Slap (Veliki) Kozjak in še kaj

Krnčica iz prejšnjega zapisa je bila »glavna junakinja« najinega letošnjega Posočja. Naslednji dan, 14. junija, ko sva raziskovala Kobarid in okolico, je bilo vreme sončno, zato sva napravila še nekaj lepših fotografij Krnčice in njenih sosedov. Čeprav sva bila v Posočju že velikokrat, sva si šele tokrat ogledala Mrzli studenec in italijansko kostnico v Kobaridu ter trdnjavo Kluže, dan pred vzponom na Krnčico pa sva se potikala po Logu pod Mangartom, kjer sva obiskala Štoln in avstro-ogrsko vojaško pokopališče, povzpela sva se na Ravelnik in se v bližini Srpenice ustavila pri spomeniku grofici Lucy Christalnigg, prvi civilni žrtvi prve svetovne vojne na Slovenskem.

Slap Kózjak

Ta naravni biser okrog 300 m nad morjem je bil vsekakor najlepši del »dodatnega programa«. Potok Kozjak, ki se pri Kobaridu izliva v Sočo, izvira na jugozahodnem pobočju Krnčice. Od njegovih šestih slapov si je mogoče ogledati dva. Parkirala sva v Kobaridu, ob cesti proti Drežnici. Kakih 200 m od 20-metrskega kamnitega Napoleonovega mostu je urejeno parkirišče, še eno pa nekoliko naprej pri kampu Koren. Za začetek so naju spravili v slabo voljo parkomati, ki ne vračajo denarja, zato sva morala nazaj v mesto po drobiž. Pri kampu sva našla prve oznake za slap. Pot naju je vodila mimo klopce, korita s pipo, čebelnjakov, praznih stojnic za prodajo sira, odcepa Huljeve poti in brvi čez Sočo.

Najprej sva hodila po sončni peščeni poti z lepimi razgledi, nato sva vstopila v gozd, kjer sva se ustavila na kamnitem mostu iz leta 1895, pod katerim pada Kozjak v 8-metrskem slapu Mali Kozjak. Nadaljevala sva desno ob potoku navzgor in slabe pol ure od izhodišča zagledala novo leseno hiško, v kateri so prav tisti mesec začeli pobirati vstopnino (4 evre za odrasle, 3 za dijake, študente, upokojence in skupine, 2 za otroke od 7 do 14 let, 10 za družine). Po kakih 5 minutah sva zagledala večji slap z imenom Veliki Kozjak ali kar Kozjak. Ni čudno, da ga vsi opisujejo kot enega najlepših v Sloveniji: bel pramen razpenjene vode je padal čez temno steno 15 m globoko v votlino z udrtim stropom, na dnu katere se je lesketal smaragdno zelen tolmun. Zadnji del poti je opremljen z mostički in na koncu je razgledna ploščad, na kateri se nas je gnetlo kar precej. Poleg šumenja vode je bilo slišati predvsem vzdihe obiskovalcev in škljocanje redkih fotoaparatov (zdaj večina fotografira s telefoni).

Nazaj grede sva kos poti prehodila po Huljevi poti, speljani iz Zaročišča čez Ozben do Drežnice. Imenuje se po Alojzu Fonu - Hulju, planincu, alpinistu, lovcu, graditelju planinskih poti, bivakov in koč, garaču, orjaku in dobričini, pripovedovalcu lovskih in planinskih zgodb, legendi Posočja. Na označenem mestu sva zavila levo, se povzpela mimo nekaj kavern, opazovalnice in strelskih položajev ter po stopnicah, skozi pokrite prehode, deloma pod zemljo, in bivalno barako sestopila na prejšnjo pot. Ustavila sva se še pri 51,5 m dolgi brvi in se po njej sprehodila čez Sočo. Pogled v zeleno reko je bil čudovit. Po njej je plulo kar nekaj kajakov, na bregovih pa so postavali izletniki. Med vračanjem na parkirišče sta nama skušala pokvariti izlet hrupna motorista (pot je zaprta za promet!), a jima ni uspelo.

 

 

 

Muzej na prostem Ravelnik

Do večine zanimivosti, naštetih v prvem odstavku, sva se pripeljala, zato naj na kratko opišem samo še vzpon na Ravelnik, ki je vendarle hrib in naju je zaposlil ne le z ostalinami prve svetovne vojne, ampak tudi z urico hoda. Pri vojaškem pokopališču blizu Bovca sva zavila proti Trenti in parkirala malo pred mostom čez Koritnico. Na zemljevidu pri muzeju na prostem Zaprikraj sem opazila zapis Rabelnik, kar je najti tudi na nekaj spletnih mestih, na kraju samem pa je pisalo tako kot v knjigah in na zemljevidih: Ravelnik. Avstro-ogrska vojska se je leta 1915, po italijanski zasedbi Bovca, utrdila na tem hribu (519 m) in sosednjem Stržišču (486 m). Tudi ta muzej na prostem je del Poti miru.

Po kakih 5 minutah razmeroma strmih ključev sva se znašla pred »vhodom« v muzej. Krožna pot naju je vodila med kavernami, strelskimi položaji, jarki, opazovalnicami, sledovi zadetkov granat. V pol ure sva dosegla vrh Ravelnika s slabo klopco. Na kraju spomina na nesmiselno véliko morijo so se simbolično prepletali cvetovi kresničevja in bodeče žice. Takih krajev je v Posočju res veliko, preveč.