Čez ovire na Roglo

Za 11. maj je bilo napovedano bolj klavrno vreme, še najmanj slabo na vzhodu, zato sva se po dolgem času spet odpravila na Roglo (1517 m). Ni bilo prvič, da naju je rešila iz vremenskih zagat. »Pomotoma« sva se odpravila po nekoč že prehojeni poti, iz Hudinje. Leta 2012 sva šla po njej na Kraguljišče, ki je že zelo blizu najinega tokratnega cilja, razglednega stolpa na Rogli, zato vsega tedaj napisanega ne bom ponavljala. Čeprav je bila sobota, naju (no, predvsem mene) je zaradi precejšnje založenosti lesnega skladišča na prostem, kjer sva parkirala prejšnjikrat, zaskrbelo, da utegneva biti komu v napotje, zato sva vprašala pri sosedih. Brez zadržkov so nama odkazali prostor na svojem.

Pot od kažipota Rogla 3,5 h do travnika z razgledom na Vitanje je bila zaraščena in blatna, visoka trava pa mokra. Cvetele so spominčice, više gori še zlatice, mlečki, travniške kozje brade, zvončice, grintovci, kukavice, grašice, jetičniki, črne detelje. Zanimiva kapelica z Marijo, stoječo na kači, je bila že prejšnjič v slabem stanju, zdaj pa je res že zelo uboga. Napis Popotnik ozri se name in jaz bom v nebesih prosila zate je postal deloma nečitljiv (na stari fotografiji ga lahko še preberem). Skoraj sva se spotaknila ob ograjno žico desno od kapelice, kjer se je nadaljevala markirana pot. Ko sva nad kadjo za napajanje živine prestopila makadamsko cesto, so se ovire nadaljevale. Prestopiti je bilo treba številne žice električnega pastirja in ker so bile zame postavljene nekoliko previsoko, »vratc« in »pručk« pa ni bilo, me je že na prvi neprijetno streslo, zato sem se odtlej plazila pod njimi. Pogosto sva srečevala govedo, ki se ga po nekaj poročilih o napadalnih bikih kar malo bojim, in paziti sva morala, da nisva stopila v kak dokaz dobre prebave pasočih se živali. Šele precej visoko sva prišla na pašnik prijaznejšega kmeta, ki je poskrbel za prehod. Na markirani poti bi táko ravnanje pričakovala od vseh, čez katerih zemljišča hodimo planinci, »pristojno« planinsko društvo, ki je označilo pot, pa bi se moralo z lastniki seveda dogovoriti.

Sv. Vid naju je prijetno presenetil: cerkev so lepo obnovili. Pa se nisva dolgo zadrževala, kajti sosedov pes je bil spuščen in se je divje zaganjal v naju. Ker se ni prikazal nihče, ki bi ga umiril, sva kar »pobegnila«. Cerkev bi morala biti vendar dostopna vsakomur. Kažipot za Skomarsko pot je kazal v gozd, a je bila popolnoma zaraščena. Njenih kažipotov sva tisti dan videla še veliko; morda jo kdaj prehodiva v enem kosu (20 km).

Pri naslednji skupini hiš (približno poldrugo uro od izhodišča) je ob cesti zeval »izropan« odpadni avto, v bližini pa so se valjali še drugi odpadki. Nekateri so res packi. Kmalu sva ugotovila, da je del poti spremenjen, saj nisva šla ne mimo Založnika ne mimo klopc. Slabe četrt ure od zadnjih hiš se je pri kažipotu Rogla na električnem drogu odcepil desno s ceste kolovoz navzgor proti Skočaju. Takoj sva se znašla pred ograjo in do koder se je videlo, so se ograje kar vrstile. Krave so se kot na ukaz zganile in se vse napotile proti nama, da mi je bilo prav tesno pri srcu. Šla sva daleč naokrog in nad velikim gospodarskim poslopjem, ki ga še gradijo, prišla po dobrih 5 minutah nazaj na cesto (mar bi bila ostala na njej, a sva pač sledila oznakam) in pri markaciji stopila v gozd. Na križišču čez 10 minut se je desno navzdol prišlo k hišam, levo pa je kazal kažipot Rogla. V levo sta tekli dve poti; najina je bila desna izmed njiju. Prepoznala sva veliko počitniško hišo, mimo katere sva šla že prejšnjikrat. Spet sva bila na znani poti, ki naju je vodila čez kamnolom skrilavca, mimo Ovčarjevega vrha in skozi apartmajsko naselje Veverica. V jarku ob poti je ponekod še ležal sneg in precej se je ohladilo.

Tokrat nisva zavila na Kraguljišče, ampak sva za kažipoti ob stiku s potjo iz Mislinje čez Tolsti vrh po dobri uri stopila na asfaltno cesto. Ko sva kakih 20 minut korakala po njej mimo odcepa desno k počitniškemu naselji Macesen, hotela Natura in pivnice Planja, so naju prehitevali in srečevali številni kolesarji in vsi prijazno pozdravljali. Ob cesti so bile parkirane množice avtomobilov, žičnice, nogometno igrišče in otroška igrala pa so samevali. Od pivnice sva se spustila k cerkvi Jezusove spremenitve na gori iz leta 2010 (1474/1480/1517 m – podatki so različni), druge najviše stoječe cerkve v Sloveniji (za Sv. Uršulo na Uršlji gori, 1699 m). Šla sva mimo spomenika, kjer je pokopanih pet borcev IV. operativne cone, padlih v bojih z okupatorji, in prostorov za piknike ter po 20 minutah bolj ali manj uspešnega vijuganja med blatom, lužami in mokrim snegom prispela do 30 m visokega razglednega stolpa. Med potjo sva si ogledovala lesene kipe udeležencev kiparske kolonije (prva je bila leta 2017). Kakih imenitnih razgledov žal ni bilo, a vsaj dežju sva se srečno izognila.

Vrnila sva se po poti vzpona. Pred naseljem Veverica so za nama prihrumeli štirikolesniki, a so zaostali in k sreči obtičali. Pri kamnolomu skrilavca nama je pot pretekel velik zajec. Skočaja sva obšla po cesti. Vso pot (razen na cilju) nisva srečala žive duše. Ko sva se po poltretji uri vrnila k avtu, sva poklepetala z »gostitelji«. Zelo prijazni so bili; pri njih lahko parkirava kadarkoli, so zatrdili.

Lani so mediji poročali, da bodo to poletje na Rogli odprli prvo pot med krošnjami v Sloveniji, ki jo bosta sestavljala 560 m dolgo sprehajališče do 20 m nad tlemi in 35 m visok razgledni stolp z dodatnimi 440 m krožne poti, na koncu pa bo še 40-metrski tobogan. Ob najinem obisku se ni dogajalo še nič, zdaj pa pravijo, da bo to čudo začelo delovati jeseni.