Po goricah ob slovensko-avstrijski meji

Že dolgo sva imela v mislih tako imenovano svečínsko srce sredi vinogradov, ampak samo zato se tako daleč ne bova vozila, sva se strinjala. Jani je na spletu našel Vinotour, prvo mednarodno pot za nordijsko hojo med vinogradi; zasnovala sta jo Turistično društvo Svečina in sosednja avstrijska občina Račane/Ratsch an der Weinstrasse. Zdaj je poti že pet: rdeča (11 km, 19 postaj, 3 ure), oranžna (22 km, 29 postaj, 5 ur in pol), modra (24 km, 28 postaj, 6 ur), zelena (13 km, 14 postaj, 3 ure in pol) in rumena (12 km, 18 postaj, 3 ure). Modra in zelena obiščeta tudi domačijo Dreisiebner na Špičniku, od koder se vidi znamenito srce, toda nobena izmed njiju ne vključuje Svečinskega vrha ali Kamenika (517 m) in Plačkega vrha (510 m), ki sta najvišja v Svečinskih goricah na zahodu Slovenskih goric. V vodničku Pot po Svečinskih goricah je opisanih devet kontrolnih točk in ena je tudi na Plačkem vrhu (KT 3), vendar s Špičnikom, kjer je KT 7, ni prikladno povezana, zato je Jani iz delov obeh poti sestavil pravšnjo za naju.

Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Maribor – sever ter se odpeljala skozi Dolnjo Počehovo in Zgornjo Kungoto v Svečíno. Parkirala sva nekje med svečinskim gradom in župnijsko cerkvijo sv. Andreja, ki – čeprav svečinska – stoji že na plaških (domačini rečejo plačkih) tleh. Plač je sosednja vas, ki si jo je Svečina »izposodila« ne le za cerkev, ampak tudi za šolo. Tisti petek, 27. septembra, je bilo v vasi zaradi 38. kmečkega praznika zelo živo, saj so se pripravljali na soboto in nedeljo, ki sta obetali bogat program.

Pred cerkvijo sva na smerni tabli našla tudi napisa Srce med vinogradi in Izletniška kmetija Dreisiebner. Pri Plaču 6 sva zavila desno na ozko asfaltno cesto mimo bara Panja in turističnega društva ter po mostu čez Svečinski potok. Vodili so naju knafelčki in Vinotourjeve belo-rumene markacije. Za mostom na koncu Plača sva zakorakala skozi Slatinski Dol (na avstrijski strani se imenuje Sulztal). Cesta se je začela vzpenjati in na desni so se vrstili grički z vinogradi. Na vrhu klanca se je asfalt nadaljeval levo (tudi kolesarska pot 3), midva pa sva zavila desno proti gorcam po makadamu, označenem s kažipotom Winzerhaus Eva, napisom KT 7 in obema markacijama. Z razcepa sva imela Svečino in Plač kot na dlani. Vzpenjala sva se mimo znamenja, potem se je makadam prekucnil navzdol, da se nama je odprl pogled na nove vinograde. Miza in klopi so vabile v senco bora in hrasta levo nad cesto, desno pa je kazal kažipot Winzerhaus Eva. Trte so bile že obrane, le tu in tam je še ostal kak grozd; nekje sva si privoščila vsak eno jagodo belega – bili sta neznansko sladki.

Slabe pol ure od izhodišča sva se ustavila pri starem zidanem znamenju desno nad cesto, ki ga je že hudo najedel zob časa. Od njega se je cesta spustila desno v gozd. Ko sva prišla na plano, so se pokazali posebno lepi vinogradi (vsaki naslednji so bili »še lepši«). Nad vhodi nekaterih hiš sva opazila letnice, prekinjene z (nama) nerazumljivimi kraticami, na primer 19 LJP 32 in 19 JAK 30. Pot naju je vodila med hišama, pred katerima sta sedela soseda, tako zatopljena v pogovor čez cesto, da se kljub pozdravu sploh nista zmenila za naju. Od znamenja vrh naslednjega vzpona in poštnega nabiralnika za oddaljeni Slatinski Dol 30 sva zagledala še več domačij.

Po četrt ure sva spet stopila na asfalt pri tabli Turistična ponudba podeželja pred okrepčevalnico Repolusk, kjer je bila nekoč karavla. Tam se je desno spustila asfaltna cesta proti Keblu (kažipot za KT 6 ter modra tablica kolesarskih poti 2 in 4), najina pot (modra Vinotour s kažipotom v obliki steklenice z modro nalepko; vratovi teh steklenic kažejo smeri) pa se je nadaljevala proti Dreisiebnerju (KT 7; tudi KT 5 in 8 ter Obmejna panoramska pot/Grenz Panorama Weg). Že ne vem katerič sva zaslišala zvočna opozorila potujoče trgovine, ki so pričala o odročnosti in raztresenosti tamkajšnjih domačij. Mimo odcepa desno k Špičniku 17 (Gaube) sva se povzpela proti državni meji. Pojavili so se mejni kamni, pri avstrijski mejni hišici IX/271. Poleg džipa sta stala mlada policista, ki naju nista legitimirala, le prijazno sta pozdravila. Ob asfaltni cestici na avstrijski strani je stala klopca, markacij pa ni bilo.

Ko sva zavila levo na širšo asfaltno cesto in šla mimo kamna 279, so se spet pojavile markacije: avstrijske planinske in belo-rumene. Kažipot za modro pot Vinotour naju je usmeril levo in pri kamnu 297 sva se mimo spomenika Ptica svobode vrnila v Slovenijo. Spomenik so postavili 13. junija 2015 po zamisli župana Gomilice/Gamlitza Karla Wratschka. Avstrijski likovni umetnik Günter Orban (1947‒), ki je dolga leta živel in deloval v občini Gomilica (tam je tudi njegov muzej), je iz odstranjenih mejnih zapornic izoblikoval podobo ptice. Na tablah poleg nje je odlomek iz pesmi o svobodi Georga Danzerja v nemščini in slovenščini: Svoboda je čudežno bitje, / nekateri se je bojijo. / Za rešetkami pogine, / kajti svoboda je lahko / svobodna samo ne prostosti (seveda na prostosti).

Skozi oblake vinskih mušic sva 20 minut od Repoluska prispela k Dreisiebnerju (Špičnik 3, 454 m). Ta turistična kmetija premore edino razgledišče na znamenito cesto v obliki srca med vinogradi. Najlepše se vidi od kipa sv. Jurija, ki stoji na prisekani piramidi iz kamnov z letnicama 1818 in 1937 ter drugimi napisi. Številni radovedneži so neumorno fotografirali. Ko sva si napasla oči, sva stopila k hiši, pred katero so stale mize in klopi. Jani je vzel v roke cenik in tedaj je pristopila gospodinja, češ ali bova kaj naročila, recimo kavico. Tega nisva nameravala, pač pa si je Jani ogledoval vina; imava namreč navado, da pri vinogradnikih kupiva kako steklenico. Ko sva odkimala, da ne bova kave, je gospa postala nejevoljna in začela razlagati, da sva na zasebnem posestvu in koliko škode jim naredijo obiskovalci pa da je tudi v Avstriji treba vse plačati. Kar videla sem, kako je Janija minilo veselje do vina, in tako sva plačala »ogled kmetije«, ki ga seveda ni bilo, ampak so nama v resnici zaračunali razgled na srce. Šele ko sva odhajala, sva opazila napis Za goste Dreisiebner ogled srca brezplačen, za obiskovalce 2€. Bila sva torej opozorjena. Domačija je KT 7 na Poti po Svečinskih goricah ‒ ali tudi planinci, ki pridejo po žig in ničesar ne kupijo, plačajo vstopnino?

Od »prisrčne« domačije sva se vrnila k Repolusku in zavila levo proti Keblu pod vrhom hriba, ki se po nekaterih virih prav tako imenuje Keb(e)l, po drugih pa Pečovnik ali Pečovje (473 m). Na desnem ovinku, kjer so cvetele invazivne tujerodne žlezave nedotike, se je od asfaltne ceste odcepila levo ožja, tudi asfaltna, proti Elšniku. Po tej (modri in Obmejni panoramski) sva se spustila do Svečinskega potoka, onstran mostička čezenj pa se je cesta spet začela vzpenjati. Šipkovi grmi ob njej so bili bogato obloženi s plodovi. Pri smerni tablici Hiša Elšnik levo je pod cesto tekla hudo smrdljiva voda – menda ne odplake? Ko sva prispela v strnjeno naselje, je bila prva na desni Elšnikova Slatina 16, gospodarsko poslopje na levi pa je imelo še staro tablico Sulztal 27. Na spletu imajo zapisano: V vinu je sonce, je zemlja in znoj. Je radost in žalost, nemir in opoj. To misel so si očitno »izposodili« iz pesmi Karlija Erdlena (1923–1999) Vinska skrivnost, katere zadnja kitica se glasi: V vinu je sonce, je zemlja, je znoj, / sta radost in žalost, nemir in opoj. / V njem je razvada, pa tudi krepost, / pravo izbrati, to je skrivnost. Nad vhodom sosednje Slatine 15 je bil napis 19 ME 30. Po besedah gospe Elšnikove so hiše nad vinogradi levo od ceste stale že v Avstriji. Tisti dan se nama je nekajkrat zgodilo, da nisva vedela, v kateri državi sva.

Cesto sva kmalu zatem zapustila in se po kolovozu mimo table z zemljevidom okolice podala med vinograde. Oznake so naju usmerile levo. Potem sva zavila desno ter na vrhu strmega vzpona zagledala, kaj je Kebl: najprej gugalnice in vrtiljak, nato pa slabih 40 minut nad Repoluskom 200 let staro viničarsko cimpračo s hišno številko Slatina 13 (na tabli ob vhodu Slatina 12), v kateri domuje vinogradniški muzej Kebl (KT 6). Odprt je le ob nedeljah od 14. do 18. ure, za ogled ob drugem času pa se je mogoče dogovoriti po telefonu 041/599-211, česar prej žal nisva vedela (sicer pa nekje piše, da to velja le za skupine). Pod nadstreškom lope poleg hiše je bilo nagrmadene nekaj kmečke opreme, na drugi strani pa se je čez vinograd s klopotcem ponujal pogled nazaj proti Špičniku. Pajčevine in dejstvo, da se od aprila ni nihče vpisal, so pričali, da obiskovalcev ni veliko.

Za muzejem sva nadaljevala po kolovozu in stezi levo z njega v gozd. Ob vrnitvi na kolovoz sta naju pričakala kažipota za rdečo pot in kmetijo Jarc. Iz gozda sva sestopila po strmem razpokanem asfaltu na makadamsko cesto, ki naju je po dobrih 5 minutah pripeljala k Jarcu (Slatina 10, napis 20 MJM 11). Po nekaj metrih asfalta mimo te lepe domačije, kjer so grozdje že stisnili, sva se spustila po travi ob vinogradu, nato pa po strmem blatnem kolovozu med vinogradom in gozdom v dobrih 10 minutah prispela do Gornika (Slatina 8), kjer je najina rdeča pot zavila levo. Slaba asfaltna cesta, po kateri je rasla celo trava, se je pri mostu čez Slatinski potok iztekla na glavnejšo, po kateri sva prav tako zavila levo.

Ko sva tablo za začetek Svečine že pustila za seboj in prišla do mogočnega kmetijskega objekta, ki bi bil lahko nekdanja grajska pristava, so bile hišne številke še vedno Slatina. Po dobre četrt ure sva stopila na glavno cesto skozi vas in zavila desno mimo Jamškove kleti s potomko stare vinske trte z Lenta, ki jo je leta 2010 dobila v dar mariborska vinska kraljica Anja Jamšek, proti svečinskemu gradu. Potem ko so Turki leta 1532 požgali prejšnji grad, so v prvi polovici 17. stoletja na sedanjem mestu postavili novega (po napisu nad vrati sklepajo, da se je gradnja začela leta 1629). Pred drugo svetovno vojno je bila v njem dvorazredna vinarska in sadjarska šola z internatom, po vojni pa poklicna kmetijska šola za gospodinje in kmetovalce. Zdaj so v njem razstave: Zakladi s podstrešja (pohištvo, porcelan, stekleni izdelki, tehnični predmeti, instrumenti, knjige in drugo), Vinske kraljice (v Svečini jih kronajo od leta 1987) in vezenine svečinskih vezilj. Na grajskem dvorišču stoji kip kmetice.

Od gradu sva se vrnila tja, kjer sva iz Slatine prikorakala na svečinsko glavno cesto, in se po njej odpravila v nasprotno smer, za kažipotom rdeče poti. Na naslednjem razcepu sva sledila kažipotu za kamnolom Pruh na Ciringi. Sredi ceste, ki so jo tedaj popravljali zaradi plazu, je bilo še nekaj starega asfalta, obakraj pa »svež« makadam, tako da so naju tovornjaki in gradbeni stroji pošteno naprašili. Ali je grozdje, ki raste ob taki cesti, sploh uporabno? Kljub oblakom prahu sva videla marsikaj: »muzejsko« hiško, ličen lesen mlinček z naslovom Mlinčkova ulica 60 nasproti odcepa desno k Jamšku, onkraj cvetlične grede in kala pa lepo negovane vinograde. Po pol ure je z leve pritekla Obmejna panoramska pot in poslej so naju vodile Knafelčeve markacije. Kakih 5 minut zatem sva zavila desno med vinograde po makadamski cesti proti Vreznerju, ob kateri so bile tudi oznake modre poti, takoj nato pa levo, še vedno proti Vreznerju (v isto smer še Obmejna panoramska pot, kolesarska pot 4, Pot vinogradništva in fosilov), odtlej po asfaltu. V strmem bregu so trgali sauvignon.

 

Stolp na Plačkem vrhu, ki sva ga sicer po malem videvala že vse dopoldne, je bil že dobro viden. Po rahlem vzpenjanju se je asfaltna cesta začela spuščati. Knafelčki so odšli desno, midva pa sva ostala na cesti, označeni z belo-rumenimi markacijami. Čez 10 minut sva pri Vreznerju zavila levo s ceste na travnat kolovoz in spet so se pojavile tudi planinske markacije. Stopila sva v gozd in se z grebena spustila levo za belo-rumenimi krožci, belo-rdeči pa so se nadaljevali naravnost.

Slabih 10 minut od Vreznerja naju je modri kažipot še enkrat usmeril levo. Po kratkem spustu čez potoček sva prišla na ozek travnik z visoko travo, suhimi rožami, velikimi preslicami, praprotjo in grmički, na drugi strani pa spet v gozd. Čez brv sva stopila na blatno stezico, ki so jo nedaleč pred nama pretekle srne, izstopila iz gozda, zavila levo ob njem in se povzpela na kolovoz pod vinogradi, polnimi trgačev. Srečala sva domačinko, ki je vedela povedati, da je bil vinograd, kjer so obirali sauvignon, Mukenauerjev, tu pa greva mimo vinogradov in domačije Valdhuber-Čeh. Pri tej sva zavila desno mimo table Turistična ponudba podeželja in strmo navzgor med vinograde.

Kažipoti modre poti so naju skozi brajde po pol ure privedli do rumene »steklenice«, obrnjene levo (tam sta se združili modra in rumena pot). Sledila sva ji ter mimo hiše s trampolinom in kupa skal, poraščenih ne s trto, ampak s hmeljem, prej kot v 5 minutah prikorakala na asfaltno cesto v avstrijskem naselju Belič/Wielitsch. Zavila sva levo po njej, nato pa po drugi, ki se je odcepila desno navzdol. Med avstrijskimi smerokazi in planinskimi kažipoti, ki so kazali tja, sta bila tudi tista za modro in rumeno pot. Jani je bil čedalje bolj prepričan, da pot ni prava, zato sva prestopila na vzporedno zgornjo cesto na levi.

Na naslednjih tablah, že slovenskih, je bila za naju zanimiva smer Kamnolom Pruh na Ciringi. Avstrijska mejna uradnika, ki sta podobno kot pri Špičniku »uradovala« kar poleg avtomobila na cesti, nista o kamnolomu vedela ničesar, čeprav sta stala samo nekaj metrov od plakata, ki je napovedoval Programme Highlights 2019 v Pruhu, do katerega naj bi bilo le še 50 m. Po razpokani cestici sva se spustila v levo in jo brž zapustila pri »steklenici« z napisom Pruh, spet levo. Slabe četrt ure, odkar sva prispela v Belič, sva se znašla v nenavadni avtonomni coni Pruh, kjer velja 1 pruh = 1,5 € in je entry donation 2‒3 pruh. Trijezična razlagalna tabla naju je poučila o kamnolomu, ki je postal nenavaden prireditveni prostor. Med prireditvami so najbolj znane Žive jaslice. Skalna stena nad prizoriščem je plezališče s sedmimi smermi.

 

V 10 minutah sva se vrnila na kraj, kjer sva prišla v Belič. Pri levem odcepu s ceste je bil zraven razpela »šopek« kažipotov, med njimi tudi za rumeno pot. Spet sva hodila po meji (mimo kamnov IX/74, 75, 76 ...) in se otepala vinskih mušic. Pri neki kmetiji sta naju belo-rumena markacija in puščica usmerili levo. V vinogradih sva slišala samo slovensko govorico, čeprav sva hodila po avstrijski strani; tudi avtomobili na parkirišču, mimo katerega sva šla, so imeli večinoma mariborske registrske tablice. Onkraj parkirišča sva videla cerkev – karmeličansko kapelo v Cirniku, ki se na avstrijski strani imenuje Zieregg (nekdaj sta bili obe naselji eno).

Po dobre četrt ure naju je kmalu za cirniškim vinogradništvom/Weingut Tement razveselil napis Aussichtswarte Plac SLO (desno). To bo naš Plač! Nedaleč naprej sva – sicer še vedno po nemško – izvedela, da je Genussecke Plački vrh že blizu. Na tabli Poti narave, kulture in arheologije so bile dvojezične razlage o preteklosti in sedanjosti ter vinogradništvu vasi Špilje/Spielfeld. Desno mimo kapelice in table o stari cesti Gradec‒Maribor s kratkim povzetkom v slovenščini sva prikorakala do še dveh mejnih policistov, ki sta nama pokazala odcep proti Plačkemu vrhu levo navzgor v gozd. Ob stezici, skriti v travi, je stal zelen kažipot, na mrežasti ograji ob njej pa je visela tabla o višinski naselbini, spet z zelo kratkim slovenskim povzetkom. Blatna stezica naju je skozi žičnata vrata pri mejnem kamnu VIII/150 pripeljala nazaj v Slovenijo. Pri kamnu 149 so bila še ena vrata s kažipoti Poti narave, kulture in arheologije ter nato še tretja. Potem se je stezica razširila v blaten kolovoz in po njem sva dosegla gozdno cesto, na katero je kazal kažipot za Plački vrh s Kanfelčevo markacijo. Za ovinkom se je na levi pokazalo parkirišče, na desni pa stopnice; na smetnjaku ob njih je bila dvojezična reklama za divjačinski golaž in svež mošt. Slabe pol ure nad Tementom sva bila na vrhu (510 m).

Ob vznožju 28-metrskega razglednega stolpa iz leta 2000 sva našla skrinjico KT 3. Občina Kungota obiskovalcem izreka dvojezično dobrodošlico z opozorilom, da je plezanje na razgledni stolp v nekaterih okoliščinah tudi nevarno. Na vršni ploščadi sva si ogledala panoramske slike z imeni krajev in vzpetin, ki sva jih videla s stolpa. Čeprav v resnici nisva videla nič novega, je bil razgled lep: valovita pokrajina in veliko zelene barve. Okrog stolpa so klopi, mize in toplar, pripraven za veselice (lahko ga tudi najamete), nekoliko niže pa več stavb (vinotoč in izletniška kmetija, Podigrac 10) in otroško igrišče. Pes je lajal, pred hišo sta stala dva avtomobila, midva pa sva zaman tavala po vinotoču, tudi po prostorih, kjer obiskovalci najbrž nimamo kaj iskati. Vsa vrata so bila odprta, a nisva našla žive duše. Tako se nisva mogla prepričati, s kakšnimi dobrotami strežejo gostom, in nisva izvedela, da je na Plačkem vrhu kraška jama z nekaj kapniki. Zdaj sem po naključju našla njeno omembo na spletu; tudi če ni ne vem kako imenitna, je škoda, da je nisva videla, ko sva bila že tam.

Z vrha sva se spustila po makadamski cesti proti jugovzhodu. Čez slabih 15 minut se je nasproti velike hiše iztekla na prečno asfaltno. Zavila sva desno po njej, a jo že kmalu za tablo, ki je čez 150 m napovedovala Avstrijo, zapustila v levo, kamor so kazali kažipoti Obmejna panoramska pot, Jurij in Špičnik. Ozka asfaltna cestica, v katere razpokah je rasla trava, naju je vodila mimo nekaj hiš, čedne, a prazne kapelice ter obilice okrasnih grmov in cvetja. S ceste s pogledom na strme vinograde sva po slabih 10 minutah tik pred državno mejo zavila levo v gozd. Ob travnatem kolovozu med koruznim poljem in gozdom sva spet naletela na žlezave nedotike. Čez 5 minut sva za transformatorsko postajo Plač 1 in križiščem na Ciringi prečkala Plački potok. Pri domačiji Ciringa 5 (na zemljevidu Pešpoti piše Savio) so nama pokazali, kje naj se povzpneva v gozd. V lubje so bila vrezana imena graničarjev, ki so služili v teh krajih. Videla sva nekaj grmičkov še ene invazivke, ameriške barvilnice.

 

Na vrhu vzpona sva ugotovila, da sva že skoraj pri Vreznerju. Po 10 minutah sva mimo živopisno obraščenega gospodarskega poslopja stopila mimo vpisne skrinjice KT 4 k mizam in klopem, kjer je že sedelo nekaj gostov. Možak, ki prihaja na kmetijo pomagat iz Maribora, nama je postregel z moštom (kernerjem). Čez čas ga je prišla iskat žena, ki se je vrnila z bratve v Avstriji. Tam plačajo 8 evrov na uro, ne dajo pa nič jesti in piti, samo vodo, in priganjajo. Njemu je bolj všeč tukajšnja ureditev: jesti in piti dobi, kolikor hoče, in ne priganjajo ga (koliko plačajo, ni povedal). Ko sva opisala dotlej prehojeno pot, je takoj vprašal, ali sva si pri Dreisiebnerju smela ogledati »njihovo« srce. Tudi on hodi v hribe in ker je bil že na Piz Boè kot midva prejšnje leto in na Civetti, ki sva jo obhodila pred kratkim, smo se kar razgovorili. Medtem se je vrnila gospodarica in plačala sva njej.

Od Vreznerja sva se povzpela do ceste in levo po njej. Na križišču, kjer sva zjutraj zavila levo, sva se tokrat napotila proti Krenu (napis na betonskem stebru je skrivala trta, a k sreči naju je možak pri Vreznerju opozoril, da morava tam zaviti levo). Mimo senika ob robu gozda, šipkovih grmov, ki so žareli od rdečih plodov, vedno novih vinogradov, nabiralnika, dveh provizoričnih garaž in velike ograde (damjakov, o katerih sva slišala, ni bilo videti) sva v 20 minutah dosegla vrh Pesjaka (441 m). Na drugo stran sva se, sledeč belo-rumenim markacijam, spuščala še vedno po makadamski cesti, zapustila Ciringo in zakoračila v Svečino. Čez 20 minut sva na križišču zavila desno in mimo jabolčnih nasadov prispela h Krenu (Plač 12, KT 5). Preostanek poti so nama popestrili nasad kostanja, ovce na paši, ribnik in še vedno novi vinogradi. Po 25 minutah sva se mimo šole in cerkve vrnila k avtu.

V vasi je bilo že vse pripravljeno za kmečki praznik in domačini so se ga gotovo že veselili, midva pa sva bila zadovoljna, da sva ga prehitela in skoraj 10 ur uživala v prijetnem miru (hoje je bilo za 7 ur).