Belska Kopa še v dvoje

Janija je zaprtost v domačo občino tako jezila, da se je 23. aprila zavestno odločil prekršiti črko predpisa. Seveda ga nisem pustila samega, sploh ker sem bila tudi jaz – sicer bolj pohlevna – prepričana, da bova kljub vsemu ravnala v duhu nove koronavirusne ureditve: dan bova prebila na čistejšem zraku in bolj (najbrž popolnoma) sama, kot bi ga v naši mestni občini. Odločil se me je peljati na Belsko Kopo v Kamniških Alpah, kjer je bil že pred leti, ko sem doma okrevala po operaciji. Odpeljala sva se na Kopišča (536 m) in parkirala pri čebelarski plemenilni postaji Josipa Verbiča. Že od tam sva videla svojo izbranko, Cerkev, Varvanje, Martinj turn, onstran ceste pa Mokrico. Ker je pot opisal že Jani, bom bolj kratka.

 

Zastavila sva po kolovozu nad čebelnjaki. Ob njem so cvetele peterolistne konopnice, više pa kar sredi njega gozdne jagode. Nekdanje obračališče pri veliki skali je bilo zastavljeno s hlodom. Povzpela sva se desno na stezico, ki se je vzpenjala med pljučniki, vijolicami, mrtvimi koprivami in predvsem obilico čemaža.  Kljub hladnemu jutru (le 5 °C) nama je zaradi plezanja čez podrta drevesa in pod njimi kmalu postalo vroče. Območje nad ostanki rudnika, kjer sva se v dolgih ključih vzpenjala vzporedno s strmim pobočjem, se na novem zemljevidu Grintovci (PZS 2018) imenuje Kamre. Za skalo, »podprto« s palicami, je stal možic in kmalu zatem se je lepo pokazala Martinj stena. Za nama sta prišla možaka, namenjena na Konja. Na tej poti nisva še nikoli nikogar srečala, sredi tedna pa sploh nisva pričakovala ljudi. Na kaj vse smo v teh epidemičnih časih pozorni: iz njunega pogovora sem povzela, da nista člana istega gospodinjstva! Še dva kršitelja predpisov torej. Kmalu sva zagledala svoj cilj. Tudi poslej sva se vzpenjala v ključih, le da v krajših. Pojavile so se še deveterolistne konopnice.

 

Po drugem prečkanju grape sva se povzpela na ramo in zavila ostro desno nanjo. Na tem ovinku (uro in četrt od izhodišča) se je levo odcepila ne prav očitna stezica proti Kopi. Bila je v slabem stanju, predvsem pa sila ozka. Na nekaterih delih sva morala biti zelo pazljiva, da nama ne bi zdrsnilo. Splezati sva morala tudi čez podrto drevo in preplezati korenine izruvane smreke. Prek skalne poličke na koncu stezice sva vstopila v široko gruščnato grapo in odvijugala ob njej navzgor na sedelce s pogledom na dolino Bele ter skalovje Cerkve in Varvanja. Zavila sva levo in nekoliko na pamet dosegla na obe strani prepaden greben, porasel z mladimi macesni. Tla so bila posuta z gamsjimi bobki. To bi se nama gamsi smejali, če bi videli, kako počasi nama gre. Po grebenu sva kakih 50 minut nad odcepom dosegla cilj.

Na vrhu Kope (doslej sem poznala podatek 1180 m, na novem zemljevidu Grintovci pa piše 1184 m)  je zelo malo prostora in še ta je porasel z macesni. Iglice so se šele razvijale, rdeči ženski cvetovi pa so kar žareli, tako da so čisto zasenčili rumene moške. Razgled je bil lep: Mokrica, Kalški greben, Grintovec, Skuta, Brana, Planjava in še kaj, pred njimi Kamniški Dedec in greben Zeleniških špic, spodaj pa dolina Kamniške Bele.

 

Vrnila sva se po isti poti. V zgornjem del sva se laže znašla, ker sem med vzponom postavila nekaj možicev. Tudi tokrat sva se ustavila pri avrikljih. Ker sva za večerjo načrtovala testenine, sva si že blizu izhodišča nabrala čemaža za polivko. V poldrugi uri sva bila spet pri avtu.