Krnčica

Za glavni cilj svojega letošnjega junijskega Posočja sva si izbrala Krnčico (2142 m). Iz Kobarida sva se 13. junija odpeljala proti Drežnici, kjer sva zavila levo proti Drežniškim Ravnam. Še en smerokaz naju je poslal levo navzgor na serpentine in ko je bilo kakih 9 km od Kobarida konec asfalta, sva prispela na parkirišče Pri koritu (751 m). Nekateri so se peljali še naprej, četudi sva v Miheličevih Julijskih Alpah prebrala, da je ta cesta komaj prevozna. Ob parkirišču sva si ogledala razlagalno tablo z zemljevidom okolice, modra tablica pa je opozarjala, da smo na območju vira pitne vode Tresilo in naj zato ne onesnažujemo okolja.

Z makadamske ceste sva nasproti kamnite koče zavila desno (kažipoti naprej po cesti Pl. Zaprikraj 1h, Krasji vrh 3h in Snežna jama 2,5h, desno Vrata 3h, Krn 5h, Pl. Zapleč 1h in Slap Curk 45min.). Čez travnik sva se povzpela v gozd; trava je bila visoka, a steza pokošena. Levo nad potjo in desno pod njo so se vrstile kamnite škarpe. Ko se je svet zravnal, sva stopala po široki gozdni stezi, pokriti z iglicami in mahom, sicer pa peščeni, kamniti. Začela se je rahlo vzpenjati. Po njej so ležali veliki češarki in postajala je čedalje bolj skalnata. Za kratek čas se je zravnala, potem ko sva prestopila dva kraka suhega potočka, pa se je začela znova vzpenjati. Pri kažipotih nazaj Ravne ter levo Slap Curk in Planine sva v levo prečkala zatravljen kolovoz. Skozi »nedelujočo« leso sva kmalu prišla do »zaresne« in počasi zapustila gozd. Cveteli so šipkovi in drugi grmi. 

Po pol ure sva prišla do prečne mulatjere. Tam so bili kažipoti (nazaj Ravne, desno Slap Curk in Drežnica, naprej Vrata-Krn) in korito z vodo, nekoliko dlje na desni preža. Ta kraj se imenuje Ograjenca (na tabli pri koritu je pisalo Ograjnca). Mulatjero sva prečkala in se začela vzpenjati v smeri Krna. Stezo sva v travi ponekod komaj slutila. Po nekakšni kravji stečini so nama pomagale redke blede črte in puščice na skalah. Za nazaj grede sva si skušala zapomniti: na dveh razcepih obakrat desno. Nekdo je na skalo z ostankom rdeče črte postavil skromnega možica. Travniki so bili posuti s cvetočimi grmi in rožami, med katerimi so prevladovale zlatice. Sčasoma so naju vodili le še možici. Približala sva se grapi na levi in se dalje vzpenjala ob ograji na robu travnika. Ko sva onkraj nje zagledala oster cestni ovinek, je desno tekla zaraščena mulatjera, najina pot pa se je izgubila. Po travi, v kateri so ležali kosi zarjavele pločevine, sva se na slepo podala navzgor proti ograji visoko pred seboj.

Ograjo sva dosegla pri vratih, skozi katera sva stopila na cesto pri parkirišču s tablo TNP. Do tja bi se bila lahko pripeljala, pa si nisva (nisem) upala, kar je Janija nekoliko jezilo. Kakih 20 minut nad Ograjenco sva zagledala planino Zapleč (1201 m) ter na njej stajo s podrto streho in pasoče se krave. Na desni se je vlekel greben med Kalom in Krnčico, nad planino pa se je dvigal Debeljak in zadaj Krasji vrh. V novem vodniku Julijske Alpe – južni del omenjena železna vrata so ležala na tleh. Od obvestilnega stebrička Poti miru in oznak na skalah sva se napotila proti sedlu Vrata, kamor je kazala puščica (ne ob ograji, ampak bolj levo), in dosegla poraščeno mulatjero. Ko sva bila više, sva za planino Zapleč zagledala še eno, Zaprikraj (1208 m), z več stavbami.

Krn se je skrival v oblakih in občasno so zakrili tudi Krnčico. Verjela sva napovedi o sončnem vremenu in majhni možnosti za nevihte, v resnici pa je bilo zelo oblačno. Za ostrim levim ovinkom sta se na skali rdečila napisa Vrata in Krn. Tam so bile rdeče črte in puščice zelo razločne, pojavili so se tudi trikotniki in nazadnje naju je razveselila celo Knafelčeva markacija. Nadaljevala sva desno po mulatjeri. Cveteli so kamnokreči, glavičasti repuši, potočne sretene, pogačice, salomonovi pečati, živorodne dresni, jetičniki, nokote, ranjaki, materine dušice, malinovje, mlečki, petoprstniki. Tlačila sva visoko travo in precej časa ni bilo nobene oznake. Po strmem pobočju sva se vzpenjala v dolgih ključih. Pred nama je zašumelo: slepec! Šele tedaj sva se spomnila, da morava biti pozorna na kače. Med kačjimi dresnimi, spominčicami, vetrovkami, marjeticami sva po 45 minutah dosegla višino 1500 m nad morjem. Spet se je pojavil knafelček.

Oblaki in megla, ki se je spustila zelo nizko, so naju prikrajšali za razglede. Sploh megla mi je povzročila precejšnje skrbi, zato sem začela postavljati možice, da bi našla pot nazaj. Pojavljale so se vedno nove rože: navadni slečniki, jagode, resje, grebenuše, grahorji, mali in clusijevi svišči, en sam kosmatinec, avriklji, brezstebelne lepnice in druge cvetoče blazinice. Ko sva spet zavila desno na mulatjero, je bila Krnčica videti že čisto blizu. Eden izmed smernih trikotnikov je bil narisan kar na zarjaveli lopati. V bližini Vrat sva zaslišala ovce, ki sva jih dotlej samo videla, in ena si naju je radovedno ogledovala. V nekaj kotanjah je še ležal sneg, a ga je pot k sreči vedno obšla, in celo megla se je umaknila soncu, vendar se je spet vrnila in zapihal je mrzel veter. Na neki skali je pisalo Krn → 2.^30h; puščica je kazala desno in to je bila tudi najina smer, ozaljšana s kosmatinci, pogačicami, materinimi dušicami.

Debelo uro od kote 1500 sva prispela do predora z markacijo nad vhodom. Od njega sva bolje kot na kraju samem videla odcep z najine poti na sedlo Vrata. Okrog predora so cveteli avriklji in alpski zvončki. Dalje sva stopala po mulatjeri, ki je bila ponekod zelo ozka in na nekaterih mestih že podrta, čeprav podzidana, sicer pa lepo speljana po polici in zelo razgledna. Ob njej je bilo nekaj klinov in obročkov, skozi katere so bile nekoč najbrž napeljane jeklenice. Po dobrih 10 minutah sva dosegla višino 2000 m s pogledom na Krn z glavo v oblakih. Nekaj metrov naprej je ležala na tleh betonska plošča z napisom Passo alpino Moglia † ADDI 1 – 10 – 1916. Po spletnem popisu spominskih vojnih obeležij soške fronte Pro Hereditate je to »spominska plošča padlega italijanskega alpina Moglie«. Četrt ure zatem se je označena pot na Krn nadaljevala v desno, najina pa se je odcepila levo, kamor sta kazala napisa Vrh in Krnčica. Za slednjim je bilo nekaj ostankov kamnitega objekta. Nad nama sta jadrala mogočna orla. Do vrha je bilo le še 15 minut strmega vzpona po grušču in skalah.

 

Krnčica je najvišji vrh grebena med Bovcem in Krnom. Na vrhu sta naju pričakala lesen, deloma s pločevino zaščiten križ in vpisna skrinjica. Naokrog so ležali rjasti ostanki prve svetovne vojne; nanjo so spominjali tudi kaverne in druge »arhitekturne« ostaline. Vreme se naju je vsaj na vrhu usmililo in celo Krnu za nekaj časa snelo »kapuco«. Na jugu sta se poleg njega pokazala še Vrh nad Peski in Batognica, proti severu pa sva čez Skutnik in Lemež videla osrednje Julijce.

 

Med vračanjem po isti poti so nad nama jadrali padalci in orli, spet so naju »ogovarjale« ovce. Sedlo je znova zakrila megla. Kakih 100 višinskih metrov nad planino Zapleč je začelo rositi. Po dobrih dveh urah sestopanja nisva zavila levo proti parkirišču, temveč sva se držala steze v desno, da sva prišla na cesto bliže Zaprikraju. Tja sva v kake četrt ure skoraj pritekla, saj se je pošteno ulilo. Domači so ravno molzli in prinašali mleko v sirarno. Že na cesti sva opazila napis Krasji vrh in puščico naprej proti planini, pri njej pa je bil še en kažipot za ta bližnji vrh. Sem ga že uvrstila na seznam za kdaj drugič.

Potem ko sva pri pastirjih in mlekarjih prevedrila ploho, sva se vrnila na cesto in nadaljevala proti muzeju na prostem Zaprikraj. Onkraj lese na koncu planine je stal obvestilni stebriček Poti miru (nazaj Drežnica, naprej Zaprikraj in Golobar) in na skalah so bile narisane njene črno-rdeče markacije. Gozdna cesta naju je vodila čez travnike, posejane s skalami, in mimo stene z votlino, najbrž kaverno iz prve vojne. Po 20 minutah sva stala pred razlagalno tablo (1259 m) z zemljevidom in opisom muzeja. Obiskovalce čaka tudi vpisna skrinjica. Urejen je kot krožna pot po položajih italijanske vojske na njeni prvi obrambni črti. Ogledati si je mogoče strelske jarke, kaverne, topniške, minometne in mitralješke položaje ter ostanke prebivališč vojakov. Hodila sva po stopnicah, hodnikih, prehodih, jarkih, rovih. Kljub zemljevidu je bilo nekoliko težko ugotavljati, kaj je kaj, saj pri objektih ni bilo napisov ali kakih drugih oznak. Ko sva prišla do jarka z linami, je zmanjkalo markacij in količkov, zato sva se spustila po strmi drsalnici proti rdečim vratom na cesti.

Ura je bila že pozna in čeprav sva videla šele manjši del muzeja, sva se sklenila vrniti. Sestopila sva na drugo cesto, kjer sva naletela na še ena vrata in še eno razlagalno tablo za tiste, ki pridejo tja s planine Golobar. Spotoma sva si na drugi strani ceste ogledala ostanke stavbe, v kateri so prebivali vojaki. Cesta se je iztekla na tisto, po kateri sva prišla s planine Zaprikraj. Mimo nje sva se vrnila na parkirišče pod Zaplečem in se s cestnega ovinka spustila ob ograji. Na Ograjenci sva se usmerila proti preži, čeprav zjutraj nisva prišla od tam. Pri že znanem kažipotu sva zavila desno proti Ravnam. Od muzeja do avta sva hodila uro in 20 minut.

Korito, po katerem se imenuje izhodišče, sva slikala šele na koncu, saj sta zjutraj dva kolesarja nanj prislonila svoja konjička in sta se tako dolgo motala okrog vode, da sva se naveličala čakati. Ko sva potegnila črto pod dan, ki ga je precej krojilo vreme, je bila bilanca brez dvoma pozitivna: sicer so nama oblaki in megla kazili razgled, a je bilo zaradi njih manj vroče, prav na vrhu pa se je celo zjasnilo; ujel naju je dež, vendar naju je planina prijazno sprejela pod streho. Skratka, Krnovo »družico« imava v lepem spominu.