Po zavarovani plezalni poti na Stol

Na (Velikem) Stolu/Hochstuhlu sva sicer že bila, a z Marjano smo se že nekaj časa dogovarjali o vzponu nanj po zavarovani plezalni poti (ferati) z avstrijske strani, po Severnem rebru. Andrej Mašera jo je v svojem vodniku Zavarovane plezalne poti (Sidarta 2015) ocenil s PP 3 (od 6), sicer pa imajo posamezni deli (avstrijske) črkovne oznake A, A/B in B ter eno mesto B/C, kar celo zame ne bi smelo biti pretežko.

Tretjo septembrsko soboto smo se čez mejni prehod Ljubelj odpeljali v Avstrijo. Bistrica v Rožu/Feistritz im Rosental je bila prepolna gasilskih, policijskih, reševalnih in podobnih vozil, nad njimi pa so hrumeli helikopterji. Udeležence iz Avstrije, Slovenije in Italije je združila reševalna vaja Letalska nesreča Karavanke 2019. Komaj smo se prebili skozi gnečo. Zapustili smo glavno cesto, sledeč smerokazu Bärental levo, nato pa sledili smerokazom Bärental, Stouhütte in Klagenfurterhütte. Skozi Med(ved)ji dol/Bärental smo se po približno 7 km pripeljali do zaprte gostilne Pri Jožefu/Stouhütte (960 m) in se 3 km zatem ustavili na velikem parkirišču v Kotu/Im Winkel (1152 m) s številnimi opozorilnimi in usmerjevalnimi tablami. Na parkirišču sta bila še dva slovenska avtomobila: iz Škofje Loke in iz Kočevja.

Stopili smo na označeno planinsko pot 603 čez Trate, tudi V Pernjah/Johannsenruhe (1226 m). Od prve klopce smo zagledali Stol; proti nam obrnjena poraščena rama je bila tista, po kateri bomo plezali. Pot nas je vodila mimo lesene hiške z ograjo in podstavki za čebelje panje. Pri odcepu bližnjice nas je kažipot »obdržal« na gozdni cesti, naslednja bližnjica – gruščnata steza, široka kot kolovoz – pa je bila označena. Na nekaj mestih je bila polita z asfaltom, prav tako še dve bližnjici. Po 45 minutah smo se po lesenih stopnicah povzpeli na cesto in se ustavili pri skalah s ploščami v spomin ponesrečenim planincem. Na kovinski plošči na skali poleg kažipotov je pisalo (v nemščini): Ljudje pridejo, ljudje gredo, poti ostanejo. Prvotna plošča leži pod to skalo. Nikoli ne podcenjuj naše narave (plazov)! Ploščo je prispeval krog prijateljev Celovške koče/Klagenfurter Hütte iz Kapstadta v Južni Afriki in Vrbe na Koroškem/Velden am Wörthersee ter je bila – zanimivo – Made in South Africa 2007.

Pri kažipotih smo zapustili pot 603, ki od tam v pol ure pripelje k Celovški koči, in nadaljevali po desni, s črno piko označeni 664 proti Stolu in Prešernovi koči (tabla opozarja, da je za to pot potrebna plezalna oprema). Čez obsežno melišče smo v četrt ure prikoračili do lesenih stopnic in se po njih povzpeli pod steno na približno 1500 m, kjer se začne plezalna pot. Tudi ob vstopu vanjo sta dve spominski tabli: Hansu Schindlerju, ki je leta 2000 prenovil pot, na katero smo se podajali, in gorskemu reševalcu Lucu Antoniu Fekonji, ki se je tam komaj polnoleten smrtno ponesrečil. Zložili smo palice ter si nadeli čelade in samovarovalne komplete.

 

Kakor navadno sva vodstvo zaupala Marjani. Že kar na začetku nas je čakala navpična stena; previdno smo se vzpenjali po lestvenih klinih in ob jeklenicah. Nato je prišla na vrsto zajeda, ki velja za najtežji del ferate, in sledil ji je strm žleb. Po dobre pol ure smo si nad gladko ploščo in še enim žlebom nekoliko oddahnili v presledku pri klopci. Približno tam se je začela plezalna pot, preden so jo leta 2000 podaljšali do sedanjega izhodišča. Nad klopco smo se povzpeli po stopnicah in bili kmalu deležni lepih razgledov na Kozjak ali Ovčji vrh, Celovško kočo in Svačico, pozneje še na Vajnež, v daljavi pa Mačenski vrh.

Naslednjih 50 minut smo plezali večino časa ob jeklenicah, nekaj pa tudi po skalah brez varoval in med ruševjem. Kjer ni bilo jeklenic, je bilo včasih težko najti nadaljevanje poti, ker so nekatere markacije že zbledele. Na nekaj mestih so nam pomagale stopnice iz hlodov in lesena lestev. Čez kratek izpostavljen greben nas je varno pospremila jeklenica. Večkrat smo zamenjali stran Severnega rebra in tako so se spreminjali tudi razgledi. Sledile so plošče, iz katerih so štrleli vrvni klini, a brez jeklenice. Ker nismo opazili, da markirana pot teče bolj desno, smo plošče preplezali, oprijemaje se klinov. Čez kake četrt ure nas je dohitela skupina, katere del je upošteval markacije, del pa se je pridružil vodji, ki je razložil, da je eksperimentalno sledil vrvnim klinom, karkoli je že mislil s tem. Torej smo eksperimentirali tudi mi!

Za izpostavljenim delom poti brez varoval so se znova izmenjavali odseki z jeklenicami in brez njih. Po dobrih 20 minutah smo se rahlo spustili in stopili iz sence na sonce. Privoščili smo si kratek počitek. Nato smo ob dolgi jeklenici sestopili v grapo in se na drugi strani brez varoval povzpeli iz nje proti levi v drugo, razbito, kjer so bile spet napeljane jeklenice. Po 25 minutah  smo zagledali prvo mejno markacijo in vpisno skrinjico v skalni vdolbini, dobrih 10 minut zatem pa je bilo konec ferate. Raztegnili smo palice in iz nahrbtnika sem izvlekla fotoaparat. Med plezanjem ne fotografiram, tudi Jani bolj malo, Marjana, ki naju pogosto čaka, pa naju potem razveseli s svojimi fotografijami.

Nato smo zagrizli v strmo peščeno-gruščnato, z višino čedalje bolj skalnato pobočje s skromnim rastjem, ki je že dobivalo jesenske barve. Razveselila sem se ene same samcate alpske velese, ki je kukala iz suhe trave, čeprav sta do jeseni manjkala le še dva dneva. Marjano pa je tudi tokrat razveselilo kamnito srce, na vsaki poti najde katero. V 20 minutah smo v ključih dosegli greben z mejnim kamnom XXV/139, kažipoti ter lepimi razgledi na dolino (Blejsko jezero, Savo Dolinko in naselja okrog njiju), Julijce s Triglavom v ozadju in še marsikaj, seveda tudi na Mali Stol (2198 m). Prešernove koče še nismo videli, le vetrnico in številne planince ‒ ta dan je bil Stol videti kot veliko sprehajališče.

Po grebenu smo v slabih 10 minutah dosegli vrh z vpisno skrinjico in križem, ki ga ob najinem prejšnjem obisku še ni bilo. Delili smo si ga z množico souživačev in kavk. Gneče ne maram, sploh v hribih, ampak dan je bil tako lep, da je bila pričakovana. Na vse strani so se ponujali širni razgledi: na vzhodu so se videli Vrtača, Košuta in Begunjščica, zadaj Obir in Peca; na jugovzhodu Kamniške Alpe in Posavsko hribovje; na jugu Ljubljanska kotlina, Kranj, Radovljica in Blejsko jezero, notranjsko in škofjeloško hribovje; na jugozahodu Pokljuka in Mežakla, za njima Julijci s Triglavom; na zahodu Vajnež, Struška, Mačenski vrh, zadaj Golica in Kepa; na severozahodu celo Nizke in Visoke Ture; na severu dolina Drave in Celovška kotlina.

 

Z vrha smo se spustili na slovensko stran, na sedlo Med Stoli (2168) med Velikim in Malim Stolom, kjer je množica kažipotov, na njih pa namesto nadmorske višine sedla kar nadmorska višina Stola. Povzpeli smo se čez Malega, imenovanega tudi Zabreški (2198 m), in po 10 minutah pristali pri Prešernovi koči (2174 m, na koči piše 2193 m), ki je najviše stoječa in najbolj razgledna karavanška koča. Tam je bilo živahno ne le zaradi planincev, ampak tudi zaradi prenavljanja, menjavanja oken. Ujeli smo še zadnji konec tedna, preden so jo zaprli. Kljub gneči smo še dosti hitro dobili jesti. »Eksperimentu« na plezalni poti se je pridružil še kulinarični: Jani je jedel golaž, česar tisti, ki ga poznajo, najbrž niti ne bodo verjeli.

Vrnili smo se na sedlo, od koder naj bi bilo do Celovške koče poldrugo uro hoda (pri Prešernovi je pisalo, da 2 uri). Po razdrapanem in zdrsljivem pobočju smo se spuščali v ključih. Pri tem so nam zelo pomagale markacije, saj bi bili v tistem grušču in skalovju na vsakem zavoju zlahka zgrešili pot, če ne bi bila dobro označena. Z enega teh ovinkov se je levo odcepila neoznačena pot, ki je tekla v našo smer po pobočju Orlic ali Belščice. Pred nami so se vrstili Stolova škrbina/Hochstuhlscharte, Krkotnik/Marthaspitze, Celovška špica/Kla-genfurter Spitze, Celovška škrbina/Kla-genfurter Scharte in Jelenčka ali Planiški špici/Edelweissspitze (Orlice) in Vrtača. Na drugi strani je naše poglede  pritegnila Srednja peč, ki je baje »manj znana in malo obiskana« (za naju odlično priporočilo!).

Po kaki uri smo pristali na križišču, označenem z napisi na skalah: desno Zelenica, levo oziroma naravnost Zur Klagenf. Hütte. Že nekaj časa so nas poleg (mejnih) markacij spremljali tudi možici in rdeče pike, poslej pa pot ni bila več tako skrbno označena. Od tam dalje sva jo midva že poznala. Čez dobre četrt ure smo zavili levo v grapo in navzgor proti sedlu Belščica ali Rupa/Bielschitzasattel. Pot se je postavila pokonci in nas pripeljala na senčno stran Orlic; zapihal je mrzel veter. Dosegli smo rob, kjer je na skali pisalo Vrtača (desno). Pojavile so se rumeno-modre markacije. Na sedlu Belsčica (1840 m) čez 10 minut je pri mejnem kamnu XXV/118 ležal podrt drog s kažipoti. Do Celovške koče je bilo še pol ure po poti 665. Pred nami se je dvigala Svačica, nekoliko dlje na levi Kozjak.

 

S sedla smo se spustili na avstrijsko stran, spet na sonce. Globoko spodaj smo že videli Celovško kočo in Mačensko planino/Matschacher Alm. Sestopali smo čez obsežno melišče. Na dveh zoprnih mestih je prišla prav jeklenica. Ko se je pot zravnala, nas je popeljala skozi ozek pas macesnovega gozda. Po kake pol ure smo prišli do prenovljene Celovške koče (1664 m). Ko sva bila prejšnjikrat tam, so jo ravno obnavljali. Pred Mačensko planino (1628 m) smo zavili levo na označeno bližnjico. Tudi naslednja je bila markirana. Spuščali smo se po travnatem bregu, posejanem z macesni. Četrt ure od Celovške koče smo pri Marijinem znamenju v pokritem votlem drevesu zavili desno s ceste na še eno bližnjico. Sestopali smo tudi po neoznačenih, saj so bile tako uhojene, da so nas kar zapeljale. Na štoru ob cesti je sedel medved, izrezljan iz drevesa, od katerega je ostal štor. Po slabih 10 minutah smo zašpilili klobaso pri skalah s ploščami in kažipotih, kjer smo zjutraj zapustili cesto. Šele med vračanjem smo ob poti opazili spominsko tablo, posvečeno tam ponesrečenemu uradniku mejne straže Gustavu Rauschu, in ploščico z napisom Hans Schindler-Steig na kolu ob stopnicah. Čez tričetrt ure smo natanko po desetih urah prikorakali na parkirišče v Kotu.

 

Za hojo in plezanje smo porabili 7 ur in pol. Plezanje nam je vzelo 2 uri in 45 minut, kar je v skladu s kažipotom in kar 45 minut več, kot je zapisal Mašera. Naše plezanje navadno traja dlje, kot je »predpisano«, predvsem zaradi najine počasnosti (hvala Marjani za potrpljenje!). Pretežko pa ni bilo in v lepem vremenu smo zelo uživali, posebno zaradi imenitnih razgledov.