Brežiška planinska pot

Od aktualne Arihove peči spet nazaj k odpravljanju zaostanka od lani. V soboto, 19. oktobra, naju je »zaposlila« ljubljanska Čokoljana, v nedeljo pa naju je vremenska napoved nagnala na vzhod. V vodniku Nikóle Guida Planinske obhodnice in pohodi (PZS 2008) sva našla Brežiško planinsko pot (BPP) in na spletu še več podatkov o njej. To 18 km dolgo krožno pot (vezno obhodnico), ustanovljeno 20. maja 1984, naj bi prehodili v 4‒6 urah. Ima štiri kontrolne točke (KT). Po razpadu Jugoslavije se je spremenila: hrvaško Stojdrago so nadomestile naše Globočice.

Izhodišče je na Čatežu ob Savi. Parkirala sva pod cerkvijo sv. Jurija iz leta 1833. Veliko parkirišče je bilo zaradi maše polno. Nad vasjo sva že videla Sv. Vida, kamor naj bi se povzpela najprej. Na kandelabru pod cerkvijo sva našla prvo markacijo, vendar sva se spustila še h gostilni Les (Rimska cesta 31, Brežice), kjer sva dobila zgibanko – dnevnik poti z zemljevidom (2,5 €) in prvi žig (KT 1).

Mimo starega vodnjaka, zemljevida BPP in prvega kažipota naprej Sv. Vid 25 min, Sobenja vas 1 h 10 min, Veliki Cirnik 2 h 20 min in Stojdraga 3 h 25 min ter table Čateževe energijske pešpoti (ČEP) sva prišla do stopnic, po katerih sva se povzpela na asfaltno Čateško ulico. Nadaljevala sva levo med lepo urejenimi hišami (številne oddajajo sobe) s čednimi vrtovi in dobrih 5 minut od izhodišča pri kozolčku z napisom Sobe Šentvidska pot zavila desno (naprej po Čateški teče daljša, prav tako markirana planinska pot, a to ni BPP; če pridemo do vodnjaka iz leta 1930, smo že predaleč). Pri hiši 25 s klopcami, igrali in bobnom pralnega stroja za peko kostanja, ki sva ga na tej poti videla precej, se je asfalt končal. Na okroglem »znaku« so bile narisane cerkev sv. Vida, roža, markacija in puščica naprej, dodana pa še rumena školjka, znamenje Jakobove poti. Po travnatem kolovozu sva se povzpela v gozd. Drseča skalnato-zemljata steza, pokrita s suhim listjem, se je vzpenjala mimo vodohrana na desni. Takoj zatem se je z najino potjo križala druga, tudi markirana. Omahovala sva, ali naj zavijeva levo nanjo ali ostaneva na dotedanji, označeni s tablico ČEP. Domačinki s psom sta trdili, da morava naravnost, a ker tam ni bilo markacij, sva zavila levo. Spolzka stezica je tekla rahlo navzgor nad jarkom, ki je bil menda namenjen kolesarjem, saj je bil opremljen s skakalnicami. Kmalu sva se priključila širši stezi (ali kolovozu), ki se je nekoliko vzpenjala. Od nje so se desno cepile neoznačene steze, spet s skakalnicami. Poti k Sv. Vidu je bilo skoraj toliko kot na Šmarno goro. Na nekem drevesu je bil bel napis 600. Na naslednjem razcepu je napis Sv. Vid kazal desno. Pri 700 je bila poleg markacije puščica desno, napis Sv. Vid pa se je še komaj videl in je kazal prej levo kot desno. Opis PD Brežice ne pove, v katero smer moramo, spletna stran Discover Brežice pa pravi, da levo. Kljub temu ter čeprav so po levi mnogi sestopali in se je od tam slišalo zvonjenje, sva sledila novim markacijam desno. Ko sta se poti združili, sva se začela strmo vzpenjati po jarku. Srečala sva dekle v novih roza supergah, ki se je bolj ali manj spretno dričala po blatni stezi. Spet sva naletela na ženski s psom, ki sta naju še dalje (napačno) poučevali, kod naj hodiva. Najbrž ne bi bili razumeli, da hočeva k Sv. Vidu ne kakorkoli, ampak ravno po BPP. Res sva čudna.

Na 365 m sva pri razpelu in kažipotih (med njimi za Tončkino pot z zanimivo markacijo) zavila levo in mimo lesene hiške sva bila en-dva-tri pri cerkvi sv. Vida na Šentviški gori (386 m, 25 minut od izhodišča). Sicer je bila zaklenjena, a za silo se je dalo pokukati v notranjost. Na kraju, kjer so Slovani že pred pokristjanjevanjem častili boga Svetovita, so jo sezidali v 13. ali 14. stoletju, tako da je ena najstarejših na Dolenjskem. Oltarji so iz 17. stoletja, zvonik pa z začetka 19. Med drugo svetovno vojno je bila zelo poškodovana, a takratni župnik se je uspešno uprl nameri, da bi jo odstranili in postavili razgledni stolp. Pri obnovi je s slikami in barvnimi okni sodeloval tudi Franc Les, tedanji lastnik gostilne, v kateri sva dobila prvi žig. Od cerkve sva lepo videla Čatež, Brežice in Krško polje, v ozadju pa Senovsko in Bizeljsko gričevje ter Bohor in Orlico. Pozvonila sva z zvončkom želja in v skrinjici dobila žig KT 2.

Vrnila sva se h kažipotom pod cerkvijo in krenila levo mimo razpela. Pot je bila posuta z večinoma praznimi kostanjevimi ježicami. Mimo še ne dograjene hiše pod hribom Straža in velikega vodohrana sva se spustila desno na asfaltno cesto in med vinograde v Gornji Straži. Onstran ceste sva v daljavi že videla Veliki Cirnik. Cesta se je spustila v gozd. Ob tamkajšnjem križišču sta stala razpelo in reliefni zemljevid območja z »dodatkom«: Prodam očiščene lešnike. Pri krajevni tabli sva zapustila naselje ter na ostrem levem ovinku nadaljevala po najbolj levi stezi, edini markirani, navzdol in čez kolovoz. Spodaj se je že kazal rob gozda. Na nekaterih drevesih so bile zelene packe in ponekod je bilo videti, kakor da so z njimi prekriti knafelčki, zraven pa so bili pogosto narisani novi. Prečkala sva asfaltno cesto. Rahlo sva se spuščala dalje po gozdu in listje nama je šumelo pod nogami. Kmalu po drugem prečkanju asfaltne ceste sva šla mimo odcepa levo, označenega z belima puščico in piko, a kažipot Žejno 5min in Veliki Cirnik 1h 10min je kazal naprej. Ob stezi je tekla ograja ‒ trak in žica, pritrjena na drevesa in kole. Na desni sva čedalje lepše videla dolino.

Pol ure pod Šentviško goro sva stopila na asfaltno cesto v naselju Žejno (tako se imenuje zaradi kraškega sveta brez vode), po njej zavila levo in z nje na desni asfaltni krak. Ob njem me je navdušil gromozanski lučnik. Tudi tam sva opazila znamenja Jakobove poti. Mimo skrbno ozaljšanega razpela sva v dobrih 5 minutah prispela v Sobenjo vas. Za hišo št. 5 smo se razšli: midva levo, Jakobova pot desno. Po ozki asfaltni ulici sva se vzpenjala mimo bara Mali Dunaj, hiše, na kateri je visel kanu, ovčereje Baškovič in ekološke kmetije. Za slednjo naju je kažipot Veliki Cirnik 1h 05min usmeril desno in pri zadnji hiši je bilo konec asfalta. Kolovoz naju je pripeljal v gozd. Pot je bila ponekod skalnata in zato spolzka. V ježicah je tičalo še precej kostanja. Z desne so prihajale poti iz doline, včasih se je katera odcepila tudi levo, a midva sva se držala glavne. Za kratek čas je zavila levo v širok jarek. Ko sva na 450 m prečkala gozdno cesto, sta bila na drugi strani dva kolovoza in med njima kažipoti; najin naju je poslal po levem kolovozu. Naslednji razcep je bil zaradi markacije na sredini uganka, obe strani pa sta bili tudi zaraščeni. Izbrala sva levi krak, ki naju je pripeljal na podrto ilovnato vlako. Že preden se je strmina unesla, kasneje pa sploh, je obakraj poti raslo gosto grmovje, ponekod malinovje. Z zeleno barvo prekrite in nove markacije so se še kar vrstile. Levo spodaj se je kazala gozdna cesta. Sledil je še en vzpon in dosegla sva kažipote na 580 m, med njimi naprej Veliki Cirnik 5min. Desno od njih je bodlo v oči obvestilo, da po poti 1118 (BPP) ne smemo v Stojdrago (brežiški planinci so naju pozneje opozorili, da v tem pogledu s hrvaškimi policisti ni šale). Po široki stezi pod visokimi drevesi sva po zračnem, svetlem gozdu v nekaj minutah dosegla vrh (uro nad Sobenjo vasjo).

Na Velikem Cirniku stoji bivak, zgrajen 21. oktobra 2000. Vesela Micka so ga poimenovali po Mariji Veble, častni predsednici, ki je 23 let vodila PD Brežice. Na žigu KT 3 piše 621 m Veliki Cirnik, a stvar ni tako preprosta. Na zemljevidih, ki sicer navajajo enako nadmorsko višino (pojavljata se še 624 in 630 m), in pogosto tudi na spletu piše Goli Cirnik, našla pa sem celo Golem Cirnik, vendar samo na spletni strani PD Šmartno (vpliv bližine Hrvaške, kjer golem pomeni velik, ali le »posrečen« spodrsljaj?). Okrog bivaka je bilo nadvse živahno, saj so brežiški Torkarji (seniorji, ki hodijo v hribe ob torkih, očitno pa ne samo ob torkih) pod vodstvom Marjana Rovana, gospodarja in praporščaka pri PD Brežice, pekli kostanj. Tudi midva sva ga bila deležna in še skoraj kilogram so nama ga dali s seboj. Njihova Micka, ki je leta 2017 umrla, bi imela naslednji dan rojstni dan, zato so ji zapeli Vse najboljše za té.

Vrnila sva se h kažipotom na 450 m in sledila tistemu za Mali Cirnik. Čez suh travnik, na katerem je bil že od daleč viden osamljen rožnat šopek (najbrž ostrolistni slezenovec), in mimo znaka za slepo cesto, na katerega drog je bil pritrjen kažipot naprej Lovska koča LD Čatež ob Savi, sva v dobrih 5 minutah prišla v opuščeni zaselek Mali Cirnik (460 m) z razpadajočimi poslopji. Za leseno ograjico ob gozdni cesti sta tičala šterna in vodno zajetje ter nad slednjim vzidani betonski plošči z napisoma Starešina LD Klemenčič Frenk in 1979 35 let LD Čatež. Omenjena cesta naju je kmalu pripeljala do dvignjene zapornice pred lovsko kočo (na njej je pisalo 440 m). Pročelje je krasila iz lesa izrezljana podoba lovca s psom. V tamkajšnji kapelici je, kakopak, domoval sv. Hubert.

Gozdno cesto sva pri markaciji in rdečem kažipotu brez besedila kmalu zapustila po stezi desno. Spust je bil kar strm; nekdaj so ga blažile zdaj podrte stopnice. Redkim markacijam sva sledila po gostem gozdu. Prečkala sva slab kolovoz in kratek čas hodila po vlaki v jarku, iz katerega sva izstopila po stopničkah desno. Kmalu sva se vrnila na domnevno isto vlako, a že po nekaj korakih zavila levo z nje. Prečkala sva še en slab kolovoz in puščica naju je usmerila desno ob njem na nekaj z listjem in kostanji zasutega, a k sreči je bila pot dobro označena. Bredla sva med raznovrstnim živo zelenim rastlinjem, ki ga razen praproti in majcenih kostanjev nisem poznala, ker ni cvetelo. Levo je tekel širok jarek. Kmalu za skrivenčeno pločevinasto tablo z napisom /K/oča Cirnik /»/Medveščkova steza«, ležečo na štoru, sva prestopila jarek na levi. Srečala sva gobarja.

Potem ko sva prečkala drugo pot in se spustila iz gozda, sva 40 minut od Malega Cirnika prikorakala v Globočíce (na kažipotu 225 m, na žigu 241). Kolovoz je bil popolnoma zaraščen s travo in po vasi je bilo komaj kaj markacij. Na travnikih in okrog domačij so se pasle ovce, koze in gosi. Pri Martinovih (turistična kmetija, Globočice 8) sva dobila žig KT 4. Mimo razstavljenega starega kmetijskega orodja sva stopila k mizam pod nadstreškom. Mladenič, ki nama je prijazno postregel, se je nevsiljivo pozanimal, od kod in kam greva. S plakata sva izvedela, da so leta 2012 dobili priznanje kralj cvička. Njihova lepo obnovljena stara lesena hiša iz prve polovice 19. stoletja je spomeniško zaščitena. Gostov je bilo veliko, a na prostornem parkirišču ni bilo pretirane gneče. Za otroke so poskrbeli z igrali.

 

Okrog domačije je bilo več kažipotov in sledila sva tistemu za Mrzlavo vas desno po asfaltni cesti. V zraku je bil močan vonj po vinskih sodih in tropinah. Na razcepu sva zavila desno in nato še enkrat desno. Vstopila sva v gozd in prečkala asfaltno cesto (na razcepu na levi sta bila smerokaza levo Stankovo, desno Vitovec). Del kolovoza onstran nje je bil betoniran. Pod hribčkom na levi je stala lesenjača, h kateri je najbrž spadal opuščeni vinograd ob poti. Na neoznačenem razcepu sva se odločila za desni krak in k sreči se je izkazal za pravega. Kmalu sva prišla do asfaltne ceste. Čeprav so markacije kazale desno navzdol po njej, sva šla najprej pogledat levo navzgor, kjer je stala velika tabla, a se je izkazalo, da ni informativna, ampak so bile na njej pesem Jesenska oda Gaju in lepe slike.

Po cesti navzdol sva pol ure za Globočicami že zakorakala na širšo asfaltno cesto levo v Mrzlavo vas (180‒230 m). Smerokaz nazaj Mrzlavski Gaj je najbrž kazal proti tistemu Gaju, ki mu je bila posvečena Jesenska oda. Na naslednjem križišču sva se rahlo povzpela desno in pri kažipotih na 200 m zavila levo. Še vedno asfaltna cesta je tekla med samimi zanimivimi hišami: v eni lahko meditirate, v drugi domuje strokovnjak za konopljo, v tretji čebelar, znan po težavah z birokracijo, ki naj bi mu bila malodane onemogočila prodajo sicer dokazano neoporečnega medu. Po 20 minutah sva pri kozlcu zavila levo proti Čatežu in pri Globočicah 28 končno desno s ceste na kolovoz. Med gozdom in travnikom sva se spustila do razpela in v gozd, kjer sva že drugič ta dan naletela na Tončkino pot. Ta je takoj zavila levo navzdol, midva pa sva šla naprej. Tam so bile markacije prebarvane ne več z zeleno, ampak s sivo. Pot je vodila skozi gosto grmovje in mimo več lepih rastišč jelenovih jezikov.

 

Čez 20 minut je bilo gozda konec, na travniku sva prečkala potoček, šla mimo nekaj hiš in markacije na zeleni palici ter ob majhnem vinogradu prikoračila na ozko asfaltno cesto. Asfalta sva bila že pošteno sita. Z leve je prihajal hrup z avtoceste. Zagledala sva Krko in jez hidroelektrarne. Ko sva prišla do prečne asfaltne ceste, naju je puščica usmerila desno ob njej. Vendar tam v resnici ni bilo poti, zato sva hodila po bankini. Po 25 minutah sva prispela k cerkvi sv. Jurija, ki nama je pazil avto. Pod cerkvijo sva si ogledala še spomenik izgnancem in umrlim v tujini v drugi svetovni vojni. Po dobrih 7 urah je bila BPP opravljena (4 ure in 40 minut čiste hoje) in za to sva od PD Brežice dobila spominski znački.