Srečno 2020!

Po kratkih počitnicah v Beogradu, kjer ni bilo ravno priložnosti za hribolazenje (»osvojila« pa sva vsaj Avalo), sva se predvčerajšnjim za letos poslovila od hribov. Odpravila sva se na Kališče. Za izhodišče sva si izbrala Jekarico, ne vedoč, kaj (kje) pravzaprav je. Zdaj sem v razpravi Draga Mezeta Porečje Kokre v pleistocenu (Geografski zbornik XIV, 1974, stran 11) našla odgovor: Jekarica je velika krnica na severni strani Storžiča v povirju Reke (to je potok, ob katerem sva se vzpenjala na začetku). Odpeljala sva se proti Jezerskemu in za Kanonirjem zavila levo na ožjo cesto. Asfalta je bilo hitro konec in gozdna cesta naju je mimo nekaj hiš, male hidroelektrarne Zabukovec in gozdarskega delovišča (zaradi gozdarjenja velja od 20. julija do 20. oktobra popolna zapora) pripeljala do odcepa poti na Javorniški preval (desno čez mostič, 994 m). Tam sva parkirala (S 46.360179, V 14.424564).

 

Bilo je mraz (‒4 °C), snega pa le za vzorec. Po slabih 10 minutah sva na desnem ovinku, kjer je bilo še več prostora za parkiranje, prestopila levo na markiran kolovoz, označen s smerno tablico: Bašeljsko sedlo - 1.30^h, Kališče - 1.45^h in Storžič - 2.30^h. Na razcepu čez dobrih 10 minut sva nadaljevala po levem kolovozu in ga kmalu zapustila po stezi desno navzgor. Dvakrat sva prečkala kolovoz in dosegla grebenček. Na kratko sva se ustavila pri razgledni klopci, potem pa se še enkrat »srečala« s kolovozom na mestu, kjer se je končal. Po slabi uri sva prispela na uravnavo in k Praprotnikovi koči (1380 m). Nad njo je steza postala bolj strma in naju manj kot četrt ure zatem pripeljala med dva balvana; na levem je pisalo Srečno. PD Kranj, markaciji sta spremljali enici (torej sva hodila po SPP), o drugih napisih pa sva ugibala, da so podpisi markacistov. Snega je bilo čedalje več. Ko sva stopila med ruševje, so se pokazali vrhovi okrog Storžiča. Zavel je mrzel veter. Čez zasneženo melišče, po grapi in čez skale, tudi čez nekaj stopnic, sva kakih 40 minut nad balvanoma dosegla Bašeljski preval (1630 m). Sence je bilo v hipu konec in sonce naju je kar zaslepilo, skoraj nič manj Storžičeva lepota. Kar precej obiskovalcev je imel.

Pohitela sva v dobrih 20 minut oddaljeni planinski dom na Kališču (1534 m). Že med potjo nama je bilo toplo ob pogledu na Storžič in Triglav, v domu pa sva se še ogrela in okrepčala. Potem sva se vrnila h klopci na Bašeljskem prevalu, saj je bilo »treba« opraviti tradicionalni obred: nazdraviti novemu letu. Sonce je sicer nadvse prijazno sijalo, a tudi pihalo je precej. Kako šele piha zgoraj, sva si rekla, in se nisva povzpela na Bašeljski vrh. Spomnila sem se svoje zgodbe Tudi Bašeljski preval je lahko cilj, ki je pred leti izšla v Planinskem vestniku. Pa še res je!

 

Na najinih slikah je manj neba in midva od glave do peta, a kljub temu objavljam fotografijo, ki jo je posnel prijazen mimoidoči, da vam lahko pomahava oba. Voščiva vam zdravo, prijazno in hribovito leto 2020!