Planinarjenje po ljubljansko ‒ Soteški hrib

Kam v »ograjeni« ljubljanski občini v hrib, da ne bo preveč cest in prevelike gneče? Rašica se je sicer kar izkazala, Šišenski hrib pa je bil grozen in Jani si je vtepel v glavo, da ima tega aresta dovolj in bova šla na Veliko planino uživat vijolično razkošje spomladanskih žafranov (pred leti sva to že storila). Od tega prekrška ga je zadnji hip odvrnila možnost, da bo zjutraj slana, ki cvetju seveda ne dene dobro. Kam pa zdaj?

V eni svojih škatel sem hranila članek Roka Kušlana Iz Stožic v Dragomelj, objavljen v glasilu MOL Ljubljana iz junija 2019. Sklenila sva potešiti radovednost, ali piše o hribu, ki ga že več kot šest let gledava z balkona. Izhodišče je bilo tokrat kar domače dvorišče. Prečkala sva Dunajsko cesto in se spustila po uličici Pod klancem. Ko se je končala, sva zavila levo na prečno asfaltno cesto skozi Malo vas in nato desno na Tesovnikovo ulico. Na razcepih pred igriščem in za njim sva se držala desno in asfalt se je kmalu končal. Od table Športnega centra Tesovnikova sva se otožno zazrla v »zamrežene« Kamniško-Savinjske Alpe. Pri zapornici sva zavila desno in srečala soseda, ki sta se že vračala z jutranjega sprehoda, ter več tekačev in sprehajalcev s psi. Sprehajalna pot naju je vodila ob Savi mimo table Hipodroma Stožice in ograd za konje (v bližini so konjeniški klubi in konjeniška policija) ter z belo-rdečimi trakovi »zaprtih« trimskih orodij.

Ko sva prišla do Štajerske ceste, sva zavila desno ob njej, nato pa ostro levo navzgor na most in slabe pol ure od izhodišča po njem čez Savo. Onstran mostu sva se spustila pod cesto, kjer sva ob kanalu prebirala bolj ali manj (ne)posrečene grafite. Izpod ceste sva vstopila v gozd in se približala Savi. V grmovju ob reki so se med podlesnimi vetrnicami in zimzeleni valjale smeti. Na poti je bilo čedalje več luž in na nekem posebno mokrem odseku je že nastal »obvoz«. Ko sva zapustila gozd, sva s travnika, na katerem je stala klopca, zagledala Ojstrico. Na koncu travnika sva zavila desno, znova proti Savi, in takoj nato spet desno med drevje. V vejevju je tičala še komaj čitljiva tabla, ki je opozarjala na nevarnost ob naraščanju vode.

Po 25 minutah se je pri rečnem bregu gozdna cesta, že bolj kolovoz, končala in se je ena stezica nadaljevala naprej v gozd, druga pa zavila levo vanj. Sledila sva tekaču, ki naju je prehitel in zavil levo. Nadaljevanje nama je zbujalo čedalje večje skrbi: številni odcepi in križišča, vse seveda neoznačeno – kako bova našla nazaj? Na nekem mestu sva si postavila možica in po občutku zavila levo, a kmalu se nama je zazdelo, da se obračava preveč nazaj, zato sva se odločila vrniti. »Izgubila« sva kake pol ure.

S konca kolovoza sva tokrat nadaljevala naravnost naprej v gozd. Mivkasta steza naju je vodila mimo kolibe iz vej in ob jarku, po katerem najbrž kdaj tudi teče voda, zdaj pa je v njem ležalo kovinsko ogrodje. Že čez 5 minut naju je na majhni mivkasti jasi presenetil nenavaden prizor: lesen »balkon« med debli dreves z napisom Natura Artis Magistra na robu in dvema slikama v polivinilnih ovitkih pod njim, nad vsem tem pa deska z umetelnim napisom Zanzibar. Od zadaj je na »balkon« vodila lestev. Prizor sta dopolnjevala kolo in vreča za smeti, (pre)polna pločevink in druge embalaže. Kot kako hipijevsko gnezdo!

Od Zanzibarja sva nadaljevala vzporedno s Savo. Ob kolovozu je štrlelo iz tal veliko suhih stebel, pod katerimi so poganjale nove rastline. Japonski dresnik? V dobrih 10 minutah sva zakorakala v svet vrtičkarjev, majhno naselje s hiškami, nadstrešnicami (pod eno je pisalo Daj kaj nase, ne sam vase!), pergolami, živimi mejami, ograjami, mizami in klopmi, zbiralnikom deževnice, seveda vrtovi in celo »stražarjem«. Eno izmed hišk je označevala tabla Pr' Mačk.

Odšla sva skozi ograjo na drugi strani in nadaljevala po kolovozu. Na križišču čez kakih 10 minut sva ga zapustila in se povzpela naravnost navzgor. Ko se je pot zravnala, sva zagledala »svoj« hrib, na katerem se je sukalo nekaj rdečega. Kolovoz naju je vodil mimo preže, med grmovjem, polnim odpadkov, mimo prodnate njive in čebelnjaka spet v gozd. Zatem sva zavila desno po širšem kolovozu. To križišče je bilo enako mnogim dotedanjim in brez oznak se nama je zdelo malo verjetno, da se bova sposobna vrniti po isti poti. Potem ko sva zavila levo na prečno gozdno cesto, sva nekaj časa hodila med travniki in po 25 minutah v bližini peskokopa na vzhodnem robu industrijske cone Ježa prečkala Zasavsko cesto pri kilometrski tablici km 2,0.

Onstran ceste sva stopila na Tominškovo ulico proti bližnjim hišam, v tisto smer zaprto za promet. Že po nekaj korakih sva jo zapustila po kolovozu desno v gozd in nato na razcepu levo. Ob poti je bilo vse belo velecvetnih zvezdic. Na križišču sva se držala levega kraka (naravnost) in na naslednjem razcepu tudi, kmalu zatem pa se povzpela desno na greben. Tam naju je presenetila markacija. Ko se je povprek postavila gozdna steza in sva zavila desno po njej, sva zagledala tisto rdečo stvar, ki sva jo videla že od preže: bil je radar. Na nekaterih drevesih so bili narisani rdeči križi, markacij pa ni bilo več. Na desni se je pojavila ograja in steza se je začela spuščati. Zavila je levo navzdol, odcep desno nazaj pa naju je po 20 minutah pripeljal k vratom v ograji. Pretaknila sva se ob njih ter se mimo nekaj podzemnih prostorov in zračnikov povzpela na uravnavo, z nje pa po 10 minutah za klopco desno na vrh k radarju. Kot sva prebrala na spletu, je to center za nadzor zračnega prostora nad Slovenijo. Potem sva se od klopce spustila po cesti na drugo stran k še več vojaškim objektom iz časa JLA, ko je bila tam letalska obramba Ljubljane. Vstopila sva v veliko stavbo, ki žalostno propada: opaži, stavbno pohištvo, žaluzije, inštalacije so potrgani, oplesk odpada, skozi razbita okna prodirajo v notranjost rastline.

Vrnila sva se k vratom v ograji in pod njimi nadaljevala po stezi navzdol po gozdu. Ob njej je raslo obilo borovničevja. Po rahlem vzponu sva v kakih 10 minutah prispela na prostor, kjer je bilo zbranih nekaj ljudi. Ker so se večinoma poznali med seboj, sva sklepala, da so domačini. Videti je bilo, da jim je ta kraj pri srcu, saj je bil lepo urejen. Poleg vpisne knjige (na skrinjici piše 401 m) in zvončka želja je tam še marsikaj: razpelo z napisom Popotnik moj, tu postoj, trpljenje moje premišljuj, in majčken, a čeden cvetlični vrtiček, s planikami in encijani okrašena lesena tabla z napisom Skrbimo, da bo ta oaza miru in zelenja ostala taka tudi za tiste, ki pridejo za nami! ter tablica z značko Ljubljane o zdravem duhu v zdravem telesu, ki je kljub strešici že tako zdelana, da je skoraj nečitljiva. Prav tako slabo čitljiv lesen kažipot Gugalnica kaže proti – gugalnici. Nekoliko nad vsem tem pa je še ena zbirka zračnikov podzemnih objektov, med katerimi sva pomalicala, ker so bile miza in klopi zasedene.

 

 

 

 

 

Ta vzpetina v četrtni skupnosti Črnuče severovzhodno od mesta (med Nadgorico in Podgorico) se imenuje Soteški hrib ‒ po zaselku Soteska pod njim. Domačini mu rečejo Olska gora (Kušlan ‒ in še kdo ‒ piše knjižno Oljska gora). Po nekaterih virih pa Soteški hrib in Ol(j)ska gora nista eno in isto, ampak je prvi najvišji vrh druge. Zmeda vlada tudi pri nadmorski višini: od 401 do 407 m. Če »vrh«, na katerega hodijo domačini, res meri 401 m, so morda višine 405‒407 podatki za najvišjo točko, verjetno tisto, na kateri stoji radar.

V dolino sva se vrnila po drugi strani. Izpod zračnikov sva se spustila mimo zeleno-rdečih markacij, rumenega napisa Ljubljana s puščico in knafelčka. Nato ni bilo nobene markacije več in nenadoma sta se pojavili kar dve vzporedni stezici. Izbrala sva desno, ograjeno, nad katero sva opazila (telovadni?) drog, in tam je bil spet knafelček. Vzporedna stezica se je kmalu združila z najino. Dalje sva sledila markacijam. Na strmem odseku so bile narejene stopnice.

Čez slabih 20 minut sva zagledala hiše. Pri studencu s kažipotom nazaj Olska gora sva pri Ocvirkovi ulici 39 sestopila na asfalt. Prispela sva v Podgorico. Pri razpelu na križišču s Sovretovo ulico sva zavila desno. Za kapelico ob gostilni Brinovc sva stopila na Soteško pot, ki naju je mimo Belinke pripeljala do domačije pr' Bašc' in drugih hiš, kjer so razkošno cvetele magnolije. Za neko ograjo se je pasel osliček in ko naju je zagledal, se je spustil v divji dir proti nama, nekaj metrov pred ograjo pa obstal kot vkopan in začel muliti travo, ne da bi se bil še kaj menil za naju. Najbrž nisva bila prava.

Po pol ure sva prikorakala na Zasavsko cesto in že videla peskokop, pri katerem sva stopila nanjo zjutraj, tako da sva se je kar hitro rešila. Na poti proti gozdu sva lahko precej časa opazovala srnjačka, ki se je pasel na travniku, saj naju ni takoj zagledal. Vesela sva bila prijetnega vetriča, ker je blažil precejšnjo vročino. Z njo pa so bili očitno zelo zadovoljni martinčki, ki sva jih tisti dan videla nenavadno veliko, a niso bili pri volji za fotografiranje, razen enega pri radarju. Šele nazaj grede sem opazila manjše rastišče meni zelo ljubih mračic. Doslej sem jih bila vajena samo v hribih in šele zdaj sem se poučila, da navadne mračice rastejo na suhih apnenčastih travnikih po vsej Sloveniji običajno v maju in juniju (torej so bile precej zgodne, bilo je 17. aprila). V hribih potemtakem bržkone videvam »nenavadne«: srčastolistne in golostebelne.

Ko sva prišla do polomljene preže, ki je tja grede nisva videla, sva spoznala, da se nama je »posrečilo« zgrešiti pot, in sva obrnila. Srečala sva par s psom. Ker sta v zadnjem mesecu zaradi korone že ničkolikokrat kolovratila tam okoli, sta območje tako dobro poznala, da sta nama lahko pokazala pot. Ko sva se ravnala po njunem nasvetu, sva prišla do najinega možica, kar nikakor ni bilo v načrtu. S travnika, kjer je stal avto, okrog katerega se je podil pes in pazil na lastnico, ki se je sončila zgoraj brez, sva na levi zagledala Mačkovo hiško. Torej sva hodila eno cesto bolj proti severu. Ponovno sva srečala par s psom in še pravi čas sta naju zasačila, da sva šla spet narobe. Tako sva do Save tavala kake tričetrt ure. Ob njej je bilo popoldne že precej avtomobilov (tudi eden s koprsko registracijo – »povračilni ukrep« piranskega župana?) in ljudi. Ustavila sva se na rečnem bregu in opazovala labode. Tudi ob Savi sva se vračala po drugi stezi, če ji lahko rečem tako, saj je bilo treba celo plezati po skalah. Na koncu sva si pot skrajšala po dobro uhojeni stezici čez travnike in prišla na cesto v Mali vasi. Po 45 minutah sva bila že doma.

Še vedno je bilo precej cest, a zdaj vsaj veva, kateri hrib gledava z balkona. Radarja prej niti opazila nisva, po novem pa pri pravi svetlobi celo vidiva, da je rdeč in se vrti. Ko sem prvič po tistem govorila s sosedo, ki sva jo srečala na začetku poti, ni mogla verjeti, da je najin »sprehod« trajal skoraj sedem ur. Z možem hodita le kako uro, toda vsak dan, kar je menda celo bolj zdravo kot enkrat na teden več ur. A za hribolazenje to pravilo žal ni uporabno.