Pizdenca in Frnihtov bajer

Ko sem se 6. junija ravno lotila pisanja včeraj objavljenega zapisa o Rašici, sva si zaželela sprehoda, a se nisva domislila nič zanimivega. Tedaj se je Jani, ne da bi bil vedel, o čem trenutno pišem, spomnil čudnega kažipota, na katerega sva naletela na poti na Rašico: Pizdnca. Pojdiva gledat, kaj je to! Odpeljala sva se skozi Trzin in Loko pri Mengšu na parkirišče pod gradom Jablje in se po drevoredu napotila k njemu. Pri gradu sva starega domačina povprašala, ali ve, kaj in kje je Pizdenca. Razložil nama je, da je to soteska, kjer se je v otroštvu sankal, a je daleč in morava paziti, da se ne izgubiva. Pot nama je opisal zelo približno.

Na križišču pri smučišču Dovga dolina sva zavila levo skozi gozd, kamor je kazal tisti nenavadni kažipot. Čez četrt ure sva se iz gozda spustila v novo naselja v Trzinu ter po Ulici pod gozdom, Mlakarjevi in Prešernovi v 5 minutah prispela do Športnega parka Trzin, kjer je bilo precej živahno. Ob njem je stala tabla z zemljevidom trimske steze. Srečala sva »občasnega domačina« in sprehajalko s psom, ki se jima ni niti sanjalo, po čem sprašujeva. Kmalu za izvirom Gvajška (voda ni pitna!) sva stopila na trimsko stezo pri njeni zadnji, 20. postaji. Na razcepu pri 17. sva nadaljevala naravnost naprej (trim je zavil ostro levo) in na križišču čez čas desno navzgor, kjer sva zagledala rdečo zemljato pot. Ker sva v trzinskem glasilu Odsev iz leta 2003 prebrala, da Pizdenca izginja (tudi tam ni pisalo, kaj je to), ker so se nekdaj živordeča pobočja znižala, sva zaradi barve prsti upala, da sva našla pravi kraj. Povzpela sva se po rdečem grabnu, erodiranem do skale, ki bi lahko bil sankališče; najbrž je stari mož pri gradu Jablje s sotesko mislil prav to, sploh če je bil jarek nekoč globlji. Na križišču na grebenu sva zavila levo navzgor skozi malinovje ter mimo odcepa desno nazaj, označenega z rdečo puščico in rumeno markacijo v obliki sekire (gotovo je mišljena znamenita trzinska skirca). Z njo je označena pot ob meji občine Trzin. Približno 25 minut nad športnim parkom sva dosegla nekakšen vrh. Kje sva, sva lahko sklepala po tem, da se je skozi drevje videlo dol na trzinsko obrtno-industrijsko cono.

 

»Odsankala« sva se nazaj k 17. postaji trimske steze in nadaljevala desno po njej, kajti na zemljevidu sva v tisti smeri opazila še eno hecno ime: Frnihtov bajer. Do 11. postaje je šlo po vrsti, nato se je vštulila 5., kjer sva zavila desno, za čebelnjakom pa je bil spet red: od 10 navzdol. Nekaj zmede sta povzročali dve vrsti trimskih tablic, zelene in rumene (morda stare?). Po četrt ure sva prišla do znaka z napisom Obračališče trim steze in še ene table z zemljevidom trimske steze. Med grmovjem se je zasvetlikala voda: prispela sva do Frnihtovega bajerja. Tam je bil nekoč glinokop, v bližini pa opekarna. Glinokop je zalila voda in tako je nastal bajer. V preteklosti so na njem moški pozimi lomili led ter ga vozili mesarjem v Trzinu in okolici. Ugibam, ali je bajer dobil ime zaradi »izničenja« glinokopa (nemško vernichten = uničiti, uničevati). V okolici so tudi mokrišča in gotovo se ta del Trzina zato imenuje Mlake. Obiskovalci na spletu poročajo o zanimivi prebivalki bajerja, želvi, a je žal nisva videla. Tudi žabe sva samo slišala, Jani pa je ujel pogled na dve raci. Zato pa sva se nagledala lokvanjev, belih in rdečih.

 

Med vračanjem sva pri 7. postaji trimske steze zavila desno in nato po občutku oziroma po sreči našla do Gvajška, od koder sva se vrnila k športnemu parku. Nad novim naseljem sva zgrešila pot in h gradu Jablje prišla čez Onger. Od bajerja do parkirišča sva hodila 40 minut.

Bil je sprehod in pol, skoraj poltretjo uro. Jani je o njem poročal nekdanjemu sodelavcu Miru iz Trzina in dobil potrditev: bila sva na Pizdenci. A tudi Miro ni vedel povedati, od kod to ‒ hm ‒ zanimivo ime.