev, pobitih 1. aprila 1945. Kažipot s peterokrako in napisom Pavla P. B. 50 min je kazal levo s ceste. Ravno ko sva hotela nadaljevati pot, se je spet ulilo, zato sva vedrila. Ko sva se naveličala čakati, izvlekla dežnika in »oblekla« nahrbtnika, pa je posijalo sonce.

 






 

Domačina, ki sva ju srečala na koncu Idrijske Bele, sta omenila, da morava na Krekovšah navzdol. To nama je pomagalo iz zadrege, ko nisva vedela, kam naprej. Nadaljevala sva po cesti in se na neoznačenem razcepu spustila po desnem kraku, označenem z modro barvo. Tudi na naslednjih križiščih so bile oznake za kolesarje, za pohodnike pa nič. Po 40 minutah sva bila že tako nizko, da sta cesta in Idrijca tekli vštric. V prospektu sva prebrala, da je na tistem koncu nekaj nahajališč megalodontidnih školjk (po naše velikozobk), zato sva bila pozorna in sva res našla nekaj velikih kamnov, »zlepljenih« iz njih. Ker je Idrijca tekla »v napačno smer«, sva sklepala, da bo treba čeznjo. Res sva jo kmalu prečkala in se spustila nazaj ob njej. Na ovinku je bila tablica Onemogočen dostop do idrijskih klavž / Udor na cesti 1,8 km (levo). Tako so nama za drugič ostale še Idrijske (na Idrijci) in Smrečne klavže (na njenem pritoku Zali).

Čez 10 minut nama je popestril pot idrijski lauf, to je stara gozdna železnica. Z razlagalne table ob tam razstavljenem vozičku (rekli so mu regljač, domnevam, da zaradi ropota) sva izvedela, da je davnega leta 1820 idrijski nadgozdar izdelal gozdno železnico za prevažanje jamskega lesa in drv, podobno tisti v idrijskem rudniku. Med lesenimi tirnicama so bile pribite deske, po katerih so hodili gozdarji, ko so potiskali lesene vozičke z železnimi kolesi. Železnica je bila dolga do 3 km in so jo po potrebi prestavljali. Po 30 letih so jo razširili in tirnice prevlekli s pločevino; sledile so še druge izboljšave. To čudo tehnike je bilo dolgo edino v Avstro-Ogrski, delovalo pa je kar 106 let. Kolikor je znano, je bila to sploh prva železnica za spravilo lesa na svetu, tako da sva pravzaprav videla veliko znamenitost.

Kmalu zatem se je povprek postavila cesta, ki je bila levo makadamska, desno asfaltna. Kažipot Idr. Bela naju je usmeril desno (kasneje sta se asfalt in makadam večkrat izmenjala). Četrt ure od laufa sva prišla do še ene kapelice s studencem. Nekoliko dalje naj bi bile na Idrijci Bučke – kotlice (to je geološki izraz za kotanje, ki jih napravi voda, ko se vrtinči v strugi), vendar prav izrazitih nisva videla. Za mostom je Idrijca ostala na levi, eden številnih pritokov z desne pa je delal slapiče. Ko sva med drevjem zagledala objekte Lajšta, sva se spustila po stezici levo in čez prostor za piknike pol ure od kapelice prikorakala do parkirišča. Preden sva se odpeljala, sva še nekaj časa opazovala žabe, ki so se delale, da naju ne vidijo.

Pika na i z Brankom
 

Naslednji dan sva bila dogovorjena s patagoncem Brankom, ki je letos izbral Hleviško planino (907 m). Parkirali smo pri avtobusni postaji v Idriji in se napotili proti rakam. Pot nas je vodila mimo Scopolijevega vrta, rudniških stavb in nad kamštjo (nemško Wasserkunst). To napravo za črpanje jamske vode iz rudnika sva si nekoč že ogledala; leseno vodno pogonsko kolo s premerom 13,6 m iz leta 1790 je največje ohranjeno v Evropi, po prospektu o poti idrijskih naravoslovcev (tudi ta pride, upam, nekoč na vrsto) celo na svetu. In že smo bili pri rakah, vodnem kanalu, zgrajenem okrog leta 1600 za potrebe rudnika živega srebra, da je dovajal vodo za pogon črpalne naprave, predhodnice kamšti. Leta 1776 so sprva lesene rake, ki so tekle od jezu pri Kobili do središča mesta (zdaj le še do kamšti v dolžini 2,5 km), obložili s kamnom. Ko so rake izginile pod zemljo, nama je Branko povedal, da se je tam med njegovim šolanjem v Idriji sprožil velik plaz (to je bil Bernikov plaz leta 1959). Ko je plazovina zgrmela navzdol, se je zabliskalo, ker so se najbrž pretrgale električne žice. Na drugi strani tega območja so se rake spet pokazale.

Branko je omenil, da tod rastejo kranjske bunike ali kranjski volčiči, Scopolijevo »odkritje«, in res smo jih našli nekaj, le da so žal že vse odcvetele. Ob markirani poti, ki spremlja rake, so stale klopce, šli pa smo tudi mimo studenčka s pitno vodo. Nekatera drevesa so bila označena s tablicami, na primer dob velikan s premerom 103 cm in visok 34 m (eden ostankov dobovega drevoreda iz 18. stoletja) ali veliki (tudi scopolijev) jesen s premerom 146 cm in obsegom 460 cm, visok 36 m, najmogočnejše drevo ob tej poti.

V dobre pol ure smo prišli do bunkerja (kaverne) v bregu na desni in stražarnice na levi. Ob stezi je zevala še ena luknja, povezana z bunkerjem. Ko smo bili vzporedno z Divjim jezerom onkraj Idrijce, naju je Branko opozoril na lesen viseči most, ki vodi tja; takim mostom domačini rečejo cigu must. Grapa na desni je bila Padarjeva. Kakih 15 minut od bunkerja so se rake končale z jezom pri Kobili. Povzpeli smo se do jame in bunkerja v bližnjem pobočju, potem pa smo se vrnili na stezo in kažipot nas je usmeril proti Hleviški planini. Presenetil me je napis Hleviške pl., a sem potem doma našla še nekaj spletnih virov z množinskim imenom in tudi Krajevni leksikon Slovenije (KLS) piše o Hleviških planinah, 907 m. »Domači« leseni kažipoti so prav taki, a novi »uradni« kažipoti, Atlas Slovenije (AS) in zemljevid Geopark Idrija poznajo samo ednino. V vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje pa ni najti nič, tudi tamkajšnje planinske koče ne.

Mimo slabo opaznih lesenih kažipotov Vrh Struga (desno) in Bela 30min (naprej) in odcepa levo navzdol na markirano stezico brez kažipota ter čez ozko grapo, polno razmetanih skal, smo v 25 minutah prispeli do klopce in kažipota desno Hleviške pl. IC pl. pot (torej smo hodili po Idrijsko-cerkljanski planinski poti). Naprej bi prišli do plezališča Strug, je povedal Branko, a smo seveda sledili kažipotu. V ključih smo se vzpenjali po kar strmem pobočju Struga, po kamnitem kraškem svetu. Gozd se je razredčil, tla pa so postala še bolj kamnita. Nekatere skale so krasile škraplje. Cveteli so navadni jesenčki, naglavke, zlata jabolka, travnolistne perunike, mlečki. Na desni je iz drevja kukal skalnat rob.

Po 35 minutah smo dosegli skalnato Prižnico; na skali je pisalo Razgled in k njemu je usmerjala puščica (vrh je menda kakih 100 m više). Branko nama je pokazal Špičasti vrh in Zajčev vrh desno od njega, videli pa smo tudi Čekovnik s cerkvijo. Nekoliko naprej je z leve pritekel kolovoz in zavili smo desno nanj, kakor je kazala puščica na skali. Potem ko smo prečkali manjšo jaso ali poseko, smo dosegli skalnati rob, ki smo ga prej gledali od spodaj. Svet se je nekoliko zravnal in zapustili smo gozd. Pred nami je ležalo travnato pobočje. Nadaljevali smo desno navzgor in zelena vzpetina je ostala za nami. Med praprotmi in visoko travo so ležale čedalje večje skale. Spuščali in vzpenjali smo se med kotlinicami. Ko smo naslednjič stopili iz gozda, smo zagledali domačijo.

Pol ure nad Prižnico smo se pri hiši in čebelnjaku držali desno. Povzpeli smo se po travnatem hribčku, posejanem z zlaticami, travniškimi kozjimi bradami, grintavci, deteljami, spominčicami. Vrh je označeval kamen z napisom M. Senco 760 (italijansko ime za vzpetino?). Po zemljevidu je hribček visok 763 m in se imenuje Čekovnik, enako po AS (tam 762 m). Po KLS je Čekovnik samo naselje (400‒700 m) z zaselki Čekovnik, Hleviše, Nikovo in Osojni vrh. Branko je hribček imenoval Zagrebenc in tako piše tudi pod koto 762/3 m v AS in na zemljevidu, le da ne s takimi črkami kot imena vzpetin, ampak kot krajevna. Potem ko nama je Branko naštel, kaj vidimo (med drugim Lajšt, Osojni vrh in že kočo na Hleviški planini), smo se po bogato cvetočem travniku spustili na drugo stran in se ponovno povzpeli v gozd.

Ko smo prvič stopili iz gozda, smo odpeli pašniško ograjo. Pokazala se je Idrija, tudi psihiatrična bolnišnica na hribu, ki je bila med obema vojnama zgrajena kot italijanska vojašnica. V ozadju, na obzorju, se je risal Porezen. Po kolovozu smo se spustili mimo lesene hišice in skozi ograjo na ozko asfaltno cesto (nazaj kažipot ICPP). Onkraj nje smo se na gozdarskem delovišču z balami drv pri vodohranu povzpeli v breg ter mimo klopce in hiš na desni med drevje. Ozka stezica nas je pripeljala na stičišče poraščenega in blatnega kolovoza; stopili smo na desnega, blatnega. Zadišalo je po čemažu ‒ še vedno je cvetel. Čez približno 30 minut smo pri markaciji zavili levo na gozdno cesto.

Ko je bil Branko nazadnje tam, gozdne ceste še ni bilo, zato se ni takoj znašel. Desno sta se odcepili dve stezici in odločil se je za prvo (desno). Morda smo že pri prihodu na cesto ravnali narobe, ko smo šli levo namesto desno. Na razcepu smo izbrali desni krak; čeprav ni bilo markacij, je bila stezica očitno očiščena in uhojena. Tekla je čez poseko, nato iz gozda na cvetoč travnik pa spet nazaj v gozd, kjer so se je po dolgem času začele markacije. Po dobrih 20 minutah smo desno spodaj zagledali hiše, za ovinkom pa že streho »naše« koče. Še nekaj vijuganja po strmem travniku in čez dobrih 5 minut smo bili pri Koči na Hleviški planini (818 m).

Kar takoj smo se odpravili še na vrh. Pri koritu z vodo smo zakoračili v gozd ter se mimo razgledne klopce povzpeli po strmi koreninasti stezi, na blatnih in peščenih delih pa tudi po stopnicah. Čez četrt ure smo dosegli vrh, kjer so nas pričakali drog s slovensko zastavo, klopca, vpisna skrinjica, šnapcomat, antena in električni drog. Steza se je nadaljevala v Vojsko, mimo antene pa je tekla navzdol še ena. Razgled je kvaril mrč, tako da smo videli le bližnje hribe, med njimi najizrazitejši Špičasti vrh. 
 








Sestopili smo nazaj h koči. Okolica je urejena kot »učilnica«; tam je otroško igrišče med kamninami in rožicami, opisano na dveh obvestilnih tablah. Oskrbnica je potožila, da je pred kratkim prišla na športni dan velika skupina otrok; prodali so samo en zavitek in 11 čajev, za mladežjo pa je ostal kup smeti. No, mi smo se pošteno okrepčali in v tamkajšnji knjižnici sem pustila svojo planinsko pesniško zbirko.

Kočo smo zapustil po cesti, sledeč kažipotu Idrija 1h 10min in markacijam. Kmalu smo zavili desno na kolovoz in nato na razcepu po desnem kraku. Kar precej smo se spuščali in po 20 minutah šli mimo Kodrovega rovta. Zdaj je že zaraščen, dokler so tam še kosili, pa so si morali nadeti dereze, tako strm je bil. Ko se je strmina unesla, smo sestopili na gozdno cesto z leseno ograjo, postavljeno zaradi sankaške proge. Pol ure pod rovtom smo se ustavili pri kozolčku z napisom Sankaški klub Idrija, utici z mizo in klopmi, kapelici in shematičnem zemljevidu pod njo ter kažipotih. Za vodnim zajetjem smo se spustili levo s ceste in že kmalu zakoračili po strmi Čopičevi ulici. Ko je zavila desno, me je očarala akacija s škrlatnimi cvetovi (morda je bila neprava akacija ‒ robinija), ki niso dišali tako opojno kot pri »pravi«. V pol ure smo bili pri avtu. Pravzaprav precej hitro (v vsega poldrugi uri ‒ gor grede je trajalo kar tri in pol!).

Branku sva bila hvaležna za še en lep dan in upam, da si bomo čez leto dni spet privoščili kakšnega. Tudi tujci, ki prihajajo nastopat v Cerkno, dostikrat povedo, kako všeč jim je tam. Prejšnji večer je japonska glasbenica, ki bi morala biti zaradi odpovedi poleta iz Krakova po enajstih urah vožnje z avtomobilom na smrt utrujena, prišla na oder vsa živahna in se sploh ni mogla nehati navduševati, kako zeleno in hribovito je tukaj. Ko nas je že malo skrbelo, da se koncert sploh ne bo začel, je vendarle končala z vzhičenim »Vredno je bilo!«

Jazz Cerkno 2017 obogaten s »tehnično kulturo«

Z Brankom po Zakrižu in okolici 

Na marčnem potovanju po Patagoniji sva spoznala Branka, ki domuje blizu Cerknega. Domenili smo se za kak skupni potep, ko prideva na jazzovski festival, ki je bil letos od 18. do 20. maja. Iz takih dogovorov se po začetnem navdušenju pogosto izcimi malo ali nič, a z nami ni bilo tako. Drugi festivalski dan naju je po zajtrku Branko že čakal pred hotelom in naju odpeljal v svoj 2,5 km oddaljeni Zakriž, prijazno in zanimivo vas.

Od Brankovega doma smo se odpravili čez zavrti in travnike, na katerih so se pasle ovce. Z leve nas je motril Veliki Kovk (839 m). Menda so Kelti tako (tudi kuk in podobno) imenovali hribe, kjer so kopali železovo rudo. Kmalu smo prispeli na asfaltno cesto. Ob njej smo videli eno izmed štirih zakriških sušilnic za sadje; po domače jim rečejo pajštve. Desno od Zakriža 21, v zaselku Vrh Križa (našla sem tudi zapise Vrhkriža) pod skalnato vzpetino z velikim križem, imenovano Rob (Na Robu), smo prestopili na kolovoz; tam lahko začne potep tisti, ki nima te sreče, da bi ga vodil Branko. Mimo velike opuščene hiše, za katero je zrasla nova, in lesenjače z butarami (take hiške so (bile) namenjene hrambi sena in jih imenujejo svisle) smo prišli do roba gozda ter nadaljevali ob njem. V daljavi smo videli Blegoš. Hrib, ki je najbolj štrlel iz bližnje pokrajine, je bil Drnova; za njo se skriva partizanska bolnišnica Franja, naju je opozoril Branko. Na razcepu smo izbrali desni kolovoz navzgor.

 

Po slabe pol ure hoje smo v pobočju Velikega Kovka sredi gozda zagledali vhod v italijansko podzemno utrdbo – vojašnico iz časa med svetovnima vojnama. To je del 1850 km dolgega Alpskega zidu (Vallo Alpino), ki ga je fašistična Italija gradila in nikoli zares dogradila po svoji kopenski meji od Genove do Reke v 30. letih 20. stoletja, ko je že grozila druga svetovna vojna. V Zakrižu so zgradili dve podzemni vojašnici za nastanitev vojakov in dva bunkerja za strojnice. Na dolgem širokem hodniku je bilo treba paziti, da ne bi stopili v kako nepokrito luknjo (odtok ali kaj drugega). Kljub čelni svetilki sem skoraj pohodila drobceno žabico. Zavijali smo v stranske hodnike in se vzpenjali po stopnicah, saj je Branko očitno dobro poznal ta podzemni labirint. Iz njega nas je pripeljal na drugi strani, kjer smo se skozi ščavje, v katerem sama ne bi bila našla poti (ker je ni), prebili na stezo in po njej desno navzgor.

Za potjo so cvetele brhke dolgolistne naglavke in medenike. Ob pogledu na velike liste repinca smo se spomnili, kako smo si v otroštvu nagajali z njegovimi bodičastimi plodovi. Branko je povedal, da tej rastlini pri njih rečejo ovčja sitnost; menda je celo zdravilna. O lapuhu sem dotlej mislila, da je (samo) zdravilen, najin vodnik pa je vedel povedati, da je (tudi) karcinogen, zato se sme uporabljati le občasno in varčno. Tako smo med klepetom o rastlinah po strmem pobočju, poraščenem z zimzelenom, sestopili na gozdno cesto, kmalu prestopili žičnato ograjo in se dalje vzpenjali po kolovozu. Na levi se je pokazal Bevkov vrh.

Ko se je svet nekoliko zravnal, smo prišli do svisli, kjer je z leve od spodaj pritekel še en kolovoz. Travnike so krasili njivska grabljišča (grintavci), travniške kozje brade, orlice, zlatice, kukavice, travniške kadulje. Še čez eno ograjo smo zakorakali na pašnik pa spet v gozd. Okrog nas so se spreletavali pisani metulji in peli črički (bolj prav je menda murni) ali po Brankovo grilčki, pasle so se ovce. Pred vodohranom smo zavili desno navzgor ob robu gozda. Tam so cvetele navadne majnice, travnik pa je bil poln sledov divjih prašičev in luknjic, v katerih so se skrivali grilčki. Sredi visoke trave smo izsledili stezico navzgor v gozd pod vrhom Velikega Kovka. Z njegovega roba smo videli Kojco, zadaj Kobiljo glavo, pred njo hrib nad Grahovim, najbrž Kotel, čisto v ozadju pa levo Matajur in desno Krn.

Potem ko nama je Branko razložil, kaj vse vidimo, smo se obrnili in se spustili v gozd, ob robu katerega smo prišli gor. Na prvem razcepu kolovozov smo nadaljevali naravnost naprej po levem kraku, na naslednjem pa desno po slabšem kolovozu, ki se je odcepil od dotedanjega. Sestopili smo na križišče gozdnih cest in brž zatem na travnikih pod seboj zagledali značilne zidane toplarje in v ozadju Sv. Ivana na Šebreljah. Kmalu smo pristali na asfaltni cesti in onkraj nje (kakih 40 minut od utrdbe) zlezli na cvetoč vršič s posebno lepimi zvezdastimi kukavicami. Pod nami so ležale Ravne pri Cerknem. Tam je nekoč služboval župnik Ivan Mozetič, ki je bil daleč naokoli cenjen kot zeliščar in zdravilec; zeliščarstva je učil celo patra Simona Ašiča. Ob pogledu na Kojco na drugi strani je Branko omenil, da obstaja lovska pot okrog nje. Opozoril naju je tudi na Krn in Vrh nad Peski daleč zadaj desno za Kobiljo glavo (proti Tolminu).


Obrnili smo se nazaj v smer prihoda in se, preden smo se vrnili na cesto, še enkrat spogledali s Kojco. Tistemu, kar se vidi za njo med Voglom na levi in Črno prstjo na desni, domačini rečejo Peči. Doma sem pobrskala po spletu in odkrila, da je to greben nad vasema Grant in Rut: Rodica, Novi vrh (ali Suha Rodica), Raskovec, Matajurski vrh. Videli smo tudi Porezen in pred njim Ritovščico. Izpod vršiča smo nadaljevali po asfaltu levo navzdol.

 

Po dobre četrt ure smo na križišču v zaselku Vrh Križa zavili proti Cerknemu. Na travniku na desni smo opazili enega izmed dveh bunkerjev, nato pa levo ob cesti vhod v podzemno vojašnico pod Robom. Ta je bila videti še obsežnejša kot prva in nenavadno skrbno zgrajena. Kake četrt ure smo se potikali po njej, nato pa jo zapustili na drugi strani, v gozdu. Ob skalni steni smo se pretaknili do še enega, zaprtega vhoda in se mimo njega dvignili na strm cvetoč travnik. Ko smo prilezli na rob, je bilo pred nami naslednje strmo pobočje z leseno hiško na vrhu. Povzpeli smo se po levem robu travnika, zgoraj pa zavili desno ob skalah. Le kakih pet minut nad utrdbo smo že stali pri križu na skalnatem Robu z razgledom po Zakrižu in širši okolici. To 6 m visoko leseno znamenje je sprlo krajane – zagovornike in nasprotnike njegove postavitve. Lepo bi bilo, ko bi domačini čim prej poravnali tako medsebojne razprtije kot tudi razrito pobočje, vrh katerega stoji vzrok za oboje »rane«.

 

Po razdrapanem kolovozu smo se mimo omenjene lesene hiške podali čez zlat travnik, znova s Kojco pred seboj. Po nekaj minutah smo se spustili desno po asfaltni cesti, a že pri prvem odcepu spet desno z nje. Nazadnje smo se dokončno vrnili na asfalt in od krajevne table Zakriž nama je Branko pokazal hrib Škofje, tako imenovan, ker je bil njega dni last škofjeloškega škofa. Pri hiši 16a smo zavili levo. Cesta nas je vodila mimo gasilskega doma, kapelice, razlagalne table o Zakrižu, ki nas je precej zaposlila, in vaškega vodnjaka. V Zakrižu so že davnega leta 1903 dobili prvi vodovod na Cerkljanskem; nanj so priključili štiri korita in vsa so še ohranjena. V oči nama je padlo silno staro gospodarsko poslopje – iz leta 1775, a zelo čedno prenovljeno. Po četrt ure smo prispeli do cerkve sv. Andreja; sedanja stavba je iz leta 1767. Branko si je pri bližnji hiši sposodil ključ, da smo si lahko ogledali lepo obnovljeno notranjost. Njena posebnost so orgle iz leta 1730; tako starih je pri nas zelo malo. Potem smo se mimo še ene sušilnice za sadje v nekaj minutah vrnili k Brankovi hiši.

V treh urah in pol (približno dveh čiste hoje) sva videla in izvedela veliko lepega in zanimivega, pa to še ni bilo vse. Brankova žena nam je medtem skuhala kosilo in celo popotnico sva dobila: njeno potico. Pravzaprav pajtičko. In ker Branko ni polovičar, naju je na koncu spet odpeljal v hotel. Hvala obema!

Kanomeljske ali Ovčjaške klavže 

Naslednji dan je bilo kislo vreme, zato sva si uresničila že večletno željo ogledati si kake klavže. Klavža (die Klause = zatvornica, pravi Pleteršnik; danes ta nemška beseda pomeni le še celico, v kakršne so »zaprti« redovniki v samostanih) je vodna zapornica; v zgornjem toku reke zadržuje vodo, potrebno za plavljenje lesa. Na Idrijci, njenih pritokih in pritoku Kanomljice Klavžarici so večino klavž postavili v 18. stoletju, v času Marije Terezije. Prve so bile lesene, zadnje zidane pa so iz leta 1813 na Klavžarici, imenovani tudi Ovčjaški potok ali Ovčjak. Te sva si izbrala za ogled.

Odpeljala sva se v Spodnjo Idrijo, kjer sva sledila smerokazu Sp. Kanomlja desno. Skozi Spodnjo Kanomljo sva se pripeljala v Srednjo in pri smerokazu Klavže 4 zavila levo čez Kanomljico. Ob mostu so v isto smer še kažipoti Tisk. Slovenija, Vojsko, Bar 50m, Šturmovec – Vojsko IC pl. pot in Slap Ovčjak, na tamkajšnji avtobusni postaji pa tudi kažipot z vezistično markacijo. Po ozki asfaltni cesti med hišami Srednje Kanomlje sva se pripeljala do Doma ribičev, v katerem je tudi gostišče Pr' ribcah, in tam sva parkirala. Nasproti doma je Šinkovčev izvir ali izvir pri Šinkovčevi žagi, kakor se je imenoval nekoč, danes pa Zbir pri Mohoričevi žagi (zbir najbrž zato, ker se v bližnji podzemni jami zberejo vode Kanomljice, Ovčjakarice in Vovške grape ter privrejo na dan kot stalni kraški izvir); na domu je tudi izvesek Na žagi.

S parkirišča sva se odpravila naprej po asfaltni cesti mimo ribogojnice in na razcepu nadaljevala po spodnjem, desnem kraku, kakor so velevali kažipota Vojsko in Klavže ter Knafelčeve in vezistične markacije. Mimo lepo obnovljene mogočne Ovčjakove domačije še v Srednji Kanomlji in Klemenčičeve hiše že v Gorenji, kjer gospodar, nekdanji idrijski rudar, obiskovalcem pokaže zbirko mineralov in fosilov (nisva se ustavila, ker sva se bala, da ne prideva do klavž pred dežjem), sva v četrt ure prispela do križišča. Na desnem ovinku asfaltne ceste se je levo odcepila makadamska; tja sta kazala smerokaz Klavže 2 in kažipot Slap Ovčjak, desno pa smerokaz Vojsko, že »potopljen« v travo.

 

 

Zavila sva levo na makadam. Spustila sva se k domačijama Gorenja Kanomlja 48 in 50 ter po 10 minutah zagledala gospodarsko poslopje z »naivno« fresko sv. Jurija z zmajem in napisom Pr' Rven. Dobrih 10 minut za Revnom se je na desnem ovinku levo odcepila ožja cesta z zapornico, znakom za prepoved motornega prometa in tablo Kanomeljske klavže 1 km peš. Pod skalnatim pobočjem, ki se je z desne podiralo nanjo, naju je v dobre četrt ure pripeljala do štirijezične opozorilne table, da se v območju klavž gibljemo na lastno odgovornost, ter razlagalne table o njihovi zgodovini in tehničnih lastnostih. S težavo sva prebrala ploščo, ki je bila nekoč vzidana pod zgornji rob zapornice: Sub imperio Napoleonnis anno 1813 (te klavže so namreč zgradili v zadnjem letu Napoleonovih Ilirskih provinc).

Morda je oznaka, da so klavže »slovenske piramde«, nekoliko pretirana, so pa vsaj te v Gorenji Kanomlji res zelo mogočne: visoke več kot 10 m (podatki so različni), zgoraj široke več kot 30 m in debele 8–10 m. Delovale so skoraj 100 let; opustili so jih leta 1912, v začetku tega stoletja pa so jih pod vodstvom Mestnega muzeja Idrija obnovili. Za zapornico je približno 100 m x 50 m veliko jezero; žal se manjša, ker ga Klavžarica zasipa. V njem živijo postrvi. Zanimivo je tudi za potapljače. Leta 2005 so poleg prenovljenih klavž odprli še HE Klavžarica, ki izkorišča vodo iz tega jezera. Pogled navzdol v rečico je bil kar srhljiv; škoda, da je tam končal že tudi eden od mostičkov, kakršni lajšajo obiskovalcem »sprehajanje« po zgornji ploščadi. Strmih in spolzkih stopnic k vznožju pregrade nisva preizkusila. Zaradi ognjišča sva ugibala, da je ta obsežni pokriti prostor namenjen tudi piknikom (morda pa so le hoteli pokazati, kje si je kuhal klavžar). Zdi se, da to gradbeno čudo, katerega obnova je veliko stala, spet propada – ne le zaradi domnevnega pomanjkanja denarja, ampak tudi zaradi brezvestnih obiskovalcev.

Na drugem koncu ploščadi sva našla stopnice, po katerih sva vstopila v gozd. Upala sva, da naju tamkajšnji stezica pripelje do Ovčjaškega slapa. Mimo Sinjega galeba, še enega »spomenika nemarnosti«, sva prišla do pritoka Klavžarice, od tam pa ni šlo nikamor več, zato sva se vrnila in začela iskati znova. Kakih 20–25 m od klavž sva res odkrila še eno stezo v desno, lep čas zelo razločno, nato večkrat zametano, nazadnje pa je izginila tudi ta. Že nekaj časa se je ponujal dež, tedaj pa se je močno ulilo, da sva se tudi zaradi tega vrnila pod streho in tam pomalicala. Na suhem je bilo prijetno gledati jezerce za zapornico, ki so ga bičale dežne kaplje, in poslušati štropotanje dežja po strehi. Vrnila sva se po isti poti.
 

Šturmajce 

Ko sva se vračala od klavž, sva nameravala na koncu skalnatega pobočja, ki se kruši na pot, zaviti levo po novi, razriti gozdni cesti, ker se je Janiju zdelo, da bi naju pripeljala do domačije Šturmajce (pri Šturmovcu) v Gorenji Kanomlji, ki sva si jo želela tudi ogledati. Vendar je tako šturmalo in je bila tista cesta zaradi dežja tako neznansko blatna, da sva se vrnila k avtu in se tja raje peljala. Gospodar Julijan Petrič si je vzel čas in nama vse razkazal, čeprav ne pobira vstopnine. Najimenitnejše so žal že precej obledele freske iz leta 1802 na zunanjosti stare hiše (v njej ne prebivajo) pa tudi črna kuhinja, v kateri še vedno kdaj spečejo kruh, in stara kašča. Kanomeljsko turistično-kulturno društvo in idrijski muzej tam pripravljata kulturne, izobraževalne in druge turistične in strokovne prireditve, tako da domačija kljub častitljivi starosti živi. Sicer je potrebna obnove, vendar je lastnika, zakonca Petrič, ne smeta obnavljati, saj je spomeniško zaščitena.

* * *

Četudi je bila cilj letošnjih cerkljanskih potepov predvsem kulturna dediščina v širokem pomenu izraza (tudi tehnična; o »kulturnosti« vojaških objektov bi se seveda dalo razpravljati), pa sva se na njih kljub temu naužila tudi lepote tamkajšnje narave – hribov, gozdov, cvetja. In spet dobila nekaj novih zamisli za obogatitev naslednjih »izdaj« Jazza Cerkno.