Božični pohod se sicer ni končal čisto na cilju, a ne le ker ni zelo jasno, kaj in kje je ta cilj, ampak predvsem zaradi sončne nedelje in prelepega razgleda lahko rečem, da sva stala na Najlepšem Pečovniku. Ali je bilo to na Malem Pečovniku (1640 m) ali nekje med njim in Pečovnikom (1668 m), pa se nama je zdelo precej vseeno.
Na Spodnjem Jezerskem sva zavila levo pri kažipotih za partizansko bolnišnico Krtina, za kamnolom lehnjaka in drugih ter parkirala pri kamnolomu. Ta sicer še ni opuščen, kakor je videti, vendar je Marmor Hotavlje menda že sprožil postopek za zaprtje (o kamnolomu in še marsičem na tej poti, tudi o tem, kaj je (Mali) Pečovnik, lepo piše Gorazd Gorišek v svojih novembra žal končanih Gorniških potepanjih).
Pot, ki sva jo izbrala, je na zemljevidu PZS Karavanke – osrednji del narisana kot markirana, a ves dan nisva videla niti ene markacije. Pri zapornici čez dobro gozdno cesto (tam je tudi parkirišče) je odcep desno (Jezerska kolesarska pot, tudi z zapornico); da je prava tista naravnost, k sreči pove kažipot za bolnišnico Krtina in tako je tudi pri razcepu pod Robnikom, tako da sva Krtino zlahka našla. Pri visoki skalni steni Robniških peči sva zavila desno s ceste in se čez dva mostička, mimo klopi in miz ter po lesenih stopnicah, ki vodijo visoko v pobočje (pod vrhom so stopnice zametane z vejevjem in tam je del ograje kar odlomljen, da je narejen prehod), povzpela do bolnišnične barake. Notri je nekaj opreme in vpisna knjiga. Pred vhodom stoji spomenik partizanu Stanku Grošlju. Septembra 1944 ustanovljena bolnišnica je bila januarja 1945 požgana, po vojni pa so jo obnovili.
Vrnila sva se na gozdno cesto in nadaljevala po njej. Po nekaj korakih se je svet nekoliko odprl in travnik se je že kopal v soncu. Janša v Karavankah tu omenja planino Komatevra, vsi drugi pa govorijo o dolini s tem imenom in vanjo sodi že kamnolom lehnjaka. Kmalu sva levo pod seboj zagledala hišo: to je Zgornje Jezersko 21. Ni v najboljšem stanju, stavba poleg pa se je že sesula. Zakaj se ta domačija imenuje Komenda, bi res rada vedela (zakaj se tako imenuje naša vas, vem). Nagradno vprašanje za moje bralce!
Od Komende sva mimo odcepa v levo (tam je most z betonskimi stebrički) v pol ure prišla do še enega neoznačenega razcepa: izbrala sva levi krak navzgor in čez minutko stala pri lovski koči Stanič (1280 m) na lepi razgledni jasi. Zasneženi okrogli miza in klop pred njo sta bili videti kakor s sladkorjem posuta potička. Kraj kot nalašč za najino tradicionalno novoletno penino!
Ko je kakih 20 minut nad kočo na ostrem desnem ovinku gozdne ceste nanjo z leve pritekel kolovoz, sva ugibala, ali je to povezava z markirano potjo čez preval in planino Brsnina na Dolgo njivo ter odsek Slovenske geološke poti. Nedolgo zatem sva zagledala razvalino karavle. Nekoliko nad njo je še ena in med njima se vzpenja pot v gozd. Ko naju je pripeljala na plano, sva se pod robom s prežo spustila do table, ki označuje državno 
mejo, nato pa se povzpela proti levi med lepimi smrekami na greben. Tam sva spet kmalu zavila levo in nato desno nad seboj zagledala še eno mejno tablo, ob njej pa mejni kamen XXIII/236 (tu je bilo že približno 30 cm snega, zato so se videli le redki). Potem pa sva še zadnjič stopila iz gozda in poleg sonca naju je "obsijal" nepopisen razgled: spredaj Plešivec s slikovito v polstebre razčlenjeno skalo, za njim pa Košuta od Velikega vrha do Tolste Košute. Pa to še ni vse: daleč na levi sva videla tudi Triglav v vsej njegovi veličini . Do tu nama je poleg zemlje
vida pomagala gaz, tu pa se je končala. Hitro sva ugotovila, kaj je najbrž ustavilo predhodnika: Janiju se je začelo udirati do koraka. Moj "novi" gleženj se je že dotlej pritoževal, da ne gazi tako rad kot jaz, to pa je bilo zanj res preveč. Tako sva odnehala nekje na Malem Pečovniku (pri kamnu XXIII/242), od Pečovnika pa naju je ločilo le devet mejnih kamnov (na vrhu je XXIII/251). Mimo je pridrsel smučarski navdušenec in naju ni niti opazil; najbrž je hitel na Pečovnik.
Vrnila sva se po isti poti. Ko sva obrnila hrbet Košuti, sva lahko občudovala Kamniške Alpe. Ravno ko naju je "najin" smučar na poti v dolino prehitel, sva srečala dva, ki sta se šele vzpenjala (smuka je bila možna do Krtine). Eden, Jezerčan, je potrdil najino ugibanje o kolovozu proti Brsnini in Dolgi njivi, a je zatrdil, da je že dolgo zapuščen in slabo prehoden. Pri Staniču ni bilo nič s penino, ker sem – pomislite! – v nahrbtnik vtaknila napačno steklenico, zato je bilo nekaj (upravičene) slabe volje. Ampak danes imava na Najlepši Pečovnik le še najlepši spomin. Slabe tri ure gor in dve dol pa uživanje "na vrhu" so odtehtali tudi tisto slabo voljo.
Na Spodnjem Jezerskem sva zavila levo pri kažipotih za partizansko bolnišnico Krtina, za kamnolom lehnjaka in drugih ter parkirala pri kamnolomu. Ta sicer še ni opuščen, kakor je videti, vendar je Marmor Hotavlje menda že sprožil postopek za zaprtje (o kamnolomu in še marsičem na tej poti, tudi o tem, kaj je (Mali) Pečovnik, lepo piše Gorazd Gorišek v svojih novembra žal končanih Gorniških potepanjih).
Pot, ki sva jo izbrala, je na zemljevidu PZS Karavanke – osrednji del narisana kot markirana, a ves dan nisva videla niti ene markacije. Pri zapornici čez dobro gozdno cesto (tam je tudi parkirišče) je odcep desno (Jezerska kolesarska pot, tudi z zapornico); da je prava tista naravnost, k sreči pove kažipot za bolnišnico Krtina in tako je tudi pri razcepu pod Robnikom, tako da sva Krtino zlahka našla. Pri visoki skalni steni Robniških peči sva zavila desno s ceste in se čez dva mostička, mimo klopi in miz ter po lesenih stopnicah, ki vodijo visoko v pobočje (pod vrhom so stopnice zametane z vejevjem in tam je del ograje kar odlomljen, da je narejen prehod), povzpela do bolnišnične barake. Notri je nekaj opreme in vpisna knjiga. Pred vhodom stoji spomenik partizanu Stanku Grošlju. Septembra 1944 ustanovljena bolnišnica je bila januarja 1945 požgana, po vojni pa so jo obnovili.
Vrnila sva se na gozdno cesto in nadaljevala po njej. Po nekaj korakih se je svet nekoliko odprl in travnik se je že kopal v soncu. Janša v Karavankah tu omenja planino Komatevra, vsi drugi pa govorijo o dolini s tem imenom in vanjo sodi že kamnolom lehnjaka. Kmalu sva levo pod seboj zagledala hišo: to je Zgornje Jezersko 21. Ni v najboljšem stanju, stavba poleg pa se je že sesula. Zakaj se ta domačija imenuje Komenda, bi res rada vedela (zakaj se tako imenuje naša vas, vem). Nagradno vprašanje za moje bralce!
Od Komende sva mimo odcepa v levo (tam je most z betonskimi stebrički) v pol ure prišla do še enega neoznačenega razcepa: izbrala sva levi krak navzgor in čez minutko stala pri lovski koči Stanič (1280 m) na lepi razgledni jasi. Zasneženi okrogli miza in klop pred njo sta bili videti kakor s sladkorjem posuta potička. Kraj kot nalašč za najino tradicionalno novoletno penino!
Ko je kakih 20 minut nad kočo na ostrem desnem ovinku gozdne ceste nanjo z leve pritekel kolovoz, sva ugibala, ali je to povezava z markirano potjo čez preval in planino Brsnina na Dolgo njivo ter odsek Slovenske geološke poti. Nedolgo zatem sva zagledala razvalino karavle. Nekoliko nad njo je še ena in med njima se vzpenja pot v gozd. Ko naju je pripeljala na plano, sva se pod robom s prežo spustila do table, ki označuje državno 
mejo, nato pa se povzpela proti levi med lepimi smrekami na greben. Tam sva spet kmalu zavila levo in nato desno nad seboj zagledala še eno mejno tablo, ob njej pa mejni kamen XXIII/236 (tu je bilo že približno 30 cm snega, zato so se videli le redki). Potem pa sva še zadnjič stopila iz gozda in poleg sonca naju je "obsijal" nepopisen razgled: spredaj Plešivec s slikovito v polstebre razčlenjeno skalo, za njim pa Košuta od Velikega vrha do Tolste Košute. Pa to še ni vse: daleč na levi sva videla tudi Triglav v vsej njegovi veličini . Do tu nama je poleg zemlje
vida pomagala gaz, tu pa se je končala. Hitro sva ugotovila, kaj je najbrž ustavilo predhodnika: Janiju se je začelo udirati do koraka. Moj "novi" gleženj se je že dotlej pritoževal, da ne gazi tako rad kot jaz, to pa je bilo zanj res preveč. Tako sva odnehala nekje na Malem Pečovniku (pri kamnu XXIII/242), od Pečovnika pa naju je ločilo le devet mejnih kamnov (na vrhu je XXIII/251). Mimo je pridrsel smučarski navdušenec in naju ni niti opazil; najbrž je hitel na Pečovnik.
Vrnila sva se po isti poti. Ko sva obrnila hrbet Košuti, sva lahko občudovala Kamniške Alpe. Ravno ko naju je "najin" smučar na poti v dolino prehitel, sva srečala dva, ki sta se šele vzpenjala (smuka je bila možna do Krtine). Eden, Jezerčan, je potrdil najino ugibanje o kolovozu proti Brsnini in Dolgi njivi, a je zatrdil, da je že dolgo zapuščen in slabo prehoden. Pri Staniču ni bilo nič s penino, ker sem – pomislite! – v nahrbtnik vtaknila napačno steklenico, zato je bilo nekaj (upravičene) slabe volje. Ampak danes imava na Najlepši Pečovnik le še najlepši spomin. Slabe tri ure gor in dve dol pa uživanje "na vrhu" so odtehtali tudi tisto slabo voljo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar