Kjer se srečata zima in pomlad ‒ planine in rovti pod Golico

Plavški Rovt

Ko sva konec aprila prebrala Ambrožičev spletni dnevnik (ki to res je, ne kot moj s trimesečnim zaostankom), sva se kar na hitro odločila za Plavški Rovt in njegove cvetoče travnike. Pred (sedemnajstimi!) leti sva sicer že obiskala majsko Golico, a sva bila kar malo razočarana, ko ni bila tako pobeljena z narcisami, kakor jo razkazujejo na fotografijah. Upala sva, da bo tokrat res vse belo.

Z Jesenic sva sledila smerokazom za Plavški Rovt. Po slabi in ovinkasti asfaltni cesti sva se pripeljala do nekoliko posebne kapelice, kjer sva parkirala. Na leseni hiški poleg urejenega parkirišča (premore tudi kemično stranišče) je bil pritrjen plakat z vabilom na prireditev Miss narcis. Na travniku poleg hiške je nekaj ličnih lesenih tablic z verzi opozarjalo na skrb za ohranjanje narave, predvsem seveda narcis ali ključavnic. Ljudski glas ve povedati, da so marljive čebele nabirale med tudi ob nedeljah, čeprav je nedelja Gospodov dan. Zato jih je Bog kaznoval, tako da je cvetove zaklenil (narcise so vetrocvetke). Stanko Klinar pa v svoji imenitni knjigi Sto slovenskih vrhov (Prešernova družba, 1991) piše, da je njihovo ime »porojeno iz njihovih kljukastih stebelc /.../ in globoko vsajeno v zavest domačinov. Četudi ga tujci ne razumejo /.../ in četudi turistično društvo fremdenferkersko voli 'Miss narcis' namesto 'kraljico ključavnic', je v njem pravi stari zven simbola Golice in Rovt.«

Po cesti sva se vrnila na začetek Plavškega Rovta (860 ali 890 m, na spletni strani TD Golica le 750 m) in se pri obvestilni tabli o narcisah ali ključavnicah kot naravnih vrednotah povzpela po stezici v travnati breg, razkošno posut z belimi cvetovi. Desno zgoraj nad škarpo sta za ograjo tičala brunarica Karin in čebelnjak. Obli griček na levi je bil prav tako ves bel od narcis, med njimi pa je skrbna roka s koso napravila ozko stezico, ki je vabila k razgledu (predvsem na Mežaklo) in obenem sporočala, naj hodimo le po njej in ne mendramo po cvetju. Kmalu za kozolcem sva stopila v gozd. Ponekod so se »družili« narcise in regrat, a druženje menda ni čisto enakopravno, ker gnojenje pospešuje rast trave in regrata na škodo belih lepotic.

Hodila sva skozi gozd in čez travnike s pogledi na okoliške gore, mimo lesene hiške z zarjavelo pločevinasto streho, klopce in razpadajočega lesenega korita, predvsem pa med tisoči belih cvetov z rumeno-rdečimi kronicami – brez markacij in kažipotov, dobesedno za nosom, ki so ga vodile nebeške vonjave. Na Golici se je še belil sneg, tu pa je bilo vse belo od narcis in tudi popkov je bilo še veliko. Povsod so bile, tudi v senci, celo sredi zvoženega traktorskega kolovoza. Kljub temu nisva prezrla še drugih cvetic: na močvirnem svetu so cvetele špajke in kalužnice, po travnikih rumene in vijolične bezgove prstaste kukavice, regrat in še kaj. Na enem posebno cvetočih pobočij sva naletela na možaka, ki se je lotil fotografiranja precej temeljito, kljub temu pa ni bil nejevoljen, ko sva ga zmotila s prošnjo, da naju v tem raju fotografira skupaj. Potem sva videla, da naju je postavil v kot in dal narcisam glavno besedo. Saj – navsezadnje smo bili tam zaradi njih!

Obhod sva končala z vrnitvijo v vas pr Martinc. Tudi v naselju je bilo vse v znamenju ključavnic – njihove slike so krasile hiše, kažipote, zaboj s peskom za posipanje ceste. Nad počivališčem z mizo in klopcama pred nekim gospodarskim poslopjem naju je pozdravil napis Dobrodošel popotnik! Izvoli počij – naberi si novih moči! Ko sva se vrnila k avtu (najina krožna pot je trajala slabi dve uri), je bilo parkirišče polno. Kar nisva ga mogla zapustiti, saj nama je zgovoren možakar neumorno razlagal svoje poglede na vse mogoče, tudi na trganje narcis, ki da sploh ni škodljivo. Rad jih nabira za na grob in tudi za domov, pravkar se je odpravljal ponje; po njegovem je prepoved nabiranja nepotrebno pretiravanje, saj narcisam škoduje samó gnojenje.

Hruška planina

Po tem sprehodu se nama je zahotelo še malo »prave« hoje, zato sva se namenila na Hruško planino. Ta se »ponaša« ne le z več podatki o nadmorski višini (od okoli 1300 m v Janševem vodniku Karavanke prek 1350, 1378 do ‒ spet pri Janši ‒ 1670 in celo 1776 m na spletni strani TIC Jesenice, kar pa je le površnost, saj je to nadmorske višina Hruškega vrha, kjer sva že bila), ampak tudi z več različicami imena: Hruška (zemljevidi in atlas), Hruščanska (kažipoti, napis na koči in več virov na spletu), Hrušanska (nekaj spletnih virov), Hrušenska (vpisna knjiga).

Odpeljala sva se navzgor skozi Plavški Rovt. Kmalu za krajevno tablo za konec naselja se je cesta prekucnila navzdol in postala makadamska. Ob njej sva videla spomenik ultramaratonskemu kolesarju Juretu Robiču (1965‒2010), ki je tam trčil v avtomobil in se smrtno ponesrečil. Po dobrih 2 km sva se ustavila pri turistični kmetiji Zakamnik (Janša 1002 m, Jeseniški zbornik in TD Golica 1100 m), kjer je bila baje včasih karavla. To je zgornja hiša, spodaj ob cesti pa je počitniška hiša možaka, ki je ravno tedaj pospravljal po žganjekuhi. Povprašala sva ga po Zakamnikovi stari hruški in povedal je, da še vedno vsako leto rodi. To 300‒400 let staro drevo z obsegom 460 cm je uvrščeno v Enciklopedijo naravne in kulturne dediščine na Slovenskem.

Pri Zakamniku sva zavila levo, kamor je kazal kažipot Dovje 9 km (desno Jeklovo sedlo 6 km). Do Rogárjevega rovta (okrog 1100 m) je bilo še kakih 10 minut vožnje. Prostora za parkiranje je bilo kljub številnim avtomobilom še dovolj. Tam so bili kažipoti nazaj Plavški Rovt 1 h, naprej Dovje 2 h 45 min, levo Hrušica 1 h, desno Hruščanska planina 45 min. Rogarjevega rovta razen na pespoti.si ni na zemljevidih.

Odpravila sva se desno po ozki gozdni cesti proti majhnemu seniku, počitniški hišici (v okolici jih je še nekaj) in gozdu. Narcis je bilo malo, pa še tiste večinoma v popkih, bilo pa je precej zaspančkov in še nekaj drugih rož. Iz rovta sva se povzpela v gozd. Vrh prvega vzpona se je levo odcepil travnat kolovoz, naprej pa se je nadaljevala najina gozdna cesta z odprto zapornico. V tla zabiti kosi traverz so bili verjetno ostanek ograje. Železni kanalčki in jaški so skrbeli za odvodnjavanje; da je tam dosti mokrote, so pričale kalužnice. Pod seboj sva slišala šum vode, najbrž Dobršnika. Pojavile so se prve zaplate snega. Beli repuhi so že odcveteli, lapuhi pa še ne. Srečala sva nekaj ljudi, ki so se že vračali.

Po 20 minutah se je cesta prvič zravnala. Na desni sva videla Klek, pred nama se je za drevjem skrival Hruški vrh, med njima pa je bilo sedlo Rožca. Desno od Kleka se je dvigala Golica. Za uravnavo se je pot nekoliko spustila in po 5 minutah sva stopila skozi leso na planino, na kateri so cveteli mali beli žafrani (nunke), podlesne vetrnice, mlečki, regrat, vijolice, kalužnice, narcis pa ni bilo. Prišla sva do razcepa. Preden sva nadaljevala po »svojem« levem kraku, sva šla pogledat, kam se pride desno čez zasnežen in moker mostiček, na katerem je zelo drčalo, in kar sva zagledala, je bilo nepričakovano in zanimivo: hiška na ameriškem vojaškem tovornjaku znamke GMC iz leta 1940. Za 1500 dinarjev (brez prometnega davka) ga je leta 1979 od JLA kupil Janez Tarman s Planine pod Golico (po vpisni knjigi sodeč je v tistih krajih več Janezov Tarmanov). Tam stoji od 25. oktobra 1998. »Bivalni tovornjak« so dopolnjevali miza, klop, korito s tekočo vodo in običajna »depandansa«.

Najina pot se je nadaljevala od razcepa levo navzgor čez potoček. Mimoidoči planinki napisa Voda ni pitna! nista upoštevali. Mimo množice malih sviščev in zardelih telohov sva bila brž pri koči. Planina je bila prav prijazna. Odpočila sva si na zanimivih klopcah in brskala po nenavadni stari vpisni knjigi. Na koči sta bili spominski plošči – ena posvečena mladinski aktivistki NOV Magdi Zupan - Slavi, ki se je 15. avgusta 1945 ponesrečila na Kleku, druga Jožetu Vrhuncu z Bleda, ki so ga 9. aprila 1941 umorili Nemci. V zidan vodnjak je tekla voda, ob bližnjem jezercu je stala preža.

Vrnila sva se po isti poti. Zdaj sva imela levo pred seboj Suhi vrh in ko sva šla mimo odcepa, sva domnevala, da je to druga pot okoli tega hriba (na zemljevidih sta narisani dve). V slabe pol ure sva bila spet pri avtu. Na parkirišču je bil samo še najin. Zdi se, da sva povsod zadnja, a to naju ne moti. Res sva počasna, sva pa tudi radovedna in »temeljita«, kar pač terja svoj čas. Za hribolazenje se nama ga ne zdi nikoli škoda.