Na Mačenski vrh in okrog njega

Ko sva bila aprila na Psinskem vrhu, sva opazila Mačenski vrh/Matschacher Gupf (1691 m) in se sklenila prej ali slej povzpeti nanj. Zgodilo se je že 23. maja. Odpeljala sva se proti Celovcu in pred Dravo zavila levo proti Bistrici v Rožu/Feistritz im Rosental. Spotoma sva se ustavila pri kapelici tik pred Svetno vasjo/Weizelsdorfom, da sva fotografirala Psinski in Mačenski vrh. Nezaslišano se mi je zdelo, da na tamkajšnji sedemjezični (!) tablici, ki je svarila pred afriško prašičjo kugo, ni bilo slovenskega besedila. Za Bistrico sva sledila smerokazu Matschach levo in s precej težavami, tudi zaradi garmina, ki je zablodil, našla cerkev sv. Ruperta/Rupertkirche (646 m), pri kateri sva parkirala. Zanimivo razgibana stavba s pokritim preddverjem stoji za žičnato ograjo na samotnem travniku ob gozdu. »Krasi« jo zbledela freska sv. Krištofa (?). Pod cerkvijo je studenček s pitno vodo in ob njem klopca. S kažipota sva izvedela, da tam mimo teče »Rosen-Tal« Blickrunde (razgledna krožna pot).

Odpravila sva se po markirani poti 603 (na Kompassovem zemljevidu 61 ima ta odsek oznako W 1/2), peščenem kolovozu, ki se je povzpel v gozd za cerkvijo, se spustil čez potoček, si še dvakrat »premislil« in se staknil s kolovozom z desne. Na ovinku slabe gozdne ceste sva sestopila desno nanjo. Do ograjenega travnika s prežo na desni se je cesta spuščala, za travnikom pa se je za kratko povzpela in naju 10 minut od izhodišča pripeljala na prečno gozdno cesto ‒ na pot 668. Tam (na zemljevidih Kozjan/Kozian) sva zavila levo.

Zmerno sva se vzpenjala. Kjer na levi ni bilo dreves, se je pokazal najin cilj. Na veliki poseki obakraj gozdne ceste, zasajeni s smrečicami, so se videli samo količki, drevesca pa so se skrivala v mrtvih koprivah in grmovju. Četudi ne prav na gosto markirana peščena cesta naju je zanesljivo vodila mimo odcepov. Po 40 minutah se nama je eden zdel zanimiv, zato sva šla pogledat, kam vodi. Našla sva célo »kolonijo« čebel na paši. Takoj zatem se je cesta tik pod skalno steno razcepila in zavila sva desno. Za razcepom sva prečkala široko suho strugo. Na drugi strani je bila cesta slabša in je imela po sredini travnat greben. Vzpenjala se je in postajala čedalje bolj skalnata. Ob njej je raslo veliko šmarnic, a le redke so že cvetele.

 

Na nekem križišču sva cesto zapustila po dobro označeni stezi levo. Zasuta je bila s kamni, skalami, vejami in listjem, zato je bilo težko hoditi po njej – nekaj časa po dnu, nekaj časa po ozkem robu nekakšnega jarka. Po njem sva se povzpela iz gozda med redkejše drevje in grmovje, kjer je zavil levo, desno pa se je od njega odcepil drug in nadaljevala sva po tem. Zdelo se je, kakor da stopava po levi kolesnici opuščenega kolovoza. Splašila sva srno, a jo je videl le Jani. Pač prednost prvega v »koloni«. Vztrajno sva se vzpenjala in dvakrat prečkala gozdno cesto. Pred večjim vzponom naju je presenetila tablica ACHTUNG! 500 m Steinschlaggefahr u. !TRITTSICHERHEIT! K sreči ni sledilo nič strašnega. Ob poti so cveteli navadne mastnice in resje. Prilezla sva na rob suhe struge in če sva se ozrla, sva videla dolino, v ozadju še vedno zasnežene gore pa tudi jez elektrarne in cesto, po kateri sva se pripeljala. Prečkala sva še eno strugo in pod skalami se je slišalo tiho šumenje vode. Strmo pobočje je bilo ponekod kar nevarno za zdrs, posebno ko je svet postal peščen in gruščnat. Kmalu po tistem, ko sva prečkala še eno strugo, sva izstopila iz gozda pod strmo poseko, na koncu katere sta bili dve potki: desna gor, leva dol proti potoku. Markacije so bile ob levi. Za seboj sva razločila cesto na Bleščeči (koče nisva videla), na levi se je dvigal Grlovec/Ferlacher Horn. Prečkala sva tri potočke, morda več izvirov istega. Tam je bilo dovolj vlage za navadne alpske zvončke, kalužnice, bele repuhe (že lučke), jetrnike, pljučnike, trilistne in podlesne vetrnice, videla pa sem tudi kar nekaj navadnih lusnecev. Dosegla sva gozdno cesto in jo prečkala. Ob njej je cvetel navadni volčin. Onstran ceste se steza ponekod sploh ni videla, k sreči pa so bile markacije goste, da sva zlahka napredovala od ene do druge. Cesto sva prečkala še enkrat. Telohi so bili že slabi, rjave gnezdovnice pa prav čedne. 

Poldrugo uro nad razcepom pod skalno steno smo cesta in midva hkrati dosegli sedlo Mrzla raven/Gipssattel (1453 m; nekateri mu menda rečejo tudi Gipsarji), kjer sta se združili poti 668 in 669. Eden od štirih kažipotov (na njem je bila le številka 669) je napovedoval, da bova že čez 40 minut na cilju. Sledila sva mu po slabi gozdni cesti, poraščeni s travo, s katere sva gledala naravnost proti Mačenskemu vrhu. Čez poseko desno pod nama je bil lep razgled na Palec, Zelenjak, Vrtačo, Ovčji vrh ali Kozjak, Svačico, Orlice, Stol, nad poseko pa je stala pritlična preža. Cveteli so lapuhi. Prehitela sta naju kolesarja in na koncu poraščene ceste »razjahala«, da sta se pripravila na vzpon. Najprej sva dosegla manjši vršič, se nekoliko spustila in dalje grizla kolena. Pred veliko poseko, deloma zasajeno s smrečicami, sva zavila ostro levo. Srečala sva sestopajoči dekleti, ki sta hodili kot po jajcih in se nista zavedali, da morata zaviti ostro desno (ovinek res ni bil posebej označen), zato sta bili veseli opozorila. Zadnji del poti do vrha sva se vzpenjala med samimi macesni; tam je gotovo lepo hoditi jeseni.

Dobre pol ure od konca ceste sva res dosegla vrh. Tam sta v suhi travi, posejani z živo modrimi zaspančki (spomladanskimi svišči), že poležavala kolesarja. Pri mizi in klopeh je stal lesen križ. Vpisno skrinjico je krasil ježek. V zvezek ljudje pišejo in rišejo vse mogoče, neka Barbara je na primer napisala (narečno) pesem. Posedela sva pri mizi ter si privoščila malico in razglede. Zdaj sva še bolje videla že naštete karavanške vrhove na jugovzhodu, poleg njih pa še Psinski vrh in vrhove od Grlovca do Obirja na vzhodu, na zahodu Kepo in Komnico pa še marsikaj. S prepoznavanjem videnega imava precej težav (posebno jaz), ampak navdušenje zaradi tega ni nič manjše.

 

Vrh sva zapustila po drugi strani, kamor je kazala markacija poti 668. Tudi ta je bila zelo strma. Tekla je ob poseki, ki sva jo gor grede gledala z druge strani. Ko sva prišla v gozd, se je na razcepu levi krak nadaljeval po grebenu, midva pa sva se spustila desno ob še eni poseki, ki so jo krasile deveterolistne konopnice in dvocvetne vijolice. Prej skalnata pot je postala mehka, prepredena s koreninami in posuta s češarki. Gozd se je zgostil. Po 35 minutah sva sestopila na gozdno cesto. Ob njej je bilo vse rumeno petoprstnikov. Kmalu sva se spustila desno s ceste in jo niže znova prečkala. Strmino so blažili široki ključi. Čisto sva se približala ostremu cestnemu ovinku na desni, vendar na cesto nisva stopila. To sva storila šele nekoliko pozneje in nadaljevala levo navzdol po njej. Čez 50, morda 60 m naju je nasproti velike poseke, pod katero je bil peskokop ali zemeljski plaz, čakala puščica desno, tako da sva cesto spet zapustila. Z desne je pritekla ograja iz bodeče žice na lesenih kolih. Potem ko nama je lesena klopca pomagala prestopiti žico, sva se znova znašla na gozdni cesti in nadaljevala levo navzdol po njej. Delavca, ki je s traktorjem vlačil hlode iz gozda, sva vprašala, kje je kapela sv. Mihaela, pa se je izkazalo, da ne zna niti toliko nemško kot jaz. Pokazal je majhno streho, ki se je videla levo med drevjem, a ni vedel, kaj je tam.

Pri bližnjih kažipotih sva že zagledala Sv. Mihaela/Alt St. Michael in zavila ostro levo po ograjenem kolovozu. Na travniku pod njim je bil vodnjak, obdan s spominčicami, visokimi jegliči, marjeticami, zlaticami, regratom. Kakih 40 minut po tistem, ko sva prvič stopila na gozdno cesto, sva prispela h kapelici z majhnim zvonikom pod mogočno smreko (1142 m). Mimo vhoda sva se spustila po travniku proti količku z markacijo poti 603, po kateri sva to krožno pot tudi začela. Pod kapelico so cvetele narcise, mogoče zasajene, na travniku pod potjo pa mračice, kukavice, nokote, jagode, mlečki, marjetice, zlatice, spominčice. Levo ob gozdu se je nadaljevala ograja. Nepokošen kolovoz naju je pripeljal na trato, na koncu »zagrajeno« s trakom. Prestopila sva ga in dalje sledila markacijam v gozd.

Čez četrt ure se je na desni pojavila polomljena ograja iz lat in prišla sva do slikovitega znamenja, posvečenega lovcu Wernerju Niederederju. Za ovinkom sva v daljavi zagledala zaselek (del Strugarij/Strugariach), ki sva ga videla z vrha. Pot je bila ne le zametana, ampak tudi zaraščena, celo z grmički. Sestopila sva na gozdno cesto ter na skalni steni zagledala markacijo, puščico v nasprotno smer od najine in rumen cvet na kovinski ploščici. Spustila sva se levo po cesti med Mačenskim vrhom (po njegovem pobočju) in Psinskim onkraj doline na desni. Ko je cesta napravila oster desni ovinek, sva jo zapustila po slabši peščeni v levo (naravnost). Nanjo so se s pobočja navalili kamni in skale. Gozd je bil razdejan in nepospravljen. Najprej sva se spuščala, ko pa se je cesta začela vzpenjati, naju je kažipot Matschach 1h 603.673 usmeril desno z nje.

 

Kakih 25 minut od znamenja se je označena pot strmo odcepila v globoko razbito grapo. Na drugi strani je iz nje vodila ozka stezica, a rdeča puščica na kamnu z napisom Variante je kazala više v breg. Sledila sva ji, toda ko se nama je zazdelo, da je »varianta« usmerjena nekam navzgor, sva se vrnila k prvi stezici, ki se je ozka pretikala med borovničevjem. Ta »normalka« je bila slaba, markacije redke. Prečila sva poseko in pri kažipotih sestopila na gozdno cesto. Na mehkem cestišču opazila sledi srnjadi. Nenavadno: na kažipotih so bili popolnoma enaki časi kot na tistih pred 20 minutami. Nadaljevala sva levo rahlo navkreber. Markacij ni bilo; mogoče so padle s podrtim drevjem. Pri nekem levem ovinku je bil ob cesti ograjen prostor s čebelnjakom. Za njim sva se začela spuščati med obsežnimi goloseki. Ker dolgo ni bilo markacij, sva pomislila, da sva zgrešila pot, kar se je potrdilo, ko je z leve pritekla markirana steza (kos poti sva prehodila po cesti namesto po gozdu). 

Na velikem križišču sva se priključila drugi gozdni cesti na njenem ovinku in šla dalje po njej desno navzdol. Prečkala sva slabšo gozdno cesto in takoj zatem se je od najine levo odcepila druga. To križišče s tremi kažipoti in kapelico (pol ure od globoke grape) se imenuje Olipitzkreuz (778 m). Nadaljevala sva mimo kapelice in kmalu zavila levo navzdol po prečni gozdni cesti. Mimo številnih odcepov so naju zanesljivo vodile markacije. Drvarsko delovišče in skladovnice drv so napovedovali »civilizacijo« in res sva kmalu zagledala hiše. Pri kažipotih naju je kolovoz pripeljal na makadamsko cesto, po kateri sva se peljala zjutraj. Zavila sva levo nanjo (smer Maria Elend, 603) in pol ure od Olipitzkreuza prikorakala nazaj k cerkvi. Takrat se je pripeljal neki Madžar in parkiral. Do pasu gol in z velikanskim nahrbtnikom se je odpravil v smer, iz katere sva prišla midva. Ugibala sva, da nosi padalo. Bilo je že malo pozno, ampak znalci že vedo. Brez dvoma bi bilo zanimivo na pokrajino pogledati od zgoraj, toda midva sva bila čisto zadovoljna, da sva zlezla na Mačenski vrh in prehodila še pot okrog njega.