Šija (1880 m)

Za predprejšnji petek so vremenoslovci obljubili tako brezhibno vreme, da sem vzela dopust, potem pa sva se skoraj izgubila v megli. Vogel, ki sva ga imela na muhi, se je popolnoma skril, zato sva si izbrala nadomestni cilj: Šijo.

Pod spodnjo postajo nihalke na Vogel (zdaj vozi vsake pol ure od 8.00 do 18.00) sva si najprej ogledala zanimivo vojaško pokopališče Ukanc 1915–1917, nato pa sva se napotila po gozdni cesti pod postajo žičnice. Ko sva prišla do izteka Žagarjevega grabna, sva za skalo z markacijo in napisom Ukanc zaman iskala pot od Zlatoroga, ki jo »obljubljata« vodnik in zemljevid, zato jo bo treba drugič poiskati od spodaj navzgor. Po strmem smučišču in ob njem sva pošteno grizla kolena in srečala precej rohneče težke mehanizacije, ki se je lahkotno vozila gor in dol. Delavnik pač – na to res nisva računala. Med kratkimi oddihi sva občudovala razgled in uživala obljubljeno lepo vreme. Po kakih dveh urah sva dosegla planino Zadnji Vogel. Kažipoti in markacije so naju pripeljali čez travnato kotanjo v skalnati svet pod Voglom. Megle, ki so se že nekaj časa vlačile okoli naju, so se zgostile, da sva videla le še pot, pod vršno strmino pa samo še ped pred nosom. Dva mladca sta menda le šla na vrh, vsi drugi pa so se obrnili, kar nekaj sva jih srečala. Same tujce, največ Angležev. Ob delavnikih večina Slovencev vendarle dela.

Vrnila sva se k odcepu proti Orlovi glavi, brž nato pa se spopadla s strmino proti Šiji. Tudi to sva komaj našla, a na vrhu (čez tričetrt ure) sva bila poplačana za trud in razočaranje nad Voglom: odprl se je prelep razgled, megle pa so se selile tako naglo, da je bil prizor vsak hip drugačen. Le Vogel se ni hotel prikazati. Najbolj všeč nama je bila gola piramida Rodice; upam, da jo bova kdaj obiskala. Ko sva se začela spuščati, se je za trenutek milostno pokazal celo vrh Vogla. Vrnila sva se čez Visoki Orlov rob in Orlovo glavo, si pri Merjascu privoščila odlično pozno kosilo in se z nihalko vrnila v dolino.

Tokratni zapis je bolj spominski kot dnevniški, kajti na Šiji sva bila še pred neurjem. Žagarjev graben je menda že »deloma saniran«, čisto tako, kot je bilo, pa gotovo ni. Prejšnji konec tedna nisva bila nikjer, zato se mi že pošteno toži. Vendar bo treba za jutri izbrati po pameti, kajti v gorah je že sneg, torej ne kam zelo visoko.