Tavanja po slovenskih hribih: Blegoš za dan žena

Šele včeraj sva dočakala dovolj snega, lepo vreme in druge okoliščine, potrebne za najin običajni zimski Blegoš (še nobeno zimo tako pozno). Ker nisva več našla kake nove poti, sva si eno »izmislila«. Ko sva lani na poti v dolino tolkla asfalt od Jelovice do Suše, sva na ovinku pod Jelovico opazila kažipot proti Blegošu, ki je kazal levo na

gozdno cesto, in videla, da je tam mogoče parkirati. Za letošnje izhodišče je bila tako izbrana Jelovica. Do Suše sva cesto že poznala, od tam pa sva nadaljevala za kažipotom Avtomobilska pot in parkirala pri kažipotu Blegoš / Črni kal nad Ožbirjevo domačijo.

Čeprav sva videla peljati po gozdni cesti tri avtomobile, sva šla midva peš, kajti ta del poti je bil za naju edini nov. Po 10 minutah

sva šla mimo precejšnjega peskokopa na levi. Desno spodaj je ležala vas Žetina, od koder sva prvo leto svojega hribolazenja (2002) že šla na Blegoš, skoznjo pa sva se vračala tudi s Koprivnika maja 2006, ko še ni bilo tega spletnega dnevnika. Na Gorenjo Žetino in Koprivnik je bil s ceste lep pogled. Cveteli so telohi in trobentice, snega pa je

bilo komaj kaj. Počasi se je pokazala vrzel med Blegošem in Romovcem, kjer je sedlo Črni kal. Tik pod njim je bila cesta že kar dodobra zasnežena. Ko naju je vsa s soncem obsijana pripeljala v gozd, sva šele prav začutila zimo: postalo je mraz in cestišče je bilo poledenelo. Po 40 minutah sva mimo lovske koče prispela na sedlo, kjer so se prerivali številni avtomobili. Pravcati prometni kaos! Zaradi vse tiste pločevine sva komaj opazila spomenik, postavljen na kraju, kjer se je julija 1942 zadrževala II. grupa partizanskih odredov na pohodu na Štajersko. Bila sva zadovoljna, da sva parkirala na Jelovici.

Izbrala sva si strmo pot po grebenu. S parkirišča sva se povzpela mimo table PD Škofja Loka. Na drevesih so bile različne markacije: Knafelčeva, zeleno-modra ter bela roža s petimi venčnimi listi in rumeno piko na sredi. Prečkala sva gozdno cesto na Murove in se po stopničkah mimo kažipota na 1110 m Blegoš po grebenu 1h 15min povzpela na strmo stezo po severovzhodnem grebenu. Ker je bilo na izhodišču nekaj ledu, sva si nataknila derezice. Čez 20 minut sva prečkala gozdno cesto (ali kolovoz), ki se je od prejšnjikrat nisva čisto nič spomnila, najbrž sta naju preveč zaposlovali vnukinji. V naslednjih 25 minutah sva se ustavila pri bunkerju iz časa Kraljevine Jugoslavije na meji z Italijo in pri zanimivem spomeniku – kocki (tokrat so bili na zgornjo ploskev naloženi kamni primrznjeni, da ni bilo videti napisa K.J. Anno domini MMVI). Slabih 10 minut pozneje je

steza zavila nekoliko desno, pod greben, se kmalu zatem zravnala in tekla mimo sporočila Gorske straže tudi jutri naj bo gora čista. Ni bilo dolgo, pa sva že zagledala zasneženo plešo Blegoša. Pri lesi sva stopila iz gozda in po četrt ure dosegla vrh. Na njem je bilo veliko zadovoljnih, tudi navdušenih planincev. Razgledi so bili čudoviti in niti pihalo ni, kar je po najinih izkušnjah na Blegošu vsaj pozimi velika redkost.

Spustila sva se na drugo stran h koči, kjer se je kar trlo planincev. V tisti gneči se menda nihče ni spomnil na novi koronavirus, čeprav se zloglasni povzročitelj bolezni najbrž tudi nadmorske višine in mraza ne boji. Če se bo nadaljevalo, kakor kaže danes, bomo morali tudi v hribih misliti na to.*

Vrnila sva se po isti poti kot lani, za kažipotoma za Prvo ravan in Črni kal. Spet sva štela bunkerje, bolj ali manj skrite pod snegom; tokrat sva jih naštela enajst. V 40 minutah sva brez težav sestopila do Prve ravni (1277 m), saj je bila pot dodobra zgažena, tam pa sva bila edina, ki sva zavila levo proti Jelovici. K sreči je nekdo

pred nama prišel po tej poti gor, da sva si pomagala z njegovimi stopinjami, kadar ni bilo videti naslednje markacije. Najtežavnejše je bilo strmo spuščanje po tenki plasti snega; skupaj z njo sva se kar »vozila« po listnati podlagi. Sicer je bil sneg že razmočen, da je ponekod prav čofotalo, zato dol grede nisva imela derezic. Telohi so imeli na tej strani precej težje delo kot tisti ob jutranji poti.

Kakih 25 minut pod Prvo ravnjo sva na neoznačenem razcepu sledila gazem levo, pozneje pa se je izkazalo, da je markirana desna pot. Poznavalec pred nama je najbrž ubral krajšo. Čez travnik sva se spet spustila v gozd, pred katerim sva znova našla gaz, pod naslednjim travnikom, na katerem so cveteli prvi žafrani, pa tudi markirano pot, ki je pritekla z desne. V dobre četrt ure sva prispela na Jelovico. S ceste pod njo sva ujela še zadnji pogled na delček Blegoševe bele pleše. Tokrat nama je »grozilo« samo še 5 minut asfalta, saj naju je avto čakal že nad Ožbirjem.