Na Rašici sva bila že večkrat, a vsakič po
drugi poti in vedno sva »odkrila« kaj novega. Ob eni takih priložnosti
sva izvedela za pot čez Reber, ki zaradi nasprotovanja lastnika zemljišča naj
ne bi bila več »uradna«. Toda ker jo je PD Rašica na svoji spletni strani še
vedno predstavljalo kot polurno zahtevno pot (in jo še zdaj, ko to pišem),
torej vsekakor kot nekaj, kar »obstaja«, sva se jo namenila poiskati. Parkirala
sva v Trzinu na Ljubljanski ulici v bližini šole, vrtca in Centra Ivana
Hribarja (ta znameniti ljubljanski župan se je rodil v Trzinu). Možak, ki se je
pripeljal mimo s kolesom, se je ustavil in sam od sebe razložil, da ima le še
neki opravek, potem pa tudi on pride za nama na Rašico (le kako je uganil, kam
greva?).
Za Hribarjevim centrom sva se odpravila ob Pšati in kjer sva jo prečkala po mostu levo, je ob še enem parkirišču stala tabla Gozdne učne poti Onger. Za parkiriščem sva zavila desno na cesto Za hribom. Vodila naju je mimo barokizirane prvotno gotske cerkve sv. Florijana in kažipota naprej Rašica – vrh 1h 40min. Po jezercu pod cesto pri hiši Za hribom 15 so plavale race. Pri mostu čez četrt ure je bilo konec Trzina in začela se je Loka pri Mengšu, končal pa se je tudi asfalt in nadaljevala sva po makadamski cesti pod skalnatim pobočjem. Onstran Pšate so se vrstila kmetijska gospodarska poslopja.
Pri tabli
Homško-rašiške in Trojiške poti ob odcepu na posestvo Jablje sva spet stopila na
asfalt. Napis je opozarjal, da je na območju gradu gibanje omejeno. V 5 minutah
sva bila pri njem. Za grajskim parkiriščem, kjer je bilo veliko avtomobilov,
ker so imeli v gradu višje diplomatske izpite (tam prirejajo izobraževalne,
kulturne, protokolarne in zabavne dogodke), sva sledila slabemu kažipotu Rašica – vrh 1h 25min in Dobeno – Ručigaj 35min po gozdni cesti.
Kar hitro sva zavila desno na stezo, ob kateri so bili trije znaki: na prvi skali,
poraščeni z mahom, zbledela rdeča lomljena črta, na drevesu slaba markacija, na
drugi skali modra packa. Na naslednjem razcepu so modre oznake »odšle« desno,
knafelčki pa levo in midva z njimi. Po tej stezi sva le sekala ovinek in se vrnila
na cesto. Čez 5 minut sva se znašla na trojnem razcepu: med levima cestama je stal
kozolček z napisi Smučarsko društvo Trzin
/ Dobrodošli / Dovga dolina; v les vrezane risbe (žičnica, smučarji, hiška) so
bile že nerazločne. Na kozolček pritrjene lesene smerne tablice s slabo
čitljivimi napisi so kazale nazaj Grad
Jablje, levo Onger, Ovčje brdo in Pizdnca, desno Rašica in Dobeno ter naprej po srednji cesti Dovga dolina. Po slednji sva se
sprehodila do smučišča z brunarico smučarskega društva ter slabih lesenih
kažipotov poleg nje: Onger (po
smučišču navzgor) in Prevale (mimo
lesene hiške v gozd).
Trojni
razcep sva zapustila po markiranem desnem kraku – kolovozu. Kmalu sta naju
puščica in markacija usmerili na odcep desno. Po kratkem vzponu sva dosegla
stičišče s potjo, označeno z modrimi packami, ki je pritekla z desne, zato so
naju poslej poleg redkih knafelčkov spremljale tudi modre oznake. Prijetna
gozdna steza, zasuta z listjem, se je vzpenjala in spuščala. Kjer je tekla po
jarku, je po njegovem robu zaradi blata nastala vzporedna steza. Z leve je
pritekla še ena in združeni sta se priključili slabi gozdni cesti. Čez četrt
ure se je desno odcepila steza z mejnima markacijama (!?) na začetku. Tam so
šli drugi (skupaj z modrimi packami) naravnost naprej na Rašico, midva pa desno.
Da je to pot proti Ručigaju, kamor sva bila namenjena, nama je povedal domačin,
ni pa vedel, kaj pomenijo modre packe. Poleg nekaterih markacij je bila črka D (Domžalska pot spominov). Globoko pod
potjo sva slišala šum vode, verjetno Ručigajev izvir.
V slabe
četrt ure sva dosegla asfaltno cesto pri gostilni Ručigaj na Spodnjem Dobenu
(408 m). Sicer ne ravno zgovorni gospodar mi je povedal, da je bil tam doma
praded Marjance Ručigaj, trzinske režiserke
in igralke, po kateri se imenuje dvorana v Centru Ivana Hribarja. Srečala
sva par iz Depale vasi, ki se je že vračal in je navdušeno pripovedoval, koliko
poti pelje na Rašico in da sta prehodila že vse. Možu se je zdelo, da modre
packe označujejo traso nekega trzinskega teka. Kažipot Rašica – vrh čez Dobeno 50min naju je usmeril levo po cesti (desno Rašica – vrh 1h). Po prvem vzponu se je cesta
zravnala, nato se je spet pognala navzgor proti naslednjim hišam. Označena
bližnjica – steza ob robu gozda – naju je mimo lepo urejene hiše na Srednjem
Dobenu znova pripeljala na asfaltno cesto in kmalu zatem na Zgornje Dobeno. Asfalta
je bilo čisto preveč.
Mimo spomenika
šestim žrtvam okupatorja in mimo Dobenskega hrama sva slabe pol ure nad
Ručigajem prispela h gostilni pri Blažu, kjer sva dobila žig prvega rezervnega
cilja (Dobeno, 540 m; na bližnjem kažipotu je pisalo 525 m) v okviru akcije Deset vrhov v okolici Ljubljane.
Medalji
sva sicer že dobila, ampak če že imava kartončka za zbiranje žigov, se bova
prej ali slej pofočkala tudi na
rezervnih ciljih. Na Blaževem žigu je pisalo Športno društvo Skirca.* Tablice z domačimi imeni hiš, ki sva jih
pred leti najprej videvala po Gorenjskem, so zdaj »moderne« že marsikje, tudi
na Dobenu. Nekaj časa sva posedela na klopci pri bližnji kapelici z napisom Glej popotnik hram Marije naj te milost nje
obsije in se zabavala z mačkom, ki je splezal na drevo, dol si pa ni upal.
Nadaljevala
sva po cesti do razcepa
z dvojimi kažipoti: lesenimi (med njimi so bili nekateri popisani s hišnimi številkami)
in rdečimi planinskimi. Oboji so kazali levo na Rašico skozi istoimensko vas in
desno naravnost na vrh, rdeči pa še levo Črnuče
1h 40min ter desno Rašica čez
Smazovce 1h 40min, Mengeška koča 2h
15min in Mengeš po cesti mimo bajerja
1h 45min. Razcep sva zapustila po levem (spodnjem) kraku, po desnem pa sva se
kanila vrniti. Na naslednjem razcepu sprva nisva vedela, katera pot je prava, a
sva si pomagala s shematičnim zemljevidom »ulic« in hišnih številk: levo
navzdol. Šla sva mimo spomenika z rdečo peterokrako in napisom Tu se je smrtno ponesrečil 28.1.1955 Bolta
Ivan Ježa 14 v starosti 31.let borc in aktivist NOB odbornik občinskega L. O.
K. Z. Črnuče in skale z napisom Z.B.
Črnuče.
Po 15
minutah sva jo na levem ovinku ubrala po markiranem drugem odcepu desno (prvi
je bil označen s še komaj vidno puščico), ker sva niže zagledala kažipot. Kazal
je levo Črnuče 1h 20min, midva pa sva
nadaljevala naravnost naprej po široki stezi, čeprav ni bila označena. Daleč
pred seboj sva skozi drevje videla Rašico, torej je bila smer prava. Pri hiši
18c sva že stopila v vas. Pri Udamovih so prodajali med, cviček (!), jabolčni
kis, sveže in suho sadje, krompir. Lahko bi si bila postregla sama in plačala v
»pušico«, pa nisva bila nakupovalne volje. Za gasilskim domom sva se napotila po
levi strani Španove izletniške kmetije, mimo ekološkega otoka in po Partizanski
poti desno nad cerkvijo.
Čez četrt
ure sva na levem ovinku na koncu vasi zavila desno s ceste, da bi poiskala
strmo pot čez Reber, ki sva jo nekoč že neuspešno iskala od zgoraj.
Pred vodnim zajetjem sva zagledala ostanek markacije, za zajetjem pa komaj
vidno stezico in še eno bledo markacijo. Pobočje je postalo strmo in skalnato;
če ne bi bilo čedalje več markacij, bi bila zlahka zašla, saj se je stezica skrivala
med skalami in suho travo. Ko sva prisopihala do skale z napisom Hudičov zic, sva vedela, da se še nisva
izgubila. Naletela sva tudi na staro zasekano deblo, kakršna je najti na
nadelanih poteh. Strma steza, čeprav zasuta z listjem, je postajala spet bolj
razločna, markacij pa je za nekaj časa zmanjkalo. Dosegla sva prečno stezo in
zavila desno po njej. Na naslednjo prečno stezo sva zavila levo in takoj desno
navzgor z nje.
Pot čez Reber naju je v 35 minutah pripeljala k Planinskemu domu Rašiške čete (631 m) natanko
pri stopnicah (skrivljeni kažipot,
ki nama je odkril obstoj te poti, je nekoliko niže ob cesti). Do Vrha Staneta
Kosca (641 m) je bilo le še 5 minut. Na cilju naju je presenetil otok športa (trimsko orodje), ki ga prejšnjikrat
še ni bilo. Razgledi s stolpa so bili precej »skrivnostni«.
Nekdo v planinskem
domu nama je razložil, kako se vrneva na Dobeno po običajni poti. Od doma sva
se spustila v levo in čez minutko so naju pod koreninami velikega drevesa presenetile
božične jaslice, čeprav smo bili že 17. januarja. Pod napisom Družina Lorber Dobeno je bil komaj
opazen pripis Pusti da vidijo tudi drugi
! Skalnata in koreninasta steza se je vztrajno spuščala in nobene markacije
ni bilo. Na nekaterih deblih so bili narisani veliki rumeni L in črte, kakršne večkrat vidiva v
gozdovih. Začela sva se vzpenjati, od tretjega L pa je šlo spet dol. V slabe četrt ure sva pristala na cesti in
zagledala hiše. Levo navzdol je kazal kažipot Dobeno in Trzin – mimo gradu
Jablje. Z desne je pritekla označena pot, ki sva jo očitno nekje zgrešila,
zato ni bilo markacij. Možak v koči je sicer vedel, kako se pride na Dobeno, ni
pa se oziral na to, kod teče markirana pot; vsi si poudarjali, da se ne moreva
izgubiti, ne vedoč, da to ni bila najina edina skrb, ampak sva ‒ čudaka ‒ pač
hotela dol po markirani poti.
Takoj
zatem sva stopila na asfalt in nato na glavno cesto skozi Dobeno. Šla sva mimo
stare lesene »vile« z novo streho, ki sva jo opazila že gor grede s spodnje
ceste. Čeprav je bila še zima, so se že razcveteli prvi šopki trobentic. Po 10
minutah sva se znašla na razcepu
nad Blažem, tokrat po drugem (zgornjem) kraku. Poslej sva se vračala po
jutranji poti. Od Ručigaja sva videla precej avtomobilov, parkiranih naprej ob
cesti; šla sva pogledat in ugotovila, da se na koncu parkirišča odcepi
navzgor med drevje markirana steza, označena s kažipotoma Rašica in Mengeška koča na
Gobavici. Pod Ručigajem sva zaradi množice poti nekoliko zatavala, a sva od
Blaža do avta kljub temu prišla v slabi uri.
To je bila najina deseta Rašica (za mnoge malenkost, za naju, ki greva raje vsakič kam drugam, pa kar precej). In gotovo ne zadnja.
* Trzinska skirca je vzdevek, ki so ga Trzinci nekoč menda tako slabo prenašali, da se tistemu, ki ga je izrekel, ni dobro godilo (danes je omemba tega orožja očitno sprejemljiva). Na spletni strani trzinske župnije sem našla tole razlago: »Zgodovinar Orožen poroča o bojevitih Trzincih, ki so 8. malega srpana 1528 skupno z Mengšani in Goričani (sedaj so to Domžale) pobili en oddelek Turkov. Dne 8. kimovca 1813 pa so Trzinci pri bistriškem mostu pomagali potolči Francoze. V okolici Trzina je deloval tudi najznamenite/j/ši in najgrozovitejši rokovnjač Dimež, ki je "nesrečno smrt storil" v opekarni južno od sedanjih Mlak. Bilo pa je med Trzinci še več delavnih rokovnjačev in pretepačev.«
To je bila najina deseta Rašica (za mnoge malenkost, za naju, ki greva raje vsakič kam drugam, pa kar precej). In gotovo ne zadnja.
* Trzinska skirca je vzdevek, ki so ga Trzinci nekoč menda tako slabo prenašali, da se tistemu, ki ga je izrekel, ni dobro godilo (danes je omemba tega orožja očitno sprejemljiva). Na spletni strani trzinske župnije sem našla tole razlago: »Zgodovinar Orožen poroča o bojevitih Trzincih, ki so 8. malega srpana 1528 skupno z Mengšani in Goričani (sedaj so to Domžale) pobili en oddelek Turkov. Dne 8. kimovca 1813 pa so Trzinci pri bistriškem mostu pomagali potolči Francoze. V okolici Trzina je deloval tudi najznamenite/j/ši in najgrozovitejši rokovnjač Dimež, ki je "nesrečno smrt storil" v opekarni južno od sedanjih Mlak. Bilo pa je med Trzinci še več delavnih rokovnjačev in pretepačev.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar