Na »pravi« Vogel

Ko slišimo Vogel, pogosto prej pomislimo na smučišče kot na goro, ki mu je dala ime. Pred dobrimi dvanajstimi leti sva se podala nanjo, pa sva zaradi megle spremenila načrt in pristala samo na Šiji. Za 12. oktober je bilo napovedano zelo lepo vreme in po dolgem času sva se spet spomnila na Vogel. Ker je iz doline do Ski hotela kaki 2 uri hoda, dan pa je bil že kratek, sva se odločila na Rjavo skalo (1535 m) zapeljati z gondolsko žičnico. V gondoli nas je bilo sedem, tudi dve tujki. Iz dolinske megle smo se pripeljali na sončen skalni pomol z razkošnim razgledom na Julijce s Triglavom in Karavanke, čudovitimi jesenskimi barvami in ‒ množico kažipotov. Še dobro, da sva cilj že izbrala, sicer bi se bila težko odločila, kam.

Mimo alpskega vrta, lesenih živalskih kipov in Marijinega znamenja sva se podala po markirani široki gruščnati cesti. Pri kažipotih, katerih eden je trdil, da sva na 1530 m, drugi pa, da na 1520, čeprav sta bila na istem drogu, sva sledila tistemu naravnost, po katerem naj bi bilo do Vogla čez planino Zadnji Vogel 2 uri in 40 minut (levo po drugem čez Visoki Orlov rob 3 ure). Na razcepu za kočo Zala so naju poleg table o planini Zadnji Vogel spet čakali kažipoti, med njimi tudi dva za najin cilj: levo po letni poti, naravnost po tekaški progi (obakrat 2.35). Tudi tam sva nadaljevala naravnost. Na naslednjem razcepu sva se povzpela po levem kraku in kmalu se nama je odprl pogled na greben od Vogla do Podrte gore. Nedaleč za »okamenelim fičem«, kjer se je levo navzgor odcepila pot proti planini Prvi Vogel (napis na skali), sva nadaljevala naprej proti Zadnjemu Voglu. V tistem hladnemu jutru naju je tam presenetil pas nenavadno toplega zraka.

Potem ko sva lep čas hodila večinoma navzdol, sva čez 25 minut po kratkem vzponu prispela na planino Zadnji Vogel (1413 m). Obetala sva si, da bo možak, ki se je motal okrog sirarne, vedel, katera gora je Vogel. Presenečenje je bilo popolno: niti sanjalo se mu ni! Nekoč je delal na Komni, zato se je naveličal hribov, je »pojasnil«. Prav nič nama ni bilo jasno. Mimo zajetja, napajališča in znaka Turni smuk Vogel–Komna 5-6^h sva se povzpela iz kotanje pod sirarno pri skalah z več napisi, med njimi Vogel 2^h (levo), Komna 5^h in Konjsko sedlo 2^h (desno). Nekatere rdeče črte na tleh so bile prebarvane s sivo. Za odcepom desno proti Komni se je najina pot začela vzpenjati. Nato sva sestopila v travnato dolinico, posejano s skalami, in na drugi strani spet navzgor. Kadar sva se ozrla, sva se razveselila pogleda na Očaka.

Dokaj široka steza med macesni in bori je postajala strma, gruščnata in čedalje bolj skalnata. Izmenično sva se prehitevala z nemško govorečima tujkama z žičnice; mlajša je bila hitrejša od naju, starejša pa precej počasnejša, zato jo je morala prva večkrat čakati. Senčno, vetrovno pobočje se je dvigalo proti soncu. Po dobrih 20 minutah, ko je dolinica, po robu katere je tekla pot, pri skali z napisom Vogel in puščico naravnost zavila levo, sva po Poljančevem vodniku Julijske Alpe ‒ južni del pričakovala, da se bo najina pot obrnila desno. Toda markacije v tisto smer so bile prebarvane s sivo barvo, zato sva sklepala, da so ta del poti opustili. Čez čas je nad kratko uravnavo ob kotanji nekaj priteklo z desne, morda tista domnevno opuščena pot. Zdaj sva bila že tako visoko, da sva spet zagledala meglo v dolini, tam gori pa je prijazno sijalo sonce. Čez 10 minut sva prišla na križišče s štirimi kažipoti na 1615 m; do Vogla (naravnost) naj bi bilo še uro hoda. Eden izmed kažipotov je kazal levo proti Orlovim glavam, kjer sva se namenila vrniti.

Vzpenjala sva se čedalje strmeje in okrog vrhov so se začele poditi megle. Potem je steza prečila melišče in se bližala sedlu. Desno od njega je dvigala glavo skalna gmota, podobna želvi, ki kuka izpod oklepa. Nekatere markacije so bile precej večje od običajnih. Zaradi pogoste megle? Pri kažipotih na 1668 m se je levo odcepila pot na Šijo. Poleg markacije se je pojavila 1, znamenje SPP. Prvič sva lahko pogledala na primorsko stran. Ko sva zapustila sedlo, sva videla priti nanj hitrejšo tujko; sedla je in se zatopila v zemljevid. Megla se je gostila in močno je pihalo, pod »želvjo glavo« pa je nehalo, kot bi odrezal. Zdaj sva bila že v popolnoma skalnatem svetu. Desno sta se odcepili dve neoznačeni poti. Morda sva jeseni 2007 zaradi slabe vidljivosti zašla na kako tako in ker je zmanjkalo markacij, kar je v megli še posebej nevarno, sva opustila misel na Vogel. In glej ga šmenta, kljub odlični vremenski napovedi so spet grozile težave z vidljivostjo. Razgledi so se sicer širili, a čedalje pogosteje tudi v trenutku izginili.

Na sedlu pod vzhodnim grebenom Vogla kakih 20 minut od kote 1615 sta nama prišli naproti mladi tujki, navdušeni nad razgledi, saj sta prehiteli meglo. Nadaljevala sva po grebenu Voglovega predvrha, kjer vodnik omenja jeklenice, in res sva se jih kmalu oprijela. Ožičen je bil kar dolg odsek. Desno so se grezila obsežna melišča, pogled v levo pa je zastirala megla. Tedaj je pokrajino ovila tako temeljito, da se je dobesedno zmračilo in zapihal je leden veter. Pri kažipotih na 1802 m se je izkazalo, da tisto, kar sva že nekaj časa gledala, misleč, da je Vogel, ni ena gora, ampak sta dve in na sedlu med njima se je zbralo že več ljudi. Približno pol ure od začetka jeklenic sva se jim na okroglih 1900 m pridružila tudi midva. Čeprav naj bi bilo do cilja na levi le še 10 minut, sva sestopila v zavetje pod sedlom in se topleje oblekla. Ena steza proti vrhu je tekla po grebenu in tik pod njim, druga pa nekoliko niže. Pod vrhom se je pokazalo sonce in nama posijalo naravnost v oči. Prej kot v 10 minutah sva stala na sončnem temenu Vogla (1922 m).

Pri kamniti »piramidi« in vpisni skrinjici sva bila deležna nenehno spreminjajočih se razgledov. Na zahodni strani vrha, proti sosednjemu Vrhu Krnic in Krnu v daljavi, je nekdo iz kamnov sestavil napis VOGEL. Na severu se je prikazoval in skrival Triglav. Tudi svoje izhodišče, Rjavo skalo, sva nekajkrat uzrla. Za nama je prišla na vrh hitrejša tujka ter povedala, da je počasnejša odnehala in jo čaka niže. Jani jo je fotografiral s Triglavom v ozadju. Kar hitro sva zbežala pred vetrom in zlezla še na travnati sosednji Vrh Krnic (1896 m). S sedla sva ga dosegla v manj kot 5 minutah. Bil je prav tako prepišen, razgleda pa nisva imela nikakršnega (k sreči sem goro fotografirala, preden jo je skrila megla).

Med vračanjem na izhodišče sva srečala mlada Azijca, ki nista imela od Vogla nič, kajti razgledov je bilo nepreklicno konec. »K sreči« nista vedela, kaj sta zamudila, midva pa sva imela pravzaprav zares srečo. Do kote 1615 sva se spuščala po poti vzpona, tam (po 40 minutah) pa sva krenila desno proti Orlovim glavam. Čez 5 minut se je desno odcepila neoznačena steza; napis Sedlo ‒ Šija na skali ob njej je bil (slabo) prebarvan. Najina steza je prečila melišča pod Šijo in zavijala levo. Za seboj sva puščala gosto meglo, pred nama pa se je podila v pramenih in nikoli vsega skrila. A če sem hotela kaj zanimivega fotografirati, mi večinoma ni uspelo: preden sem izvlekla fotoaparat, je predmet mojega zanimanja izginil. Po strmem vzponu med Voglarskim Skakavcem in Šijo sva se po dobrih 15 minutah znašla na neoznačenem razcepu. Od tam je na vsakem zemljevidu markirana druga pot. Poskusila sva po desni, obtičala v ruševju in se vrnila na razcep, od tam pa ubrala levo pot. Čez čas sva prišla do dveh prebarvanih markacij, naslednja rdeča črta pa ni bila prebarvana in nato tudi markacije ne več. Močno sva se spustila in visoko pred seboj že zagledala žičnico Šija. Prečila sva še eno melišče; sledovi so kazali, da se nekateri kar dričajo po njem. Spet so bili številni napisi in markacije prebarvani.

Ko sva se na veliko veselje mojih kolen nehala spuščati po grušču, sva kratek čas hodila po ravnem, nato pa se začela vzpenjati. Prečkala sva smučarsko progo in nadaljevala strmo navzgor. Odkar sva bila na smučišču, nisva videla nobene markacije. Na vzpetini na levi sva zagledala križ. Pol ure od neoznačenega razcepa sva pri žičniški stavbi dosegla Orlove glave. Povzpela sva se h križu z zvončkom želja. Prvi križ je tam postavil pisatelj in duhovnik Franc Sodja (1914‒2007) ob ljubljanskem evharističnem kongresu leta 1935, po vojni so ga odstranili, novega pa postavili leta 2004 ob Sodjevi 90-letnici.

Onstran velike uravnave sva se ob bike parku spustila mimo skale z napisoma Ski hotel in Cable car ter puščico navzdol. Sestopala sva po travniku in prečkala cesto. Na levi sva že videla hotel in žičniško postajo, na desni pa planino Prvi Vogel. Hitra in počasna tujka sta bili spet skupaj in se vračali proti Rjavi skali. Pod postavnim macesnom sva prebrala tablo o Skalaškem domu, ki so ga med svetovnima vojnama na mestu današnje zgornje postaje nihalke postavili smučarski navdušenci, med drugo vojno pa je bil požgan. Mimo table o rastlinstvu Vogla, transformatorske postaje Križ in bifeja Kavka sva se pol ure od Orlovih glav povzpela po stopnicah k hotelu in žičniški postaji. Okrog obeh se je motala množica ljudi, večinoma tujci. Letos sva smučala v Dolomitih in na smučiščih nad Gardensko dolino ni manjkalo bolj ali manj domiselno označenih točk za fotografiranje. Tudi na smučarskem Voglu so v trendu, ampak nama je bil kljub nadležni megli bolj všeč »pravi«.

S potepa nad Jezerskim: Ankova slapova, Žmitkov špic in Virnikova planina

Jezersko je samosvoja, pravljična, čudežna, tekaška dežela in še kaj so na spletu napisali poznavalci in naključni obiskovalci. Pa hribovska seveda in (tudi zato) lepa. Prvi oktobrski petek sva si tam gori izbrala tri cilje.

Ankova slapova

Zapeljala sva se na Zgornje Jezersko. Odcepu desno k Planinskemu jezeru sledita odcepa levo in pri drugem sva zagledala kažipota Ankova slapova in Izvir mineralne vode. Zavila sva tja in onkraj mostička, kjer je bilo konec asfalta, parkirala pri izviru tako imenovane jezerske slatine. Ta vsebuje veliko mangana in amonija, zato je koristna za ljudi s srčno-žilnimi boleznimi in prebavnimi težavami. Zaradi lažje dostopnosti so vodo leta 2013 speljali od više ležečega izvira h koritu pri cesti. Občina Jezersko se na listu s slovenskim in angleškim besedilom zahvaljuje obiskovalcem za morebitne prostovoljne prispevke za vzdrževanje izvira (vržemo jih lahko v »pušico« za ta namen), dvojezično razlagalno tablo o slatini in Ankovih slapovih pa je »dopolnjevalo« vabilo k nakupu Ankove pirine moke. Domnevno zaradi obračališča tam stoji znak za prepoved parkiranja, a če parkiramo pri koritu (tudi dovolj proč od njega, da komu ne pokvarimo fotografije – taki, ki parkirajo pred panoramsko tablo, prislonijo kolo na znamenje, obesijo vetrovko na vpisno skrinjico ali sedijo na spomeniku, mi gredo res na živce), nismo (upam) nikomur v napotje. 

Odpravila sva se proti Ankovi domačiji, kjer se je makadamska cesta končala, kakor je napovedal znak za slepo cesto. Za propadajočo staro hišo iz leta 1554, obnovljeno davnega leta1905, se je v drevju skrivala novejša. Zanimiva kapelica s konca 19. stoletja je bila od daleč videti imenitna, a od blizu že precej klavrna. Mimo kamnite razvaline, čebelnjaka in lesene lope ter dveh lepih počitniških hišic sva nadaljevala po čedalje slabši cesti, ki se je začela vzpenjati. Kmalu se je razcepila; kažipot ob desnem kraku je usmerjal k slapovoma, levi pa ni bil označen, čeprav sva na spletu našla fotografijo, na kateri je bil tam še kažipot Slatina (tudi pri Anku ga ni več). Nekdaj so bile na tej poti belo-rumene markacije, zdaj pa so planinske. Najprej sva šla pogledat levo. Za betonskim objektom, podobnim bunkerju, se je slaba gozdna cesta razcepila v kolovoza. Poskusila sva po obeh, prvotnega izvira slatine (ene izmed dveh starih poskusnih vrtin) pa kljub gaženju po mokri podrasti nisva našla. Ko nisva mogla več naprej, sva obrnila in nazaj grede opazila pipo v ščavju za betonskim objektom (le kakih 5 minut od Anka). Pokusila sva vodo in ni se nama zdela nič posebnega.

Vrnila sva se k razcepu in nadaljevala proti slapoma. Dvakrat sva prečkala potok, nato je kolovoz postal precej strm. Označen je bil z redkimi knafelčki. Levo pod njim je tekel potok, h katerega slapovoma sva bila namenjena. Del kolovoza je spodkopala voda. Ob njem je ležala tablica Ankovi slapovi (čeprav sta le dva), zatem pa naju je kažipot z enakim napisom usmeril levo na bolje označeno in nadelano gozdno stezo. Po brvi sva prečkala potoček in kakih 20 minut od razcepa zagledala večji, enostopenjski slap na Ankovem potoku, visok 10 m. Njegov tolmun je na višini 1250 m. Do njega naju je pripeljala razločna steza, k manjšemu pa sva se morala spustiti skozi slabo prehodno ščavje, tako da sva se podričala po mešanici lapornatega drobirja, vode in blata. Pred spodnjim slapom so ležala podrta drevesa, zato sva si ga lahko ogledala šele čisto od blizu. Ta je visok 7 m in dvostopenjski; višja stopnja meri 4 m (po drugem viru 5‒6 m, tristopenjski). Njegov tolmun je na višini 1240 m.

Žmitkov špic

Od slapov sva se vrnila k avtu, se odpeljala po glavni cesti nazaj do Petrola in nasproti njega skrenila mimo hotela Planinka k župnijski cerkvi sv. Ožbolta. Parkirala sva pri pokopališču. Sprehodila sva se po njem in našla nekaj gorniških grobov: družine Karničar, v katerega so pred kratkim pokopali Dava, ki se je smrtno ponesrečil pri sečnji, Luke Karničarja in Rada Markiča (oba sta umrla v znani nesreči gorskih reševalcev na Okrešlju). Na nekem nagrobniku nama je pritegnil pozornost priimek Žmitik (najinemu naslednjemu cilju je dal ime Žmitek). Na župnišču sva prebrala ploščo, ki so jo farani leta 1997 posvetili spominu Joža Vovka (1911‒1957), v letih 1951‒1957 župnika na Jezerskem. Bil je tudi pisatelj, pesnik (na plošči je odlomek iz njegove pesmi) in prevajalec. Iz otroštva se spominjam njegove knjige Naš Buček.

Sledila sva kažipotu Virnikov Grintovec na mogočni lipi. Ob poti med ograjenim travnikom in robom gozda je stala klopca. Ko sva po slabi brvi prečkala potoček, sva srečala deset prvo- in drugošolcev z učiteljico. Potem ko jih je opozorila, so pozdravili. Neki fantič je opomnil sošolca: »A sta vidva kaj pozdravila?« Iz mrzle sence (tisti dan je bilo kljub sončnemu vremenu komaj 1 °C) sva stopila na plano in na drugi strani zagledala staro cerkev, tudi posvečeno sv. Ožboltu, obsijano s soncem. V gozdu je bilo nekaj markacij, zunaj pa nič. Kolovoz se je začel vzpenjati in prej kot v četrt ure sva stopila na obračališče, s katerega se je v desno vzpenjala gozdna cesta, levo pa je bilo le nekaj korakov do Žmitka (Zg. Jezersko 103, Pr Žmihk). Okrog domačije je bilo sila živahno, ker so obnavljali in gradili. Kažipot Virnikov Grint. onkraj ceste je kazal v gozd. Povzpela sva se med drevje in kmalu zagledala prvo markacijo. Kar strma koreninasta steza je bila ponekod posuta s kamni. Tekla je po jarku in postala blatna. Ob njej so rasle sirovke, štorovke in mušnice. Zavila sva desno na kolovoz, ki se je kmalu razcepil: desni krak se je spuščal, levi, najin (označen s kar tremi markacijami, drevo s četrto so podrli), pa se je vzpenjal.

Četrt ure nad Žmitkom sva se znašla na majhnem prevalu med Žmitkovim špicem, ki je na zemljevidu označen kot Olipov rob (po domače Žmitkov šp'c, 1124 m), in Žmitkovim vrhom (1238 m). Zavila sva levo po grebenu, se rahlo spustila in se začela močno vzpenjati na skalno gmoto pred seboj. V slabih 10 minutah sva ob vrvi in po leseni lestvi dosegla skalnat rob. Pred 14 leti, ko sva šla na Virnikov Grintovec, sva se s prevala povzpela do skalnega roba, se razgledala in se vrnila na pot proti »svojemu« Grintovcu, ne vedoč, da je nekaj metrov naprej vrh Žmitkovega špica (Klinar in Janša ga v svojih vodnikih po Karavankah ne omenjata). Na Špicu so geodetski kamen, klopca in vpisna skrinjica ‒ »votel panj, PD postavi zvezek vanj«. Od tam se vidijo na jugozahodu Storžič, na zahodu Bukovec in Ruš, za njima skalnati Štegovnikov greben, na severozahodu Virnikov Grintovec, na severovzhodu Pristovški Storžič, na vzhodu Goli vrh, na jugovzhodu Velika Baba, Rinke, Skuta, Dolgi hrbet, Grintovec, na jugu Kočna.

Virnikova planina

Z Zgornjega Jezerskega sva se odpeljala še na Spodnje in v zaselku Bajte ali Spodnji Kraj (pred hišnima številkama 7 in 7a) zavila desno po mostu čez Jezernico. Ob njem sta bila med šestimi kažipoti različnih barv tudi tretji od zgoraj (rjav) Kamnolom lehnjaka in zadnji (moder) Učni center GRZS. Po ozki asfaltni cesti sva se pripeljala do edinega slovenskega kamnoloma lehnjaka. Že leta 2011 so ga sklenili zapreti ter ga predstaviti kot naravno vrednoto in vključiti v učno pot s pojasnjevalnimi tablami in geološkim profilom. Po starejših virih naj bi bil že prej prva točka Slovenske geološke poti. Zaprt je bil res videti, nisva pa našla nobene table ali kake druge oznake, da gre za geološko naravno vrednoto državnega pomena, med katere je bil uvrščen leta 2004, ali da je del geološke poti. V bližini sva zlahka našla prostor za parkiranje.

Odpešačila sva naprej po cesti ob Kokri. Asfalt se je končal in kmalu naju je na nekem drevesu pričakala nalepka Območje medveda. Mimo več Kokrinih pritokov in še dveh parkirišč sva v kake četrt ure prispela do zapornice, do katere bi se bila lahko pripeljala, od tam pa je bila vožnja prepovedana (od 20. 7. do 20. 10.). Tod sva že hodila, ko sva pozimi 2011 skušala priti na Pečovnik. Markacij ni bilo. Sčasoma je cesta postala strmejša. Ko je zavila levo proti partizanski bolnici Krtina in Komatevri, kamor je kazal tudi kolesarski kažipot, sva sledila kažipotu Učni center GRZS desno na drugo gozdno cesto, prav tako prepovedano za promet. S tega razcepa pri transformatorski postaji Komatevra sva med krošnjami ugledala del Robniških peči.

V bližini, levo od najine ceste, naj bi bila Robnikova domačija. Ko sva v tisti smeri zagledala travnik, sva se povzpela nanj skozi ostanke ograje, mimo velike »kolonije« mušnic in po visoki travi, v kateri so se skrivali prvi jesenski podleski, ter zagledala hišo. Pred njo je sedela ženska, potem se je prikazal še moški, najbrž babica in vnuk. Nič nista vedela o Robniku, tudi ne o učnem centru GRZS, o Virnikovi planini pa sta trdila, da je vsaj še uro hoda daleč. Izkazalo se je, da sta pretiravala, saj naju je cesta, ki se je vztrajno vzpenjala in pod katero je močno šumela voda, mimo več pritokov in čez lesen most že v pol ure pripeljala na planino (1160 m), kjer je bila nekdaj obmejna stražarnica JLA. Velika stavba z nekaj manjšimi dodatnimi objekti in koritom, v katero je prijazno curljala voda, je od leta 2013 učni center GRZS. V steni bližnjega Virnikovega Grintovca so uredili vadišče za stensko reševanje. Na klopcah pred glavno stavbo sva se posončila in okrepčala, nato pa se počasi vrnila h kamnolomu.

Po skoraj 8 urah, kolikor so trajali ti trije »sprehodi« (dobre 4 ure hoje in tudi nekaj vožnje), sva se zadovoljna odpeljala domov. »Nič pretresljivega,« reče Jani v takih primerih. »Ampak prijetno,« zmeraj dodam jaz. S tem se pa strinja.