Tavanje nad Belco

Hrvaški patagonci so nas marca povabili na Pot sedmih slapov, a ker je bilo takrat bolj malo vode, sva jo 1. junija še enkrat prehodila sama, saj sva hotela videti slapove v vsem njihovem sijaju (uspelo nama je popolnoma: večkrat sva bredla bosa, z gojzarji v rokah). Kadar »tavava« po tujini, se potem še bolj veselim hribolazenja doma. Janija je navdušil Klinarjev vodnik za izletnike in planince Dovje in Mojstrana (Celjska Mohorjeva družba, 2007) in ko je odkril še spletni vodniček dovškega župnika, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bova odpravila v tisti konec. Povod se je našel 7. junija, ko sem razglasila, da bi po nekaj letih spet rada videla šopaste repušnike nad Belco, in odpeljala sva se na Gorenjsko. Avtocesto sva zapustila na Hrušici, zavila proti Kranjski Gori in se mimo Dovjega zapeljala do vasi Belca, kjer sva parkirala pri žagi. Obkrožali so jo naprave, nevozen avto, odpadki in skoraj nič lesa, kakor da ne deluje več, namesto skladovnic hlodov in desk pa so tam stali kupi grušča in skal, po lanskih podorih navaljenih s strmega pobočja, ter cestarski stroji in vozila. Delovni stroji so hrumeli tudi na podrti cesti nad potokom Belca, od koder so se kdaj pa kdaj usuli skale in kamenje.

Vedela sva, da je gozdna cesta nad Belco zaradi hudih ujm neprevozna, a sva poznala tudi pot mimo opuščenih vojaških objektov nad žago. Makadamsko cesto ob njej sva zapustila po kolovozu desno v gozd. Žalostne podobe okolice ni mogel popraviti niti dišeči bezeg. Prestopila sva pritoček Belce, kako priti k njej, pa nama ni bilo jasno, saj je bilo vse podrto. Od propadajočih stražarnice in karavle dalje ni bilo več poti, ker se je sesula v Belco, in kazalo je, da so se sesuli tudi najini načrti. Tedaj sva v strugi pod seboj opazila rdeče packe na skalah in desko, ki bi lahko bila brv. Spustila sva se toliko nazaj proti žagi, da sva lahko sestopila k vodi. Dostop do nje je bil zagrajen z verigo in prepovedan z opozorilno tablo. Poskusila sva pod karavlo in veliko cevjo, speljano v malo hidroelektrarno poleg žage. Kljub velikemu razdejanju so sledi pričale, da ljudje tam hodijo. Ko sva se že precej povzpela, se nama je začela sipka podlaga podirati pod nogami, takrat pa sva na drevesu na desni zagledala rdečo črto in zavila tja.

Sledeč stopinjam predhodnikov sva po 25 minutah dosegla gozd, kjer sva našla nadaljevanje znane poti. Tudi nanjo sta segla dva jezika podrtega kamenja, čez katera pa je bila že uhojena nova steza. Med vijoličnimi grebenušami, mračicami in odcvetelimi jegliči sva po kakih 20 minutah stopila na gozdno cesto v bližini predora. Nazaj navzdol je kazal nov kažipot za pohodniško pot, torej je ponekod kar vratolomna pot čez podor tako rekoč »uradna«. Skozi predor sva šla pogledat še do slapu in pogled naprej po tistem, kar je ostalo od ceste, je bil strašljiv. Razočarana, da nisva našla nobenega repušnika, niti listov, kaj šele cvetov, sem se morala sprijazniti, da teh posebnih rožic (tudi) letos ne bom videla.

Zdaj je bil na vrsti Janijev načrt: ogled sotesk Jerce in Sušice (Belco je izbral za izhodišče, da bi poiskala tudi grob partizanov Hrovatov). Nadaljevala sva po gozdni cesti, ki je bila tudi dalje na številnih mestih – pri mostovih, zadrževalnikih, grapah – zasuta z gruščem in skalami. Čeznjo so ležala podrta drevesa, kanali za odvodnjavanje so bili polni peska in kamenja. Čez dobrih 20 minut se je desno odcepil kolovoz in ob odcepu je bil še vedno zgolj ostanek rdečega kažipota, prav kakor pred petimi leti. Presenetil pa naju je nov, trden most, torej kolovoz vzdržujejo, čeprav »oznaka« na začetku ni zbujala optimizma. Sledil je še slab most, bolj zakrpana brv. Po dobrih 5 minutah sva se spustila desno k Belci. Stezica je bila ozka, strma, zasuta z listjem, nanjo je visela dolga trava in bila je vsa razmočena, saj je po njej tekel potoček, ki se je izlival v Belco.

O tem potoku sva brala, da je včasih tako hudo vodnat, da je težko priti čez in je lahko celo nevaren. Imela sva srečo, da je bil tokrat precej krotak in sva ga lahko prestopila po deblih, nametanih v vodo. Kakih 70 m v desno sva ob strugi zagledala nekaj brvi podobnega, zato sva se napotila tja. Levo od vodne pregrade sva našla leseno klančino s »stopnicami«, ki je vodila iz struge. Po njej sva se povzpela v gozd in kmalu zatem zagledala partizanski spomenik (po Klinarju na višini blizu 1000 m), posvečen Benu (Benediktu) Hrovatu - Zvonku in njegovemu bratu Francu, ki sta leta 1944 padla za svobodo. Spomenik je skrbno vzdrževan in ima še eno lepo lastnost: prijazno združuje rdečo peterokrako in križ. Poleg stoji miza s klopema, napis na drevesu pa vabi: V soteski divji, pri grobu tihem, postoj popotnik in počij, miru se gorskega naužij! Obiskovalcem je namenjena tudi vpisna skrinjica.

Najin naslednji cilj je bil soteska Jerce. Spomenik sva zapustila naprej po gozdni stezici, ki je kmalu zavila ostro levo navzgor, kakih 15‒20 m zatem pa sva šla mimo zaraščenega odcepa v desno. Janija je prestrašila krastača, skrita v travi, in ni še dobro zajel sape, ko je že skoraj stopil na slepca. Dobro, da ne hodim prva! Tisto, po čemer sva stopala, je bil nekoč najverjetneje kolovoz. Čezenj je ležalo podrto drevje. Visoko nad strugo Belce sva prišla iz gozda in z nekega ovinka se nama je odprl pogled nanjo. Skrivljen rjast železen drog z ostankom zarjavele žice ob poti sva razumela kot napoved planine. Res sva se čez četrt ure znašla pri Jurčevem rovtu. Pred njim sva zavila desno na domnevno nekdanji kolovoz, zdaj poraščen s travo. Vodil naju je pod rovtom in napisi, vrezani v lubje dreves (Miljković, Još 60 dana, Još 2 dana ...), so pričali, da so tam nekoč hodili graničarji. Prečila sva obsežno poraščeno melišče ali podor, kjer so cvetele zlatice, nokote, grebenuše. Pred pritokom Jerce sva se spustila desno. Steza se je izgubila v podrasti, nato pa spet postala razločna in na obeh straneh so jo obrobljale cvetoče rože. Potem ko sva prečkala omenjeni potoček, sva se spuščala po čedalje gostejšem ščavju in med nizkimi borovci.

Čez slabe četrt ure sva se znašla na robu nad Jerco ter ugotovila, da je spust k njej izredno strm in nevaren za zdrs. Kljub temu sva poskusila, a ko sva bila že precej blizu struge, sva vendarle odnehala. Klinar piše, da dostop ni možen, jaz pa mislim, da je, seveda za sposobnejše in pogumnejše od naju. Gorski reševalci imajo (žal) nujnejše delo kot reševati upokojenca, ki sta precenila svoje zmožnosti. Bova šla pa na planino Belco (1144 m; tako piše na nekaterih zemljevidih in v Klinarjevem vodničku, a se je kasneje izkazalo, da stvar ni tako preprosta).

Vrnila sva se na Jurčev rovt. Čezenj je tekla stezica bolj za take z bujno domišljijo, ko sva se povzpela v desno, pa tudi domišljija ni več pomagala. V gozdu sva končno našla stezo – skoraj kolovoz, čeprav čisto poraščen s travo. Precej strmo se je vzpenjal naravnost navzgor med smrekami. Kmalu se je desno nazaj odcepila ozka potka, a ostala sva na poraščenem kolovozu, ker sva upala, da pelje na planino Belca. Ker naju je ustavilo podrto drevje, sva se vrnila k odcepu. Potka se je takoj razcepila: ne levo ne desno nisva našla ničesar, zato sva se podala naravnost navzgor proti robu, kjer sva pričakovala planino. Pod robom je bilo nagrmadenega mnogo izruvanega in polomljenega drevja, da se je bilo kar težko prebiti čezenj. Kakih 20 minut nad Jurčevim rovtom sva dosegla travnik, za katerega sva domnevala, da spada k planini Belci.

Napotila sva se po travniku navzgor iskat nadaljevanje planine, kajti sestavljali naj bi jo trije deli, kar se vidi na Googlovem satelitskem posnetku območja. Pod nekim macesnom sva našla ostanke brunarice. Veliko drevja v okolici je bilo polomljenega, smreke so se sušile. Po številnih šopih telohovega listja sem si predstavljala, kako lepo je tam, ko cvetijo telohi. Travnik so že zaraščale praprot in smrečice. Strmo se je vzpenjal v treh »terasah« in ko sva dosegla zgornji rob, sva vstopila v gozd. V njem nisva našla steze, po kateri bi lahko nadaljevala na morebitni naslednji travnik, zato sva se vrnila na kolovoz, s katerega sva se povzpela na planino. Tokrat se nisva ustavila pri podrtem drevju, temveč sva se pod njim prebila na drugo stran, kjer je bil prehod v levo čez grapo tudi podrt. Na nekem ovinku je bil kolovoz podprt z že dotrajanimi bruni. Kljub slabemu stanju je to skoraj gotovo »prometnica«, ki vodi na kako planino ali rovt, sva si mislila. Globoko levo pod nama je močno šumela voda. Naletela sva na presenetljivo veliko rjavih gnezdovnic. Po kakih 10 minutah sva prestopila potoček. Onstran njega sta slabi stezi tekli levo in desno. Jani je bil prepričan, da je to Bavharski potok in da torej nisva šla v pravo smer, zato sva obrnila.

Nad spomenikom Hrovatovima bratoma sva poskusila še ostro levo (mimo tega odcepa sva šla že zjutraj), da bi prišla do Jerce niže, vendar je bila peščena steza podrta tudi tam, in si nisva upala naprej. Sklenila sva, da je za ta dan dovolj tavanja, in sva se odpravila nazaj v dolino.

Šele med vračanjem sva na drugi strani Belce, preden se je stezica od struge priključila kolovozu, zagledala nenavaden betonsko-opečnat objekt z železno cevjo (dimnikom?). Četrt ure po vrnitvi na gozdno cesto (z nje je bil lep pogled na Kepo) sva pri odmikališču in prometnem ogledalu na levi opazila peščeno stezo navzdol, ki je tja grede nisva videla. Spustila sva se po njej in tudi ta je bila na dveh mestih zasuta. V kakih 10 minutah naju je pripeljala k zapornici na Belci, kjer se je za jezom lesketala smaragdno zelena voda. Od struge globoko spodaj naju je ločil visok jez. Od tam je bila speljana v dolino tista cev, pri kateri sva začela zjutraj. Pa znova nazaj na cesto in po pol ure napornega sestopanja po razdejanem pobočju sva bila spet pri avtu. 

Med vožnjo domov sva se ustavila pri Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, pri katerem so bili zbrani domači gorski reševalci. Menila sva, da so pravi naslov za najina vprašanja, kje sva pravzaprav bila. Prvi rovt je bil Jurčev, glede tega so se vsi strinjali, kako se imenuje travnik z ostanki brunarice, niso vedeli, a nekateri so omenjali Železnikov rovt, bili pa so prepričani, da je planina (imena Belca niso poznali) dlje in da na njej nisva bila. Ker niti oni ne vedo natančno, kje je kaj, so sklenili, naj se nehava sekirati.

Seveda niso mogli vedeti, da pri naju ne gre tako zlahka, in po pohodu se je začelo dopisovanje – Janijevo z dovškim župnikom Francem Juvanom, avtorjem spletnega vodnika Kje so tiste stezice v dovški in borovški fari, ter moje z Miranom Hladnikom, ki skupaj z ženo Miro (oba sta bila moja študijska kolega) zbira podatke o partizanskih spomenikih (o tem je pisal v Planinskem vestniku 2/18) in jih objavlja na Geopedii pa tudi piše o hribih. Gospod Juvan je potožil, da v tistem koncu tudi njemu ni vse jasno: »Kjer piše Brolhov rovt je v resnici Brencetov, Brolhov pa je ob stezi čez Bavharski potok proti zapornici. Tam, kjer piše Jurčev rovt (v Brevantu), sedaj ni ničesar, včasih pa je menda bil. Jurčev rovt je menda prvi, čez katerega sta šla. Ali je naslednji res Železnikov, ne vem ‒ če se prav spomnim, na njem lovci kosijo in če se ne motim imajo tam tudi nekaj postavljeno (svisli, krmilnica?). Katera je planina Belca, ne vem ‒ če sploh je, ker so včasih vse poimenovali po lastnikih.« Miran nama je pisal o treh krčevinah (delih planine) in povedal, da se pride na tretjo s spodnjega konca »najinega« drugega rovta, zato sva na vrhu zaman iskala prehod. Kako se imenuje kateri del planine, sva končno odkrila na zemljevidu Ledinska imena v občini Kranjska Gora: prvi je res Jurčev (Jurčov), tisti z ostankom brunarice Sedučnikov (Sedučnekov), tretji, ki ga nisva našla, pa Železnikov (Želejzәnkov). Pač rada veva, kod se potikava. Jerca in Sušica pa tudi še ne bosta presahnili.