Kostanjeva pohodna pot

Konec marca so nas zaradi koronavirusne epidemije omejili na občine, zato sva se 6. aprila podala na Kostanjevo pohodno pot v največjo ljubljansko četrtno skupnost Sostro. Pomlad sicer ni čas za kostanj, a vsaj ni bilo nevarnosti, da bi se srečala z nabiralci, in ravno srečanjem sva se skušala ogniti. Pot se začne v Sostrem (281 m) pri končnem postajališču prog 13 in 26, vendar so bile z mestnimi avtobusi prav tako koronske težave, zato sva se tja odpeljala z avtom. Parkirala sva na parkirišču med cerkvijo sv. Lenarta in gostilno Pri Kovaču (S 46.032584, V 14.604114). Za bližnjim avtobusnim postajališčem sva si ogledala zemljevid poti.

Cesta II. grupe odredov naju je kmalu za Kovačem pripeljala do krajevne table za Sadinjo vas in – v nasprotno smer – za Ljubljano. Tam sva pri smerni tablici Kostanjeve pohodne poti zavila levo navzgor po ozkem asfaltu med vaške hiše. Pod seboj sva kmalu zagledala Sostro, nato pa cesto zapustila levo po travnati stezi za smernima tablicama proti Malemu Vrhu. Pri zadnji hiši sva stopila v gozd, kjer sva na neoznačenem razcepu izbrala desni krak. Kmalu se je desno odcepila ožja steza, a sva ostala na širši. Ob tej gozdni poti naju je presenetila javna razsvetljava.

Čez četrt ure sva prišla na plan ter pri znamenju in z mrežami zavarovanih sadovnjakih zakorakala na asfaltno cesto. Iz drevesne krošnje ob njej naju je motrila ujeda. V 10 minutah sva pri kapelici z letnico 19 09 prispela v Češnjico. Na drogu tamkajšnje smerne tablice je bila nalepka neke Davidove poti, s katere je grdo gledal kozel z vrčkom piva. Ko sva hodila skozi vas, nama je zbudila pozornost propadajoča hiša 17 z nekakšnim grbom in letnico 1895. Na več gospodarskih poslopjih je viselo staro kmečko orodje. Iz vasi sva po razpokani asfaltni cesti odšla skozi gozd. Ob njej je ležalo precej praznih petard, najbrž še od novega leta.

Naslednje naselje je bilo 10 minut oddaljeno Zagradišče. Pod razpelom je bil komaj še čitljiv napis Popotnik ozri se name ker sem trpel tudi zate ! in na gospodarskem poslopju hiše Češnjica 20 je viselo nekaj slik domnevno domačega slikarja. Okrog hiš so cveteli vrtne rože in drevesa, po travi ob cesti pa obilo vijolic, trobentic in podlesnih vetrnic. Na kraju, kjer je bilo nekoč vaško napajališče za živino, je zdaj počivališče z vodnjakom; markacija na njem je že zbledela. Med hišami, mimo še dveh razpel ter med polji in sadovnjaki so naju vodile smerne tablice za najino pot in za Sadno cesto Med Javorom in Jančami. Za vasjo je bilo konec asfalta in nadaljevala sva po makadamski cesti.

 

Vrh klančka čez četrt ure naju je kažipot usmeril levo. Poleg slabih knafelčkov so se pojavile bledo rumene pike in puščice. Po starem zemljevidu PZS Ljubljana in okolica (2003) je ta pot markirana, po novem (2020) pa ne. Pri počitniški hišici z magnolijo se je cesta začela spuščati. Ob njej so cveteli pasji zobi in zajčje deteljice. Potem je šlo navzgor in na vrhu vzpona čez slabih 20 minut sva spet stopila na asfaltno cesto proti Javorju. Obe smerni tablici sta kazali desno navzgor. Cesta je rezala strmo pobočje; desno so jo obrobljale škarpe, levo ograje. Kjer se je dalo, sva hodila po bankinah. Številne steze so naju mikale, da bi se ognila asfaltu, a žal nisva vedela, kam vodijo.

 

Asfaltna cesta se je vzpenjala mimo domačije z razpelom in čebelnjaki. Rob ceste je krasilo resje. Nasproti Javora 41 in kozolca vrh klanca po dobrih 20 minutah sva zagledala parkirišče in počitniške hišice v gozdu. Od tam se je odcepila strma stezica, označena s kažipotom Žagarski vrh. Bilo bi prikladno, sva si rekla, če bi se z Žagarskega vrha vrnila po tej stezici. Z majhnega odmikališča nekoliko naprej se je tudi pognala v breg stezica, verjetno prav tako na Žagarski vrh. V slabe četrt ure naju je cesta kmalu za klopco in knafelčkom pripeljala pod Žagarski vrh (627 m). Obdajali so ga belo-rdeči trakovi in znotraj te meje je bilo zbiranje prepovedano. Dom radioamaterjev je bil zaradi epidemije do preklica zaprt. V oknu sva videla svetlolaso žensko glavo, a sva menda ostala neopažena.

 

Pri Javoru 40 sva se vrnila na cesto in nadaljevala po njej. Po 20 minutah spuščanja in vzpenjanja sva mimo znamenja, transformatorske postaje Javor in ograjenega ribnika prikorakala do naslednjih hiš. Pri kapelici na desnem ovinku se je od asfaltne ceste odcepila ozka makadamska, a naju je smerna tablica obdržala na asfaltu. Kmalu sva pod seboj zagledala Sv. Ano v Javoru in čez čas na drugi strani Javorski vrh. Nekatere Knafelčeve markacije so bile podčrtane z belo ali rdečo črto. Prometa je bilo zelo malo in tudi domačinov skoraj nisva videvala, sva pa opazila marsikaj, česar v običajnih razmerah najbrž ne bi, na primer sosedi, ki sta se pogovarjali vsaj 10 m vsaksebi, in gozdarja pri delu (seveda) čisto skupaj.

 

Po dobrih 20 minutah sva se spustila ostro levo, takoj na naslednjem križišču pa zavila desno in končno zapustila asfalt. Makadamska cesta proti Ravnemu Brdu naju je pripeljala v gozd, ki so ga popestrili tevje in jetrniki. Čez kake četrt ure sva gozd zapustila in vrh travnika na desni zagledala veliko hišo. Na prevalu se je odcepila proti njej asfaltna cesta, midva pa sva se od tamkajšnje klopce spustila na drugo stran, kamor je kazala smerna tablica. Z makadamske ceste sva zavila desno na gozdno. Na razpotjih sva se držala markacij in smernih tablic. Nedaleč za križiščem pri veliki betonski kladi čez 25 minut sva za odcepom, ki se je spustil desno, zavila navzgor proti Kržareji (707 m). Po dobrih 10 minutah naju je smerna tablica odvrnila od odcepa levo navzgor, domnevno na vrh Kržareje, najvišje točke na (ob) poti. Najprej bova opravila z označeno cesto, sva sklenila, nazaj grede bova pa še videla, kako in kaj.

Mimo dveh tabel o gozdu sva v slabe četrt ure prikorakala do jase s prežo, kjer je na travi sedela družina z majhnima otrokoma, levo zgoraj pa je stala počitniška hiša s sončnimi celicami in »palisado« iz cevi. Za odcepom k njej, še eno tablo o gozdu in v podrasti ležečo tablico z napisom Mali vrh / Učna pot se tu zaključi. Hvala za obisk! sva po dobrih 10 minutah dosegla uravnavo pod veliko hišo na pobočju strme vzpetine. Po uravnavi je tekla cesta, ob kateri je bila krajevna tabla Mali Vrh (pri Prežganju). Mimo ograjenega vodohrana in dveh betonskih geodetskih stebričkov sva se z druge strani povzpela na vrh omenjene vzpetine k šesterokotni uti s petelinom na strehi. Sredi bujno cvetočega resja sva si kot na velikem vijoličnem kavču odpočila noge od vseh tistih cest in pomalicala. To je bil konec poti, čeprav nisva našla nobenega znamenja o tem.

Vrnila sva se po isti poti. Glede na to, da nisva zanesljivo vedela, kje se pride na Kržarejo, je Jani sklenil, da imava zadosti za ta dan. Mojemu »sklepu«, da bova šla gor drugič, sva se oba nasmejala. Po slabi poldrugi uri sva napravila ovinek desno na Javorski vrh (641 m). Ta hrib s šopkom dreves na temenu je bil od daleč videti dosti bolj prikupen kot z zračnikom in pokrovom vodnega zajetja od blizu. Tako sva bila še drugič nad tem hribom le zmerno navdušena. Tudi ograjam se je bilo treba še vedno ogibati, le da tokrat niso »tresle«. Do Žagarskega vrha sva hodila še 35 minut. Tam sva zapustila cesto in se za Domom radioamaterjev spustila desno v gozd na stezo, ponekod razkošno obrobljeno s cvetočim zimzelenom. Malo sva se lovila, a se z nekaj sreče po 15 minutah čez znano parkirišče vrnila na cesto.

 

Čez kakih 10 minut se je kmalu za domačijo s čebelnjaki levo v breg pognala steza, verjetno čez Babno goro, pod njo pa se je po jarku spustila še ena, o kateri je Jani upal, da nama bo prihranila nekaj ceste in naju pripeljala v Zagradišče. Bila je slabo označena (pri odcepu z asfalta sploh ne), kakor da je opuščena. Komaj sva se je oprijela, že sva se znašla na razcepu; nadaljevala sva naravnost navzdol (ne levo). Ko sva po dobrih 10 minutah spet pristala na cesti pri počitniški hišici z magnolijo, se je izkazalo: če bi bila šla gor grede pred to hišico desno po kolovozu, bi bila prišla na asfalt malo pred domačijo s čebelnjaki. Zdaj sva cesto, na katero sva sestopila, samo prečkala po kolovozu mimo novogradnje. Pri hiši 10a sva prispela v Zagradišče in pri 10 sestopila na asfaltno cesto. Ustavila sva se pri vodnjaku; voda je bila res dobra. Čez 35 minut sva za Češnjico pri znamenju zavila desno s ceste na gozdno bližnjico. Od jutra je svežim nageljčkom nekdo dodal še pisano butarico (bil je ponedeljek pred velikonočnimi prazniki). V dobrih 10 minutah sva se skozi Sadinjo vas vrnila v Sostro k avtu.
 

Po slabih 8 urah in pol (čiste hoje je bilo kako uro manj) so naju pošteno bolele noge, saj sva skoraj ves dan hodila po cestah. Manj »cestarske« poti v naši občini pa so bile preveč obljudene.